Diatonièna harmonika, pogovorno frajtonerica, sicer pa tudi gumbna harmonika ali prostotonska harmonika, je vrsta harmonike, za katero je znaèilno, da pri stiskanju ali vleèenju meha na neki tipki proizvaja razlièen ton. Pri harmonikah starejše izdelave zanihata dva jezièka za vsak ton, pri novejših pa kar trije, kar vpliva na barvo zvoka. Enovrstne in dvovrstne harmonike so starejše izdelave, najnovejše pa premorejo na melodièni strani celo štiri vrste gumbov. Harmonike razlikujemo tudi po razvrstitvi tonov A, B, C vrste na melodièni strani, kar pogojuje naèin igranja. Godci so razlikovali slovensko, nemško ali štajersko uglasbitev. Najpogosteje jo uporabljajo ansambli kot so Ansambel Lojzeta Slaka, Ansambel Franca Mihelièa, Ansambel Tonija Verderberja in drugi. Veliko pa je tudi zasebnih in javnih glasbenih šol kot naprimer Munda, Goter, Rutar, Goliènik-(muzikant iz Trsta)...

Diatonièna harmonika je bila v osnovi ljudsko glasbilo, vendar pa so jo proizvajalci v zadnjih leth toliko dodelali, da lahko iz glasbila izvleèemo mnogo veè kot samo ljudske, narodne "vi¾e". K temu pa so prav tako pripomogli najboljši harmonikarji, kot so Zoran Zorko, Klemen Rošer, Franc Miheliè, Brane Klav¾ar, Zoran Lupinc, Robi Stopar, Robert Goter...

Klavirska harmonika je vrsta harmonike, za katero so znaèilne èrno-bele tipke, kot pri klavirju, ter basovski gumbi.

Klavirske harmonike so nastale konec 19. stoletja. Bile so manj priljubljene kot diatoniène. Igra samostojno, v orkestru, komornih skupinah in spremlja še razliène glasbene sestave. Klavirska harmonika pa je še posebej poznana v narodno-zabavni glasbi.

Zelo je znana harmonika, ki so jo leta 1907 iz slonovih kosti izdelali za ruskega carja.