V valovitem svetu enega najlepših predelov vzhodnega Goričkega, na dnu selanske doline stoji sredi travnikov sorazmerno majhna, a po svoji kulturno-zgodovinski pričevalnosti nadvse zanimiva kapela, romanska rotunda iz prve polovice 13. Stoletja.
Vizitacijski zapiski iz leta 1698 poročajo, da so jo zgradili templarji. Vendar je ta zgodnjesrednjeveška stavba v letih 1845 in 1846 bila bistveno prezidana. Okrogli centralni prostor je takrat izgubil orginalno polkrožno apsido z oltarjem, nadomestili pa so jo z neorgansko priključeno pravokotno lopo in zvonikom nad njo. V ostalem rotundni prostor s freskami vred ni bil bistveno načet niti s prvo restavracijo leta 1940, niti kasneje leta 1956.
Provincialno izhodišče za materialni nastanek Selanske rotunde daje tej stavbi poleg turniškega in domanjševskega primera sloves najstarejše stavbe v Sloveniji.
Močan kamenoopečni talni zidec je edini sestav temeljnega venca, na katerem stoji masiven opečnat tambur. Njegova zunanja površina je slikovito razgibana s pravokotno izstopajočimi vertikalnimi lizenami, ki na vrhu podpirajo bogato razčlenjeno kupolo obkrožajoč opečnat friz. Opečna struktura igra skozi prosojno plast glajenega ometa in daje stavbi izredno slikovit videz.
Prezidava iz 19. stoletja je prizadela razen uničene apside tudi orginalni vhod in okna s tem, da je bil na vzhodni strani odprt na mestu nekdanje apside vhod skozi preddverno lopo, namesto starih pa so naredili široka pravokotna okna. Restavracijski poseg leta 1956 je končno povrnil stavbi prvotno podobo s tem, da je bil zazidan zlagani vhod in okna, ter odprl stare pristne odprtine. Lep, enostaven, z opečnim dvojnim robom poudarjen vhod in ozki podolgovati lijakasto odprti lini. Notranjo steno rotunde obkroža v spodnjem pasu deset polkrožnih niš, ki ustrezajo ritmu lizem na zunanjščini ter dopolnjujejo slikovitost poslikanega stolpa in opečnih tal.
Do leta 1864 je v apsidi selanske rotunde stal poznogotski krilni oltar iz okrog leta 1490, a je bil nato prenesen v Budimpešto. Rotundni prostor najprej ni bil poslikan in ga je oživljala le prosevajoča opečna struktura. Že v prvi polovici 14. stoletja pa je bila za staro osnovo poslikana severna stena pod kupolo z motivi Poklona treh kraljev. Gre za zgodnjegotski risarski stil, katerega značilnost je široka črna risba, zapolnjena s ploskovno izrabo barv. Težnje po slikarskem modeliranju še ni zaznati. Okrog leta 1400 je bila vsa notranjščina znova prevlečena s tanko plastjo ometa in poslikana. Na severni steni se je ponovil ikonogravski prizor Treh kraljev, medtem ko je na južni steni naslikano nadaljevanje Pasijona, ki se pričenja v spodnjem pasu kupole. Ta pas loči od vrha kupole naslikana cikcakasta tračna ornamentika. Centralno mesto na vrhu kupole zavzema čez ves svod razpeta elipsasta mavrična mandorla, v kateri se nahajata sv. Trojica in Kristus.
Izven mandorle so razporejeni simboli evangelistov. V spodnjem pasu kupole se v pravokotnih poljih zvrščajo prizori iz Kristusovega trpljenja, ki se nato nadaljujejo v logičnem zaporedju na spodnjem delu stene. Ciklus Pasijona se prične tik nad vhodnim oknom z prizorom Kristusa v predpeklu, ki ga nakazuje poosebljena pošast z Adamom v žrelu. Stilno sodijo te slikarije v gotski idealistično - plastični stil. Spodnji del stene z nišami je bržkone poslikal drug mojster. Vidijo se še ostanki svetniških figur, ki pa so razen nekaterih ( cerkveni patron Nikolaj, Doroteja, Marjeta, Magdalena ) skoraj povsem uničene.

Čeprav ne poznamo imena selanskih slikarjev, govori njihovo delo o kvalitetah, ki presegajo slikarske zmogljivosti martjanskega, turniškega in velemerskega mojstra Janeza Aquile. Kljub možnim asociacijam, ki se odpirajo v smeri iskanja vzrokov za nastanek selanske rotunde na zahodno in južnoevropskem prostoru pozno antičnega in starokrščanskega časa ( rimski Pantheon S. Vitale v Ravenni i.t.d. ), je bržkone severovzhodna smer za naš primer verjetnejša. Pojasnjuje namreč vlogo misijonskih pobud Salzburga in Ogleja na Velikomoravskem prostoru in s tem dopuščča verjetnost posredovanja rotundnih stavb iz te smeri.

©2001 Janez ŠKALIČ