PIHALA

Zvok trobente je spremljal zgodovino človeštva skozi vsa stoletja. Nanašajoč se na zgodovinske kronike, so prve trobente nastale v starem Egiptu, kjer so jih uporabljali predvsem v vojaške in signalne namene. Ohranjeni sta dve trobenti iz 2. tisočletja pred našim štetjem; ena srebrna in ena bronasta (brez ustnikov), najdeni v leta 1923 v Tutakamonovi grobnici. Instrumente, podobne trobenti, so uporabljali tudi Asirci, Judje, stari Grki (salpinx) in Rimljani (tuba in lituus). Ti instrumenti so kot predhodniki današnje trobente imeli ravno cev, šele v 15. stoletju pa se je cev začela zavijati, najprej v obliki črke S, kasneje pa v krožni obliki, ki je podobna današnjemu instrumentu.

Tudi v srednjem veku so trobento uporabljali v vojaške namene, trobentarji pa so bili pogosto eni najbolj varovanih pripadnikov vojaških enot, ker so z zvočnimi signali sporočali povelja drugim vojaškim enotam. V umetniškem smislu zasledimo trobento v zgodnjem 12. stoletju v Pesmi o Rolandu. V začetku 17. stoletja so jo začeli uporabljati v orkesterski glasbi, (Claudio Monteverdi: Orfej, opera). Leta 1638 je Girolamo Fantini, najboljši trobentar tedanje dobe, izdal prvi strokovni priročnik z naslovom "Modo per imparare a sonare di Tromba tanto di guerra quanto musicalmente...". Trobenta je imela dolgo le omejen obseg tonov, ki jih je bilo moč zaigrati, šele med leti 1818 in 1830 pa jo je izum ventilov spremenil v kromatični instrument in s tem povečal njegovo zmožnost uporabe.

 Je kovinsko glasbilo, po tonskem obsegu najvišje iz skupine trobil. Sestavljena je iz cilindrične cevi, ki je vodena vzporedno v dveh zavojih in se zaključuje z lijakastim odmevnikom; in iz kotlastega ustnika. Današnja kromatična trobenta ima tri ventile.

 Rog je trobilni instrument.

V današnji umetni glasbi predstavlja edino glasbilo nekdanje družine rogov. Praviloma je uglašen v F, kar pomeni, da v violinskem ključu transponira za čisto kvinto navzdol, v basovskem pa čisto kvarto navzgor.

Med ljudskimi glasbili poznamo sicer mnogo rogov (poštni rog, alpski rog, lovski rog, itd.); ali pa med ostalimi umetnimi glasbili (angleški rog, krilni rog, itd.) vendar pod oznako rog pojmujemo samo glasbilo te vrste. Ostala nosijo pred imenom obvezni pridevnik.

Óboa je leseno pihalno glasbilo z dvojnim jezičkom (ustnikom). Predniki oboe so glasbila, zasnovana na načelu dvojnega jezička in so že pri starih Grkih in Rimljanih veljali za najvažnejša pihalna glasbila. V Evropi se je oboa pojavila leta 1200, vendar je dobila svojo tipično obliko v sredini 17. stoletja. Mehanizem je bil takrat še zelo poenostavljen, tonski obseg pa je bil od c1 do d3. Današnjo obliko oboe poznamo od leta 1882 (izdelana v Parizu) in je kot takšna bila sprejeta po celem svetu (model »konzervatorij«). Današnji tonski obseg je od h do g₃. V družino spadajo še angleški rog (uglašen v f), oboa d`amore (v a) in hekelfon (basovka oboa).

V 17. stoletju je violina prevzela prvo mesto med instrumenti zaradi uspele zasnove in vedno večje virtuoznosti baročnih violinistov. Okoli leta 1700 pa so francoski izdelovalci instrumentov izpopolnili mehaniko oboe in to pihalo je postalo med ljubitelji glasbe zelo priljubljeno. Leta 1702 je neki francoski kritik zapisal, da je oboa za živahne glasbene stavke mnogo primernejša od violine. Naslednjih 50 let je pomenilo zlato dobo oboe, kasneje pa so jo izpodrinila godala, iz katerih so lahko sestavili godalni kvartet, tedaj najmodernejšo glasbeno obliko. Med pihali pa se je tedaj uveljavil tehnično zmogljivejši klarinet. Eno najlepših pričevanj o plemenitem tekmovanju med violino in oboo za prvenstvo med baročnimi instrumenti je prav gotovo Bachov koncert v c-molu, BWV 1060. (Originalna partitura koncerta, ki ga je Bach napisal v obdobju, ko je bil glasbenik v dvornem orkestru v Köthenu (1717-1723), se ni ohranila; rekonstruirali so ga po kasnejši transkripciji za dva čembala.)

Današnji kakovostni klarineti so narejeni iz ebenovine, trdega afriškega lesa, še posebej iz grenadila, medtem ko so začetniški izdelani predvsem iz plastike. Nekateri elementi, kot je npr. ustnik, so narejeni iz ebonita. Na glasbilo se igra s pomočjo jezička, ki med igranjem vibrira in tako ustvarja zvok.

Na glavnem delu so nameščene razne zaklopke, ki s pokrivanjem luknjic omogočajo igranje različnih tonov. Razpon tonov je odvisen od modela klarineta in je pri navadnem B klarinetu od e do c4.

Sestavni deli klarineta so ustnik, sodček, dva glavna dela in odmevnik.