Donačka Gora
Donačka Gora, 884 m
Na vrhu čakajo obiskovalca ogromni skalni balvani ter prepadi na vse strani. Na zadnji, najvišji skali je komaj prostora za eno osebo. Neizbežen je vtis, da se bodo skale sesule ravno takrat, ko si na vrhu. Če si upaš pogledati prek skal navzdol po južni steni, uzreš precejšnje kolonije netreskov, ki rastejo med špranjami ali kar po goli skali. Še fotografirati se ga brez teleobjektiva ne da. Nahajališče obsega vsega skupaj le nekaj arov, dosti več prav gotovo ne.
Za ponazoritev razmer na rastišču naj služi naslednji odlomek iz knjige prof. dr. Toneta Wrabera Sto znamenitih rastlin na Slovenskem:
'...Kmalu moram uporabiti vse štiri, če sploh hočem priti naprej. Kar zasmeji se mi, ko skozi skrivenčeno grmovje zagledam polnocveten primerek, ki pa se mu zaradi izpostavljenosti nad prepadom ne morem čisto približati. Od zgoraj ne gre, pa poskušam od strani. Na videz trdna skala iz kremenovega peščenjaka je neverjetno preperela, vsak oprimek moram preizkusiti in kar precej kamenja odleti v globino. Vrv bi mi neznansko prav prišla, tako pa se moram zadovoljiti s tem, da se z desnico krčevito oklepam veje malega jesena, z nogama opiram na krušljivo skalo, z levico pa stiskam fotoaparat in v ponavljanem nihanju okrog skalnega roba skušam ujeti izrez, ostrino in na koncu še pritisniti na sprožilo...Ni posnetka v tej knjigi, ki bi ga naredil iz bolj neprikladnega in vrh vsega še pošteno nevarnega položaja.'
Kasneje je dr. Peter Skoberne ob uporabi alpinistične opreme posnel naslednjo fotografijo :
Cvetoč juvanov netresk (slika je
pravilno orientirana)
foto: Peter Skoberne
Druga nahajališča na južni strani Donačke Gore so še težje dostopna. Zelo krhek peščenjak preprečuje vsako misel po lahkotnem raziskovanju pečin. Tudi nahajališče na Reseniku je omejeno na skalno pečino, število netreskov pa je tu zelo majhno.
Naša mala ekspedicija si je zadala nalogo, da oceni situacijo na enem od rastišč juvanovega netreska na Donački gori. Gora vzbuja spoštovanje že od daleč, saj nam kaže zelo strma pobočja na sever in jug. Vrhnjemu grebenu manjka kakih 20 m do 900 m/nm. Na njen vrh tako vodi le malo poti, najbolj običajna vodi od Rudijevega doma na zahodu po severnem pobočju.
Poletje leta 2004 je bilo po številu vročih dni rekordno leto in ni bilo primerno za take podvige, a smo imeli srečo, da smo izbrali prav najhladnejši dan poletja, saj temperatura tja do tretje ure sploh ni presegla 30 stopinj. Celo več, kljub obilnim padavinam prejšnjega dne je bila sicer sluzasto glinena pot popolnoma suha, celo kadilo se je za nami, ko smo se vzpenjali po strmini Donačke gore. Beny, otovorjen z alpinistično opremo, njegova družinica z bolj počasnim tempom, Martin z mojim nahrbtnikom, v katerem je bilo največ težke fotografske opreme, in jaz, razbremenjen vse teže, smo jo mahnili na zaresno raziskavo. Prav hvaležni smo bili markacistom, da so vrezali pot na Goro po severni strani, saj je bil vsak sončni žarek na strmi poti odveč. Občasni piš vročega zraka s strani nam je dal vedeti, da imamo neznansko srečo, da se prav vse pobočje vendarle še ni segrelo. A na vrhu nas je vendarle čakalo neizbežno sonce. Kljub višini 884 m ni bilo prav nič hladneje kot v dolini, le asfaltne vročine smo se rešili. Enkraten razgled na vinograde Kozjanskega hribovja nam je poplačal prvi trud, ko smo prispeli na vrh. Nadaljevanje poti je kljub le ohranjevanju iste nadmorske višine morda celo napornejši, saj se pot vije gor in dol po koreninah in zlizanih skalah, a se k sreči kar kmalu konča na drugem razglednem vrhu Gore. Tu je konec naše poti, začenja se raziskovanje.
Po kratkem ogledu se Beny odloči, da bo največji učinek, če se kar sam poda po prepadni steni in oceni situacijo, saj je za naju z Martinom pač preveč že pogled po pečini navzdol. Videz je tak, da dva sta se večja balvana naslonila eden na drugega in čakata na piš vetra ali morda dodatno težo metulja, da oba zgrmita v prepad. In tu naj se midva spuščava po navpični steni El Kapitana! Saj nisva nora! Beny si pač upa. Spusti se z vrvjo po steni navzdol in oceni situacijo. Je ves navdušen: "Tu je prva gruča, so dehidrirani, odcveteli, jih je vsaj 50. Tile so še lepši, tudi odcveteli. Tale gruča je malo drugačna, listi imajo bolj ošiljeno konico. Tale skupina je spet drugačna, so zelo dlakavi. Rabim fleš, saj je pretemno." In dvigne se nazaj na izhodišče. Drugič se spusti in ocenjuje rastline. Očitno so gruče rastlin kar raznolike, vendar razporejene le v dokaj ozki črti po kakih 30 m visoki steni. Bolj desno jih je vse manj. Rastline rastejo med skalami v mahu, manjše gruče pa uspevajo kar na lišajih. Na videz čvrsta stena iz kremenovega peščenjaka se kaj kmalu pokaže za presenetljivo krušljivo, ko se zavali navzdol prvi večji kamen. Pada, pada. Na srečo pod nami ni nikogar, ki bi mu bil ta kamen lahko nevaren, a hkrati se zavemo, da je plezanje v tej steni vse prej kot varno. Zato se Beny rajši loti dvigovanja po vrvi, kot pa plezanja po steni. Prav počasi mu gre, po par cm z vsakim napornim gibom. Končno pride do vrha. Poslikal je cel film. Bomo videli, koliko bo uporabnih slik. Poroča:
"Kolonij netreskov je po navpični steni precej, rastline so hudo dehidrirane. V vsaki gruči je vsaj ena rastlina odcvetela. Za običajnega planinca so na povsem nedostopnih mestih. Silikatna stena je za plezanje zelo nevarna, saj je zelo krušljiva. Ni nevarnosti, da bi rastline uničevali morebitni rastlinojedi sesalci."
Foto: Benjamin Zwittnig
Zdaj sem končno na vrsti, da me spusti po pečini navzdol, a se po slabih izkušnjah odločim rajši za bolj varno varianto, obiščem le najbolj dostopne gruče netreskov, ko morda niso toliko fotogenične. A žal dlje ne upam. Pod mano je globok prepad, plezalnih izkušenj pa nimam dovolj, da bi se povsem prepustil in odskakal v globino.
Pravzaprav si ne upam niti pogledati navzdol. Vedno se bojim, da se mi bo globina prikazovala v sanjah in me vabila, naj poletim. Letenje je nekaj najlepšega, kar lahko sanjam. Znam celo ponoviti sanje, če so mi všeč, tako da lahko letim znova in znova. A kaj, če sanje postanejo resničnost in poletim tudi zares? Zato ne dam možganom niti izhodiščih podatkov in sploh ne pogledam navzdol.
Namesto da bi izkoristil Benyjevo pomoč, se z levo roko krčevito držim vrvi in nekako priplezam do dveh kolonij netreskov. Tako si ju lahko vsaj varno ogledam in fotografiram, pa čeprav nista najbolj fotogenični. Dejstvo je, da so rastline močno dehidrirane. Takih še nisem videl. Tolikšne suše in vročine tudi netreski očitno ne prenašajo prav dobro, raje se zatečejo k svoji sposobnosti hibernacije. Zunanji listi se povsem posušijo, drugi se zavihajo navznoter in varujejo sredico pred izsušitvijo. V takem stanju lahko preživijo mesece brez kapljice vode, pravzaprav je niti ne marajo, če ob nalivu pade nanje. Septembra, ko bodo temperature padle na znosno vrednost, se bodo rozete razprle, dlačice bodo vsrkale vlago iz megle in rastline bodo zopet normalne.
Druge rastline tega ne zmorejo. Zato v tej skali ne raste pravzaprav nič razen lišajev. Prav čudno je, da imajo bukve in hrasti, ki rastejo ob pečini, še vse liste. Očitno imajo zelo široko razpredene korenine, ali pa tudi že nekaj tednov ne rastejo. Kakšen mehanizem imajo, da premagajo sušo in vročino, žal ne vem, so pa bukve znane po svoji termofilnosti, ljubezni do tople okolice.
Moja ocena o nahajališču je naslednja:
gruče netreskov uspevajo v razpokah med kamenjem, lišaji in mahovi. Prst nastaja večidel iz odmrlih netreskovih listov. Rastline v posamičnih gručah so vegetativnega porekla. Že na prvi pogled se vsaka gruča loči od druge, ker kaže na generativni izvor posameznih gruč in njihovo genetsko pestrost. Najbolj očitne vidne razlike med gručami so v barvitosti in dlakavosti listov. Rastline so letos zelo hitro odcvetele, stebla so se posušila, verjetnost tvorbe semen je majhna. Izpostavljenost rastlin soncu in vremenskim vplivom je zelo velika, v prihodnosti ni pričakovati, da se bo zaradi rasti drevja kaj dosti spremenila. Morebitni gozdni požar bi osončenost le malo povečal.
Prva objava o netreskih z Donačke gore sega v leto 1968. J.F. Maly jih je v svoji knjigi Flora von Steiermark, omenil nahajališče "Donatiberg" (staro nemško ime za to goro) z imenom S. wulfenii Hoppe. Vinko Strgar, vodja botaničnega vrta v Ljubljani, pa je rastlino opisal kot samostojno vrsto S. juvanii Strgar leta 1971 v Biološkem Vestniku (XIX: 83-91), imenoval pa jo je v čast pomembnemu vrtnarju v tem vrtu, Francu Juvanu.
Poglavitne 3 utemeljitve, ki so populacijo ločile od vrste S. wulfenii, so bile: značilna dlakavost listov, nizka nadmorska višina in pa precejšnja oddaljenost od poznanega areala vrste. S. wulfenii je rastlina iz centralnih alp, ki raste na višini vsaj 1800 m. Populacija z Resenika in Donačke gore pa raste med 500 in 870 m/nm. Vsi drugi znaki so identični (cvetni elementi, število kromosomov (2n=36), kisel substrat) vrsti S. wulfenii.
Kasneje so v avstrijskem Riegersburgu, dobrih 80 km proti severu, na nadmorski višini okoli 500 m, našli obliko S. wulfenii z rahlo dlakavimi listi, (ki je bila v herbariju shranjena kot S. tectorum (!)). Dve od treh razlik, na katerih je temeljila samostojnost vrste, sta tako odpadli, ostala je le velika oddaljenost od matice. To pa je pomenilo revizijo sistematike.
Tako danes poimenujemo populacijo z Donačke gore in Resenika kot S. wulfenii Hoppe, ssp. juvanii (Strgar) Parnell 1990 in Bot. J. Linn. Soc. 103 (3) : 217, kar pa populaciji prav nič ne zmanjšuje njene botanične vrednosti. Še vedno je to znamenita rastlina, slovenski endemit z izjemno majhnim arealom. Zaradi skromne številnosti populacije je zelo ogrožena vrsta. Na srečo njena vrtnarska vrednost ni tolikšna, da bi bilo vredno nabirati rastline v naravi. Vsemu povpraševanju zadovoljita ljubljanski Botanični vrt in peščica vrtnarjev.
Populacija nima nobene očitne možnosti širitve svojega areala. Takih lokacij z ustreznim substratom in izpostavljenosti soncu namreč okoliško hribovje ne premore. Tudi človekov poseg presaditve na druge lokacije (zanesljivo na Boč, velika verjetnost pa še kam drugam) se ni posrečil. Le upamo lahko, da se na rastišču ne dogodi kakšna večja sprememb, ki bi zanesljivo povzročila propad vrste.
Počasi se vračamo v dolino. Še kratek postanek pri jadralnih padalcih, ki lovijo termiko Gore za ekspresno dvigovanje v višave in spet občutek nevoščljivosti. Precej več nas je občudovalcev kot tistih v zraku.
In na koncu še obisk pri Bojanu, kjer nas prijazna družina postreže od nog do glave, in domov se lahko odpravimo šele, ko se dan že krepko prevesi v noč. Presežen je načrt letošnjega poletja. Še več, pravzaprav še nikoli nismo bolj podrobno preučevali kake rastline na njenem rastišču.
V začetku oktobra sta se mi pridružila Boris in Martin. Ubrali smo pot po južni strani Gore, z začetkom pri cerkvici Sv. Donata po kolovozu proti vzhodnemu vrhu. Vreme je bilo kot naročeno, pot pa nadvse prijetna.
V uri in pol smo bili na prepadnem vrhu, netreski pa še vedno vsi tam, kot že pred sedmimi leti. Tokrat so bili kljub izjemno dolgemu poletju z nadpovprečnimi septembrskimi temperaturami v odlični formi.
Martin je poskušal fotografirati po napotkih preminulega profesorja Wrabra.
Nekaj je šlo narobe. Jesen raste na takem mestu, da se ga da držati le z levo roko, s trupom pa se potem gugamo proti netreskom. Današnji fotoaparati imajo pač to prednost, da sami izostrijo sliko v delčku sekunde. Pa še posnetkov lahko naredimo neskončno mnogo. Prepad in krušljiva stena pa sta še vedno enako nevarna kot nekoč.
Drugo skupino, ki leži nekaj višje, se da fotografirati z osamljene poličke, tako da se prislonim k steni.
(Foto: Martin)
Navzdol smo ubrali pot, ki vodi od zahodnega vrha proti jugu. Kozji hrbet je za naše alpinistično znanje nedostopen. V začetku lahka pot se je v srednjem delu spremenila v kar zelo strmo in zaradi žira in želoda na poti precej spolzko. Zato pa je izjemno zanimiva, saj vodi tik ob mogočnih pečinah. Raziskavo, kaj raste na njih, smo pri prihranili za eno od naslednjih ekspedicij.