Na rajskem otoku
Dolgčas, strašen dolgčas. Pet ure nepremično sedeti,
buljiti skozi okence v oblake pod seboj, četrtič prebrati eno in isto revijo,
nalivati se s sokovi pa čeprav nisi žejen, to je dolgčas. Edina rešitev je
sprehod, a kam naj grem. V vrsto proti zadnjemu delu letala, kjer so ena vrata
močno oblegana. Vsem se mudi tja. Tako v stoje prebijem zadnjo uro potovanja,
vmes poslušam zgode in nezgode potnikov. Starejši zakonski par se vrača sedmič
iz istega kraja, mladenič se vrača po šestih tednih.
Končno se približuje postanek, še kratek zagovor pri
cariniku, vožnja do doma in v posteljo, kajti ura je že preko polnoči. A spanec
ne pride, preveč je vtisov.
Vrtnarjem se trga srce
Vse skupaj je malo nenavadno. Vozim se z avtom in opazujem
okolico. Kjer je možno, se ustavim, naredim posnetek in odhitim dalje. V urbanem
delu otoka, ki praktično zajema vso obalo, rastejo najlepše rastline iz naših
cvetličarn kot plevel. Hibiskusi, bugenvileje, fikusi, božične zvezde, kaktusi,
mlečki, vsi se prerivajo med seboj. Podrast sestavljajo (brez plevela)
mezembrianteme, lotus, trava ene same vrste. Komunalci jih redčijo, odrezano
vejevje pa s tovornjaki odvažajo na kompost. Vrtnar te pregrehe ne more mirno
gledati.
Kjer je le kaj rodovitne prsti, levo in desno ob cestah se
raztezajo nasadi bananovca, mnogi ograjeni z mrežami, ki ščitijo proti vetru in
pticami. Tudi sadeži so oviti v blago ali mrežo. Banane niso take, kot smo jih
vajeni pri nas. Majhne so. V trgovinah prodajajo samo zelene. Po treh dneh se
nekako zmedijo. Sadež je čvrstejši, okus kar dober, malo trpek sicer, ampak to
je najbrž zato, ker še niso povsem zmedene.
Botaniziranje
Med 2000 vrstami rastlin, ki rastejo na otočju, je kar 520
endemičnih. Rastejo v velikih količinah, med rastišči pa so ostre meje.
Postavlja jih sestava lave, nadmorska višina in vpliv oblakov. Tako je južni del
bolj puščavski, severni pa bolj tropski. Izrazito so ločeni tudi višinski
pasovi, ki se končujejo z visokogorskim pasom.
Zdaj razumem Japonce, ki drvijo iz kraja v kraj in
fotografirajo kot nori. Tudi sam počnem isto, fotografije bodo imele le
dokumentarno vrednost. Za botaniziranje je še manj časa. Preveč je krajev, ki
jih moram obiskati, ne morem biti povsod ob osmih zjutraj, včasih je treba tudi
kaj pojesti. Na razglednih točkah, kjer je možno ustaviti avto in si ogledati
rastline, je vselej cel kup turistov. Stranskih cest ni. Če že je katera, je
bolj podobna hudourniku, da je na njej varno le terensko vozilo, ali pa je cesta
jasno označena kot zasebna lastnina, na kateri je vožnja prepovedana.
Pico del Teide
Vulkanski stožec je skoraj tak, kot sem si ga predstavljal.
Iz dna kraterja 2200 m nad morjem se dviga še 1500 m strmega pobočja, tako da je
vrh kar 3716 m visok. Čeprav je do višine 3250 m speljana gondolska žičnica, je
sam vrh nedostopen. Skoraj vsak turist je odnesel z vrha večji ali manjši kamen
za spomin, zato je pristop dovoljen le tistim, ki se peš povzpnejo od vznožja in
prispejo do vrha žičnice pred 9 uro zjutraj, to pa pomeni, da morajo gorohodci
nekje bivakirati, ali pa hoditi v trdi temi tja do pol osme ure. Tudi takih
zagnancev se nekaj najde. Pravijo, da je z vrha je ob jasnem vremenu neverjeten
pogled na Afriko, da o ostalih otokih arhipelaga MAKARONEZIJE ne govorimo.
Solzne oči zaradi dima in kislega vonja žveplovih hlapov so le mala nevšečnost,
ki doleti najbolj zagrizene alpiniste. Vulkan je bruhal ravno v času, ko se je
Krištof Kolumb odpravljal na pot v Indijo, tako da na tem otoku ni mogel
pristati.
Sam se moram zadovoljiti le s kavico v gostišču ob vznožju,
saj sem zadnjo vožnjo gondolske žičnice zamudil za petnajst minut.
A je tudi pri vznožju kaj videti. Stari krater Las Cañadas,
širok 48 km, je menda eden največjih na svetu. Občasno je poplavljen, iz sredine
izraščajo strmi osamelci, ostanki nekdanjega jedra ognjenika. Cesta, ki je
speljana ob notranjem robu kraterja, je tu in tam vklesana v skalo, tu se
prikažejo svetlozelene plasti. Kar nekaj zagnancev s kladivci z neizmerno vnemo
razbija po skalovju. Rastlinstvo tega koščka sveta ni prav atraktivno v zimskem
času. Kasneje, ko zrastejo orjaška socvetja gadovcev (Echium ssp.) pa
mora biti čudovito. Tu in tam se še vidijo ostanki socvetij lanskega leta, ki se
značilno bleščijo v svetlobi zahajajočega sonca. Čakati še dlje na barvito
svetlobo sončnega zahoda postane iluzija. Bolj ko se sonce spušča proti obzorju,
bolj megleno postaja. Naredim še posnetek nižjeležečega ognjeniškega žrela, ki
je bruhal lavo pred natanko dvesto leti. Čeprav imam s seboj planinsko opremo,
me mine vsaka želja po hoji po lavi. Ta je bolj razbrazdana kot istrska obala.
Pokrajina je podobna glineni njivi, ki so jo preorali ogromni plugi. Rastlinja
tako rekoč ni, zato ji rečejo Lunina površina. Če bi prehodil en kilometer po
ravnini v eni uri, bi to bil kar velik uspeh.
Borovi gozdovi
Na poti domov se vtisnejo v spomin kanarski bori (Pinus
canariensis), pa ne zaradi nenavadno dolgih iglic, pač pa zaradi treh
različnih oblik rasti ter še dveh barv povrhu – na nekaterih področjih so iglice
bolj rumene kot zelene. Mladostna oblika bora spominja na smreko, bori so skoraj
povsem stožčasti. Srednje stari spominjajo na preslico. Njihove veje so
vodoravne in izraščajo v vretencih, vmes pa so nenavadno oblikovane vrzeli.
Starejši bori imajo povešene veje, oblikovani so bolj kroglasto, kot je značilno
za naše listavce. Podrasti takorekoč ni. Le ob cesti se pojavljajo zaplate
rumeno cvetočih blazinic. Ko se ustavim ob eni izmed njih, prepoznam zajčjo
deteljico (Oxalis sp.), med njo raste kapucinka. Si lahko predstavljate
presenečenje, ko naenkrat zagledam gozd, kjer skupaj uspevata kanarski bor (Pinus
canariensis) kot predstavnik rastlin, ki potrebuje mnogo vode, in kanarski
mleček (Euphorbia canariensis), ki toliko vode ne mara. A tu se vidi tudi
to kombinacijo.
Najbolj značilne rastlinske združbe
Tako kot se bori naenkrat pojavijo, tako naenkrat tudi
izginejo. znajdem se v drugačnem okolju, ki se nadaljuje vse do morske obale,
kjer prevladuje Aeonium (okoli 30 vrst) Ta značilna rastlina raste v
tisočih primerkih, vedno pa skupaj z neko drugo vrsto rastline. Najznačilnejši
rastlinski združbi Kanarskih otokov sta ravno KLE –Kleino neriifolli-Euphorbieta
canariensis in ASP – Asplenietea trichomanis, s številnimi
različicami. Tu najdemo razne vrste sočnic iz rodov Aeonium, Greenovia,
Euphorbia, Kleinia, Ceropegia, Monanthes, Opuntia. Tudi južni del otoka, ki
ga v raznih opisih imenujejo puščava, je daleč od tega, le rastline so bolj
pritlične. Od dreves se tu znajdejo le mandljevci, ampak tem se vidi, da jih je
sem vsadila človeška roka.
Severni del otoka, ki je bolj bogat s padavinami, je
poraščen tudi z večjimi rastlinami. Posebno zanimiva je dolina Orotavo, kjer se
kar naenkrat znajdem v gozdu drevesastih res Erica arborea, med njimi pa
prepoznam še jagodičevje (Arbutus canariensis), ter orehu sorodno
rastlino Myrica faya. Drevesaste rese so bile nekoč značilne rastline
mediterana, a so jih večino posekali in uporabili za izdelavo pip.
Masca
Na poti do tega zadnjega zatočišča piratov na Kanarskih
otokih so speljali cesto šele pred nekaj leti. Kljub temu, da je edini odcep z
glavne ceste na zemljevidu dobro označen, ga zgrešim vsaj za 10 km. Cesta je
ozka, ob previdni vožnji se lahko srečata dva avtomobila. Za srečanja večjih
vozil so namenili nekaj izogibališč. Cesta je vklesana v strma pobočja, na
strani ceste, ki meji na prepad pa so postavili belo pobarvane betonske robnike.
Po vmesnih postankih na izogibališčih naposled pridem do vasice Masca, kjer pa
ne morem parkirati, tako moram spet vsaj 5 km naprej, da lahko obrnem in
poskusim srečo drugič. Tokrat mi je uspelo najti kotiček. Nič ne bi rekel, če bi
imel kakšno večje terensko vozilo, ampak da se ne dobi pristora za twinga, je pa
kar prava slika turizma v Masci. Pot nadaljujem peš do prvih hiš, od katerih je
večina spremenjenih v gostišče z manjšo prodajalno. Vsaka je obdana z rastlinami
iz naših cvetličarn, najbolj dominantne pa so vsekakor tukaj avtohtone kanarske
palme (Phoenix carnariensis). Tako kot je značilno za vsako gradnjo na
tem otoku, imajo tudi tu drevesa prednost pred stavbami. Dreves pred gradnjo ne
rušijo temveč prilagodijo zidove, pa čeprav so ti potem 'iz špage'. Trebuh kliče
po hrani, natakarica prinese jedilni list s fotografijami njihovih jedi. Izberem
številko 18. Že čez nekaj minut dobim nekakšno omleto na poogljenelem polenu
namesto krožnika. A bilo je dobro za oko in želodec.
Odpravim se navzdol do konca vasice, ki se konča z mogočno,
strmo goro, ki spominja na Machu Pichu. Od tu vodi navzdol ozka steza vse do
morske obale kakih 1500 m nižje. Napotim se navzdol, žal na hrib ne morem, to mi
preprečujejo opozorila, ter se znajdem med rastlinstvom, ki jemlje sapo. Vsaj
deset vrst rastlin, na katere bi bil ponosen vsak slovenski kaktusar, če bi jih
imel v svojem rastlinjaku, raste na takotekoč navpičnih senčnih stenah tega
hriba. In to v ogromnih količinah. Na sončni strani prevladujejo opuncije, agave
in klajnije, te me ne zanimajo več. Na senčnem rastišču pa, ah kaj bi govoril.
Že en sam pogled na navpično steno, kjer se blešči svetlozelena Greenovia
aizoon, ki ima tu edino rastišče, bi bil dovolj, a tu raste skupaj še cel
kup mlečkov, eonijev, monantes, klajnija in zemeljske orhideje! Da te kap.
Povratek navzgor je bil primerljiv strmini na poti na
Šmarno goro, le da je bil na sončni strani. Med potjo domov so se z morja
prikradle že prve meglice, kot vsak večer.
Garachico
Pot me pelje mimo vasice Garachico, ki jo je leta 1706
zasula lava. Domačini jo skušajo ohraniti tako, kot je bila tedaj. Vendar ni
čutiti kakšne zaostalosti, prej bi rekel, da spominja na istrske vasi,
ohranjenih je kar precej lesenih balkonov, ki so sploh značilnost arhitekture na
otočju.
Velike krožnikaste grenovije rastejo povsod po suhozidih in naravnih
navpičnih stenah, a le na senčni severni strani. Od tu dalje je le tri, morda
štiri kilometre oddaljeno pristanišče, od koder so izvažali vino, danes pa slovi
po enem najstarejših dreves na svetu.
Icod de los Vinos
Tudi tu zgrešim pravi odcep, kot je že običaj, po nekaj
kilometrih uspem obrniti in skušam najti parkirno mesto. Promet je tak kot v
središču Ljubljane ob dveh, parkirnega prostora pa ravno toliko. Nekako mi uspe
parkirati na prostoru za moped, potem se odpravim peš proti svetovni
znamenitosti. Vmes izpustim nekaj mest, kjer so na prodaj vstopnice. Vključim se
v kolono turistov, ti že vedo, kam gredo. Na lepem je gneče konec, pred mano
prazna ulica, podobna Trubarjevi v Ljubljani, nobenih ljudi, le parkirani
avtomobili. Spet sem zašel. Neko srednjeveško obzidje obeta, da se v njej skriva
'sveta' rastlina, a se znajdem na dvorišču s sicer častitljivo starimi drevesi,
a zmajevca ni videti. Le gneča je primerljiva z šuštarsko nedeljo v Tržiču. Čas
pustnih šeg je. Vrnem se nazaj na ulico in povprašam poulične prodajalce po
drevesu. Pokažejo mi smer, kamor nato tudi odidem. Pridem do konca ulice, na
križišču zavijem desno. Uličica je povsem prazna, le skromna prodajalna vina
vabi turiste k pokušini. O zmajevcu ne duha, ne sluha. Za seboj zaslišim glas
prodajalke, ki mi skuša nekaj povedati. S prstom mi pokaže vhod v vrt, kjer
stoji zmajevec, katerega sem že dvakrat zgrešil. Pot je ozka, nobene oznake,
nobene vstopnine, spominja me na piransko stezo, ki vodi do katedrale, le da je
tista označena. Končno se znajdem v notranjosti ogromnega urejenega vrta, v
katerem dominira največji zmajevec – drevo življenja (Dracena draco) na
svetu.
Četudi njegova starost (naj bi bil star 3000 let) morda ni točna, je
drevo tako neobičajno, da ostane človek brez besed. Če bi obiskal samo ta kraj
na otoku, bi bilo soočenje s tem drevesom že dovolj pomemben dogodek, ki
opraviči celotno avanturo. Ko ga primerjam s fotografijo izpred 100 let, ne
vidim na njem nobene spremembe. Tudi 500 let stari zapisi kažejo, da od tedaj ni
prav veliko zraslo. Visoko je več kot 16 m, premer preko 6 m. Njegovo ogromnost
se vidi šele pri fotografiranju, saj se moram oddaljiti skoraj preko 50 m, če ga
želim ujeti v širokokotni objektiv. Še nekaj večje drevo v ne tako oddaljenem
mestu Orotava je leta 1819 poškodoval hurikan, posekati so morali nekaj vej,
1867 pa ga je dokončno podrlo novo neurje. V svojih delih so ga popisali nam
dobro znani kaktusarji Berthelot, von Humboldt in Hook, pa še kdo. Pod njegovo
senco so modrovali najmodrejši Guanči in izbirali kralje. Guanči so bili prvotni
prebivalci Kanarskih otokov, mešanica kromanjonskega in sodobnega človeka. Po
prihodu Špancev na otočje v petnajstem stoletju so se z njimi asimilirali. Šege
in navade, med njimi znamenito sporazumevanje z žvižganjem, so še najbolj
ohranjene na manjših otokih La Gomera in Las Palmas, ki nista tako močno
usmerjena v turizem.
Cactus park
Nasade kaktusov je moč videti na več mestih. Ustavim se v
enem izmed njih, Cactus park Amazonia, ki leži tik ob avtocesti. Izvoza z
avtoceste seveda ni, tako zapeljem pri prvem odcepu desno, prevozim kakih 5 km v
hrib, pa spet 5 km po klancu navzdol ter prispem v park. Park vključuje več med
seboj ločenih delov, tako v njem vsakdo najde kaj zanimivega. Vključuje vivarije
s plazilci (ta del je še najmanjši), kotiček s tropskimi rastlinami, mali
živalski vrtec, kjer so živali kar spuščene, najobsežnejši del pa je namenjen
sočnicam, med njimi zlasti kaktusom. Prevladujejo večje vrste, zlasti
stebričarji, ferokaktusi, ehinokaktusi, melokaktusi.
Vmes se najde tudi manjše
vrste, zlasti astrofite in mamilarije. Ker večina obiskovalcev ni poznavalcev,
ni pri najmanjših vrstah (pelecifore, lofofore) nobene gneče, pravzaprav jih
večina spregleda. V tem času cveti le malo kaktusov, pa tudi vreme je bolj
slabo, odhitim proti okrepčevalnici, v kateri si ogledam zbirko mineralov. Še
največ, kar Evropejec v tem parku lahko posebnega vidi, je učinek parazitskega
hrošča, ki leže jajčeca v rastne vršičke stebričarjev, ki nato nekontrolirano
brstijo v vse smeri. Na našo srečo parazit ne more živeti pri nas, ker
prezimovanja pri nižjih temperaturah ne prenese.
Loro park
Naravoslovni park po ameriškem zgledu je ena najbolj
obiskanih točk otoka. Papige vseh mogočih vrst so večinoma nameščene v kletkah,
nekatere pa se prosto sprehajajo po parku. Vsake pol ure je turistom na voljo
cirkuška predstava morskih levov, delfinov in papagajev. Morski akvarij je
zgrajen tako, da preko njegovega steklenega hodnika plavajo morski psi.
Prebivalci v drugih akvarijih so posebno izbrani, pa ne toliko zaradi velikosti,
temveč barvitosti.
Rastlinjak z orhidejami in praprotmi je manjši, kot bi
človek pričakoval glede na reklamo. Je le malo večji od mojega; čar, ki so ga
nekdaj imele orhideje, so pokvarili trgovci, zlasti v velikih blagovnih centrih
z vrtnimi oddelki, ki uvažajo že vsemogoče.
A la plaja
Naravne plaže so mnogo manjše, kot smo jih vajeni ob
Jadranski obali. Obala je zaradi strmih bazaltnih sten v večjem delu otoka
nepristopna. Tudi v brezvetrju so ob obali značilni več metrov visoki valovi,
morski tokovi so tako močni, da se tudi izurjeni plavalci ne oddaljijo od obale
za kaj več kot 10 m. Na plaži je gneča, v vodi nobene. Čeprav je temperatura
vode na spodnji meji, ki jo še toleriram (21 °C),
zdržim v njej celo uro. Najtežje je priti v vodo in iz nje, ker me vodni tokovi
nosijo kot poleno po svojih zakonitostih, običajne tehnike plavanja pa so
neuporabne. Večje peščene plaže so iz Sahare pripeljanega peska. Ležijo na
vzhodnem delu otoka. A ker je največja trenutno zaprta zaradi snemanja reklamnih
filmov, se tja niti ne odpravim.
Prihajam!
Človeku se zdi, da so Kanarski otoki tako daleč in da tja
lahko pridejo le ljudje z najdebelejšimi denarnicami. A ni tako. Holà, Tenerife,
kmalu se vidimo!
|
