Poleg propagandnih akcij proti okupatorju, zbiranja orožja, vzpostavljanja postojank in skrivališč je v juniju in juliju leta 1941 partijsko vodstvo v Prekmurju začelo z organizacijo oboroženega odpora. Vodilni partijski delavec in protiokupatorski organizator Štefan Kovač je moral v ilegalo,
preoblečen v kmečkega človeka in z bombami v cekarju je križem prepotoval obmurske kraje in organiziral zavedne Prekmurce za boj proti okupacijskemu režimu. Na dan 6. julija 1941 so začeli že tudi s prvimi aretacijami agilnih članov KPS. Po ustanovitvi okrožnega in akcijskega narodnoosvobodilnega odbora v trnjarskem gozdu konec avgusta 1941 so se v Prekmurju pomnožile sabotažne akcije in začela se je temeljitejša priprava za boj proti okupatorju in
njegovim sodelavcem.
Okupatorske policijske sile so prizadejale narodnoosvobodilnemu gibanju v Prekmurju hud udarec z aretacijo okrog 60 aktivistov in pristašev konec septembra leta 1941. Še težji udarec je gibanje doživelo 18. oktobra 1941, ko je po izdaji v bližini Gančan padel, zadet od sovražnikovih krogel, sekretar okrožnega komiteja in najvidnejši organizator narodnoosvobodilnega gibanja v Prekmurju Štefan Kovač-Marko. Spomin na tega narodnega heroja označuje v Murski Soboti Musterjev kip pred poslopjem kina.
Po sodnem procesu proti nekaterim aktivistom in po justifikaciji Evgena Kardoša ter Štefana Cvetka (30. oktobra 194'I) na soboškem grajskem dvorišču so obsojene aktiviste
odgnali v oddaljene madžarske zapore, del mladincev in študentov pa je prek Mure našel pot do partizanskih enot. V letih 1942 in 1943 zaradi aretacij, smrti ali odhoda najdelavnejših aktivistov v Prekmurju ni prišlo do večjih akcij proti okupatorju, ki je s sodnimi procesi, izsiljevanjem in
vsakršnim pritiskom skušal v prekmurskih krajih onemogočiti sleherni odpor proti načrtni madžarizaciji.
Po poslabšanju vojnega položaja so Madžari spomladi leta 1944 posegli po dokaj množičnih aretacijah in interniranju zavednih ter sumljivih ljudi v Prekmurju, novo obdobje organiziranega narodnoosvobodilnega gibanja v prekmurskem območju pa se je pričelo poleti 1944, ko sta prišla v
Prekmurje na politično delo Dane Šumenjak in Jože Kramar-Juš. Pripravljala sta teren za večje akcije proti okupatorju. Velik odmev je imel v Prekmurju tudi kratek prihod kapetana pri glavnem štabu NOV Slovenije Ivana Majnika-Džemsa in njegove čete (1. oktobra 1944), proti kateri so
Madžari povedli majhno vojno, vendar brez uspeha.
V Murski Soboti so 17. oktobra 1944 madžarski vojaki hoteli presenetiti in zajeti skupino borcev in aktivistov, ki je bila v Brumnovi hiši in je snovala akcije za predajo madžarskih okupacijskih sil. Ob umiku je nedaleč od Sobote junaško padel Jože Kramar, nekaj dni zatem pa na Vaneči tudi Dane Šumenjak-Miran. Madžarska vojska in nyilaši so izvedli množične aretacije. Vendar se je osvobodilno gibanje v Prekmurju vse bolj širilo, celo ko so prišli v prekmurske kraje nekateri politični aktivisti in izkušeni partizani. Ob koncu leta 1944 in v začetku leta 1945 so začeli v Prekmurju, na Dolinskem, ustanavljati prve vaške odbore OF. Po oboroženih borbah in akcijah z madžarskimi žandarji je v začetku 1945. leta prišlo tudi do formiranja prekmurske čete, katere komandant je postal Filip Korošec-Bor, komisar pa Franček Mirtič. Zaradi nenehnega napredovanja Rdeče armade so se okupatorjem v Prekmurju in po vsej Madžarski vse bolj in bolj majala tla pod nogami, zato so se tudi srditeje borili proti partizanom in njihovim simpatizerjem. Prekmurska četa je v svojih pohodih, kljub zelo težkim pogojem, dospela celo do Porabja.
Čete rdečearmejcev so pri prodiranju na zahod v začetku meseca aprila dokončno osvobodile Prekmurje. Takoj je bil organiziran začasni okrožni odbor OF, dne 7. aprila 1945 pa je bil na grajskem dvorišču v M. Soboti organiziran tudi prvi veliki miting.
Prekmurje je začelo novo življenje v osvobojeni domovini. Trnovo pot do svobode in zanjo darovana življenja pa tudi na prekmurskih tleh označuje vrsta spominskih obeležij in spomenikov.