Rastišče je na temni skalni gmoti, ki jo je po geološki sestavi težko definirati. Zanesljivo je vulkanskega izvora, a tudi metamorfozirana, kar pomeni, da je kamnina doživela številne spremembe, preden se je pojavila na površju. Zanesljivo ni prisotnega apnenca, vendar tudi granita ne, čeprav ga najdemo par korakov stran, v potoku na drugi strani ceste. Kamnina je rodovitna, saj je precej poraščena, na njenem vznožju pa bogato poganjajo koprive. Je krhka in drobljiva, pa hkrati gladka in spolzka, zato plezanje po steni z običajno opremo ni mogoče. Skalovje je obrnjeno proti jugu, pred direktnimi sončnimi žarki ga varuje nasproti ležeč hrib. Tako na rastišču ni niti poleti kaj več kot uro, morda dve, direktne osvetlitve. Skalovje je tu in tam pokrito z mahom, kar kaže, da je dobro preskrbljeno z vlago, ki se dviga v obliki megle iz potoka.
V 6 letih, odkar rastišče obiskujem, mi je postalo kar malo domače. Ni tako blizu mojemu domu, zato si za obisk vzamem ves dan. Tokrat sem se še posebej pripravil, saj sem se dogovoril s člani lokalnega gasilskega društva za pomoč. Družbo mi je delal Martin, kot običajno.
A dan je bil kisel in mračen že od jutra, dež naju je spremljal precejšen del poti. Ob prihodu na rastišče je vsaj malo ponehal, vendar kakšne vročine, običajne za ta letni čas, ni bilo. Ogledovanje stene je potekalo zelo varno, a hkrati sem moral zelo pohiteti, ker so nizki oblaki nevarno grozili z vnovičnimi plohami.
Foto: Martin Meznarič
Na steni sem našel nekaj večjih gruč netreskovca. Vse skupine uspevajo na izpostavljenih izboklinah, vedno pa na navpičnem ali vsaj zelo nagnjenem terenu. Gruče štejejo med 100 in 200 rozet in so podobnih velikosti. Prav posebej sem preučeval prosto viseče primerke, ki visijo na spodnjem delu gruče. Vse rozete so pritrjene z dolgimi, čvrstimi stoloni, ki v tem primeru ne služijo iskanju novega rastnega prostora, pač pa jih vežejo na matično gručo.
Rozete se od gruče ne oddelijo, ne padajo in se ne kotalijo navzdol. Dolžina mnogih sega tudi preko 10 cm. Zdi se, da poganjajo stolone samo rozete iz spodnje polovice gruče.
Tvorba stolonov je za vrsto J. arenaria neznačilna, običajno mlade rozete odpadejo od matične rastline že zelo zgodaj.
Čeprav je pečina zelo mogočna, je gruče mogoče prešteti na prste obeh rok. Štiri večje skupine so v osrednjem delu stene kakih 4-5 m od tal. Še ena večja skupina se nahaja desno od sredine, vse ostale skupinice pa so številčno revnejše, združujejo le po nekaj rozet. Najprej se je zdelo, da netreskovec uspeva le na tej skali, kasneje pa mi je prijatelj Boris sporočil, da jih je našel tudi na drugi strani potoka, kjer rastejo v še večji senci.
Pri primerkih v kulturi sem opazil še dva pojava, povezana s stoloni. V pomladanskem času se stoloni tvorijo kampanjsko. Rastejo zelo hitro in iščejo nove prostore za terminalne rozete. Če na njih sije sonce, se stoloni v dveh - treh dneh posušijo.
Poleti se na nekaterih rastlinah pojavijo debelejši, olistani stoloni. Kasneje se spremenijo v cvetna stebla. Zvečine nosijo le po eden cvet, največ pa tri. Po odcvetu so stoloni skupaj s cvetom odmrli.
Proti večeru se posloviva od prijaznih gasilcev, ki so nama omogočili varno botaniziranje. Med potjo se ustaviva še ob večjem balvanu ob cesti in najdeva še malo praprot dlakavo vudsovko (Woodsia ilvensis), ki ima tu svoje edino nahajališče v Sloveniji.