Na ta razglednik nad Ljubljansko kotlino zahaja skoraj toliko planincev, kot na "božjo pot" Šmarno Goro. Vrh je dostopen iz več smeri, od nikoder pa ne zahteva kaj dosti več kot 3 ure zmerne hoje. 2 metra mu zmanjkata do nadmorske višine 900 m. Z vrha ob jasnem vremenu lahko vidimo od Julijcev preko Karavank in Kamniških Alp na severu, vzhodni del Slovenije je običajno malo zabrisan, a poznavalci vseeno najdejo najbolj značilne vrhove. Na jugu ne moremo spregledati Snežnika, na zahodu pa Nanosa. Pa še razgled po Pograjcih je tako imeniten, da nas vrhovi kar vabijo na naslednje ture. Območje vrha je bilo še pred 15 leti povsem golo, tu so pasli govedo in drobnico do začetka zadnje vojne. Nato pa so kmetje to dejavnost opustili, pašniki so se postopno zaraščali. Samo vrh je kljuboval dolga leta zaradi dolomitne sestave. To je precej krušljiv svet, negostoljuben mnogim rastlinskim vrstam. Kar se je čez leto usidralo med skalne razpoke, so odnesli zimski in pomladni plazovi snega, saj ga je tu vsako leto nametlo zvrhano mero. Razbrazdalo skalovje z južne strani spominja na grob ležeč moški obraz. V času Ilirskih provinc so francoski vojaki goro imenovali "Mt. de Louix XIV-em" (Gora Ludvika štirinajstega), verjetno ne zaradi njegove lepote.
Še posebej južna in zahodna stena Grmade s strmim skalovjem je še do nedavna spominjala na visokogorje. Za svojo so jo vzele tudi številne cvetlice, ki jih sicer najdemo res pogosteje v Julijcih, kot pa na pragu Ljubljane. A mlada drevesa nezadržno jurišajo proti vrhu. Še nekaj let, pa bo vrh postal tako nezanimiv, kot je sosednji tisočak Tošč, ki ga obiščejo le še nabiralci kondicije, tekači in kolesarji. Gozdu se umikajo rastlinske vrste, nekoč tako značilne za vrh Grmade.
In tu si je našel svoje najbolj zahodno pribežališče dlakavi netreskovec (Jovibarba hirta). Od svojega strnjenega areala, hribovja okoli Trojan, je rastišče oddaljeno kar 30 km, vmes pa ni nobene dovolj visoke vzpetine, da bi vrsta lahko uspevala.
Avtor spletne strani. Foto: Martin Meznarič
Polhograjska Grmada je gora, kjer sem sploh prvič ugledal dlakavi netreskovec "v živo", v naravi. Rastišča sem občasno obiskoval ob vsaki priložnosti, najmanj enkrat letno zadnjih 30 ali več let. Letos (2007) sta mi družbo po rastiščih delala Boris in Martin.
Boris in Martin na rastišču
Za izhodišče smo izbrali Mačkov Graben in se mimo cerkvice Sv. Uršule hitro dvignili do grebena, ki se vleče od jugozahoda proti severovzhodu, od Male Grmade proti čisto pravemu vrhu.
Netreskovce najdemo takoj, ko se pokažejo zaplate matične kamnine. Letos so rastline zelo velike, močne in veliko jih cveti. Socvetja so bogata s cvetovi, kaže, da je letošnje vreme idealno za netreskovce. A ni bilo vedno tako. V prejšnjih letih sem na cvetoče rastline naletel le redko. Bolj pogosto so bile rastline bledo rumene, na pol posušene. Če pa je rastlina cvetela, je bilo socvetje borno, redkocvetno in najpogosteje poleglo, spodnji del socvetnega stebla je bil precej nebogljen, pogosto ločen od substrata. Tako situacijo so opazili in zabeležili tudi številni botaniki pred mano, zato so zagovarjali hipotezo, da je velika večina rastlin netreskovcev v Sloveniji vegetativnega izvora in da se vrsta s semeni tako rekoč ne množi.
Ta hipoteza je imela številne potrditve, poznavalci in popisovalci slovenske flore so se strinjali z njo. Vse do leta 2006, ko smo (prej omenjeni trije) najprej našli nekaj novih nahajališč peščenega netreskovca (J. arenaria), ki je uspeval v vsem svojem žaru, potem pa si je na enak način opomogel dlakavi netreskovec. Poskusi s sejanjem so pokazali, da je seme odlično kaljivo (skorajda 100 %) in ni nobenega razloga več, ki bi potrjevalo hipotezo o skorajda izključnem vegetativnem poreklu netreskovcev na posameznem rastišču.
Ker je Polhograjska Grmada najbolj skrajni zahodni rob areala celotne vrste, se lahko pričakuje vsaj kakšna manjša odstopanja od oblike tipičnega predstavnika vrste. Lahko rečem, da smo takih primerkov našli kar precej že ob površnem ogledu. Rastline, ki so bolj dlakave od povprečja, z drugačnim položajem zarodnih brstov, miniaturne rozete, to so le najbolj vpadljive značilnosti populacije na Polhograjski Grmadi.
Na srečo se obiskovalci Polhograjske Grmade ne zmenijo kaj dosti za netreskovec. Še blagajev volčin v zadnjih desetih letih kar pustijo pri miru. Gre v tem primeru za ozaveščenost planincev z naravovarstveno problematiko? Niti ne. Bolj gotovo so hrepenenja po posedovanju neobičajnih rastlin izginila iz vedenjskih vzorcev. Dandanes je trg prenasičen z izjemno atraktivnimi rastlinami, ljudje jih iz narave ne jemljejo več. Da je vrsta zaščitena, ve le malokateri obiskovalec. Še imena ne poznajo čisto zares, pač "en kaktus"! In to je dobro.