Nedolgo zatem, ko sem z netreski zastrupil Borisa, se mi je ta javil z enega od redkih vulkanskih vrhov v Sloveniji. Na višini okoli 1700 m/nm naj bi rasel peščeni netreskovec, ki na tem mestu v uradni literaturi še ni zabeležen. Tja se odpravim že naslednji dan, saj mi podatek ne da miru. Nobenega dvoma ni, na vsaj 100 m visoki pečini rastejo na povsem navpičnih mestih gruče netreskovca na izjemno sončnem in vročem mestu. Skalovje je drugačne sestave kot na rastiščih v dolini, pa vendar je očitno vulkanskega izvora in zanesljivo brez apnenca. V razpokah je tu in tam našlo svoj prostor nekaj javorjev in smrek, pa še šopek materine dušice se najde. Ob vznožju vstop v steno ovirajo malinjaki in koprive. Počasi in previdno skušam priti do posameznih primerkov, a stena je nepopustljiva. Površje je prekrito s ploščami, ki se od stene odlomijo in zdrsnejo pod težo čevlja. Tako se zadovoljim le z opazovanjem iz daljave.
Netreskovci rastejo v navpični, proti jugu obrnjeni pečini. Osončenost rastišča je največja možna, prav tako tu vladajo ob sončnih poletnih dneh zelo visoke temperature. Gruče so pogosto sestavljene iz več kot 100 rozet. Na nekaterih mestih, zlasti v navpični razpoki pod smrekami, so bolj pogoste. Iz vsake gruče poganja po eno cvetno steblo - ne več, čvrsto in pokončno (Na nahajališčih v dolini so bila ta stebla šibka, polegla.)
Radovednost me vodi naprej. Proti zahodu se pot konča na razglednem griču, proti vzhodu pa naletim na dvojno stožčasto vzpetino iz oligocenskega andezita, ob vznožju katere raste mnogo madronščice (Linaria sp.). Daljnogled ne laže, srce zaigra močneje: steni sta obilno poraščeni z netreskovcem. Število rozet se ne da prešteti več na prste obeh rok. Pravzaprav rastejo, kamor seže oko. Skali se vzpenjata kakih 40-50 m visoko, sta čvrsti in vzpenjaje ne zahteva posebnih alpinističnih spretnosti.
No, nekaj malega že, a ni nič v primerjavi z Donačko goro. Tudi tu ima vsaka gruča svoje socvetje. Rastline so po lastnostih zelo različne, saj se razlikujejo tako po velikosti, oblikovanosti in obarvanosti listov, številu listov v rozeti. Takorekoč na istem mestu rastejo rdečelistni primerki, poleg njih pa povsem zelenolistni. Vse razlage o prednosti rastlin z antocianom kot prilagoditvi na mraz, UV žarke, osvetljenost itd, nekako zvodenijo. Tukaj so vse oblike enakovredne.
Sredi oktobra, ko je letošnje kislo vreme le malo popustilo, smo se odpravili na ponoven ogled rastišča Martin, Boris in jaz. Preplezali smo južni del pečine in si podrobneje ogledali oba vrhova z vseh strani. Netreskovci rušijo vsa pravila in predpostavke - rastejo povsod. Tako na povsem južnem navpičnem delu, kjer v sončnih dneh vlada neznosna pripeka, kot v razpoki, kamor sonce zanesljivo nikdar ne posije. Nekaj skupin smo našli tudi v "severni steni". Večina skupin je imelo res le po eno socvetno steblo, a našli smo tudi gruče, kjer je bilo cvetnih stebel toliko kot rozet. Na podlago so čvrsto pritrjene, nikjer ne visijo na stolonih. Rastline bogato semenijo. Martinovo sokolje oko je našlo mnogo rastlinic, ki niso mogle biti starejše od enega leta in so očitno vzklile iz semen.
Zaenkrat lahko ocenim to nahajališče kot očitno najobsežnejše najdeno doslej. Kemični in vremenski pogoji so tu očitno optimalni. Pa vendar na povsem identičnem skalovju le streljaj stran ni o netreskih nobenega sledu.
Naslednji postaji sta do 1,5 km oddaljeni skalni območji. Prva pečina je zaradi visokoraslih smrek v senci, netreskovci rastejo kot pajčevina med mahom.
Druga pečina, z vzhoda in zahoda skoraj povsem navpična, vzbuja nemalo alpinističnega spoštovanja. Netreskovcev pa je veliko, gre za zelo heterogeno populacijo, ki se razmnožuje generativno.
Foto: Boris Gabršček