 |
 |
 |
| Maja Breskvar, 8. c | Špela Perme, 8. C | Simona Černjavič, 8. c |
Vezeno žensko pokrivalo - zavijačka
E-mail: ivana.perme@guest.arnes.si
Vsako leto imamo v šoli kulturni dan, posvečen ljudski glasbi. Lani pa so nam obljubili, da nam bodo izvajalci predstavili tudi gorenjsko ljudsko nošo. Tega smo se najbolj veselili.
Prišli smo na prireditveni prostor. Moški, ki je stal za električnimi klaviaturami, je bil oblečen v običajne hlače in belo srajco, ne pa v ljudsko nošo. Ženska pa je bila oblečena v krilo z modrcem in rokavcem, na nogah je imela bele pletene nogavice. Za vratom je nosila ogrnjeno pisano ruto. Okrog pasu je imela privezan predpasnik, preko katerega se je svetil sklepanec. Zdela se nam je primerno oblečena, videli pa smo, da ji manjka pokrivalo. Med razgovorom smo jo vprašali, zakaj nima pokrivala: avbe ali zavijačke. Povedala nam je, da je predraga in da jo je zelo težko narediti. Pokazala nam je majhen model lutke, oblečene v nošo.
Še nekaj časa smo negodovale, ker nam ni pokazala tistega, kar smo pričakovale. Tedaj pa se je Špela spomnila, da je njena mami nekoč sama naredila avbo. Odšle smo k njej, saj je učiteljica na naši šoli. Prosile smo jo, če nam pomaga, da izdelamo zavijačko. Opozorila nas je, da je dela veliko, vendar smo sprejele izziv.
Zastavile smo si več ciljev:
- ob literaturi bomo ugotovile, kako so nastale zavijačke in kje so jih ženske nosile;
- obiskale bomo Slovenski etnografski muzej v Ljubljani;
- srečale se bomo z veziljo, ki zna narediti zavijačko;
- glavni del naše raziskovalne naloge pa bo izdelati zavijačko in napraviti načrt, po katerem bodo lahko vezeno žensko pokrivalo napravili tudi drugi.
V nošo so oblečeni otroci in odrasli
OBISK PRI IZDELOVALKI LJUDSKIH NOŠ
Obiskale smo gospo Olgo Hvastija, ki je izdelala že lepo število zavijačk, avb pa tudi ostalih delov za noše.
Zakaj je začela izdelovati noše?
Od nekdaj so jo privlačile lepo okrašene noše, zato si je močno želela, da bi jih nekoč lahko delala tudi sama. V stari skrinji na podstrešju je imela njena mati lepo bluzo. Mater je toliko časa prosila, da ji je bluzo podarila. Iz nje je naredila oblekico za svojo punčko – igračko. Imela pa je slabo vest. Ko se ji je ponudila priložnost, je sešila prvo nošo. Bila je za njeno hčerko. Ob sprevodu narodnih noš je s pločnika spremljala hčer. Odločila se je, da bo naredila nošo tudi sebi in svojemu možu. Potem jih je naredila zelo veliko. Najprej za vso svojo družino, nato pa tudi za druge. Tako se je odkupila za razrezano staro bluzo in s svojim delom vrnila del kulture v slovenski prostor.
Gospa Olga je vse svoje delo fotografirala. Vodi tudi natančne zapise, kdaj in komu je naredila avbo ali zavijačko. Iz njenega pripovedovanja smo se naučile spoštovanja in ljubezni do dela, ki ga človek opravlja. Njeni izdelki so čudoviti.
- črn žamet, 60 cm x 20 cm
- lepljiva medvloga (centilin), 20 cm x 60 cm
- tanko belo platno
- bel trak, 150 cm
- bela,bombažna, industrijska čipka (širine 2 cm), 200cm
- zlata čipka (širina do 1 cm), 120 cm
- rumena prejica
- tanjša zlata nit
- sukanec krem barve
- zlata vrvica, 30 cm
Platno, žamet, čipka, trak, zlata čipka
Vata, koralde z luknjico v sredini, bleščice
Zlata nitka, krem sukanec, prejica, zlata vrvica
- tanke in debele šivanke
- škarje
- klešče
- naprstnik
- merilni trak
- bucike
- debelejši papir 45 cm x 12 cm
- pavs papir
Material je že od nekdaj težko dobiti. Za blago nikoli ni bilo velikih težav. Tudi me jih nismo imele, saj se črn žamet kot osnova za čelnik dobi skoraj povsod. Težje je dobiti zlato nit, vendar jih imajo nekatere specializirane trgovine (Nama, Klara). Bleščice in koralde pa se težje dobijo. Me smo jih odkrile v trgovini Prometej. Gospa Olga pa nam je povedala, da so ji bleščice nosili prijatelji in znanci z raznih koncev sveta, tudi iz Tunisa. Mnoge bleščice niso bile uporabne, ker so jih izbirali tisti, ki se na vezenje ne spoznajo najbolje. Spodbudno je, da smo me našle z mnogo truda ves material in se veselo lotile dela.
Vezilja nam je pokazala bogato zbirko svojih vzorcev. Mnoge med njimi je dobila od gospe Odarjeve. Vsaka je izbrala svojega.
Žamet smo odrezale v določeni velikosti. To blago se zelo rado trga in od njega odpadajo posamezni kosmiči. Zato smo blago obrobile. Obrnile smo ga na napačno stan in poravnale po mizi. Pregrnile smo ga s centilinom in z likalnikom prelikale. Centilin se je prilepil na žamet in utrdil osnovo. Zdaj smo dobile boljšo podlago za vezenje čelnika ali forma.
PRERISOVANJE VZORCA ALI PRENOS VZORCA NA BLAGO
Kako narisati na črn žamet? Najprej smo slišale, da se dobi bel indigo papir, s katerim se da prerisati na črno podlago. V papirnicah za tak papir še niso slišali, zato smo vzorec prerisale na pavs papir. Vzorec na papirju smo z bucikami pripele na blago. V roke smo vzele bel barvni svinčnik. Močno smo pritiskale po linijah vzorca. Na črnem žametu se je poznala bela sled. Sled se rada zbriše, zato jo je treba med vezenjem večkrat popraviti.
Da smo lahko začele z vezenjem, smo posamezne vbode vadile. Vsi naši vzorci so izdelani z več različnimi vbodi:
Vezemo z zlato nitjo.
Vezemo s prejico.
VODORAVNI ali POŠEVNI VBOD (skici c in d)
Vezemo z zlato nitjo.
ŠIVANJE VRVICE ( skica e in f)
Meni je bil najbolj všeč vzorec z grozdi in klasjem (vzorec 1). Za stebelce vinske trte, zavite linije in pecelj grozda sem vezla stebelni vbod (skica a). Uporabila sem zlato nitko. Grozde sem izdelala tako, da sem na vzorec prišila zlate kroglice z zlato nitko v krem barvi. Kroglice se prišijejo tako kot gumbi. Paziti moraš, da so prišite na pravo mesto. Podobno kot kroglice sem s krem nitko prišila tudi bleščice v klasju. Da pa bi imelo klasje pravo obliko, sem vdela še zlato nit in jo z iglo peljala skozi prišito bleščico. Zlata nit podaljša klasje v tisti smeri, kot želimo (glej vzorec). Sredino mojega vzorca bogatijo izvezeni lističi. Najprej sem utrdila s slepimi šivi podlago lističu (skica d). Nato sem izvezla vodoravni vbod (glej skico d). Grozd na sredini je izdelan tako kot ostali grozdi v vzorcu, le da ga obkroža niz bleščic. Kako prišijemo bleščice, nam kaže skica g.
Iglo
prilagajamo velikosti sukanca in velikosti luknjice na kroglicah
in bleščicah. 
Moj vzorec ima zelo veliko lističev, zato sem začela kar z njimi (glej vzorec 2). Vsi lističi so najprej utrjeni s prejico, kot prikazuje skica d. Nato pa sem jih izvezla s poševnim vbodom (skica c). Zdelo se mi je, da je preveč enolično, zato sem na spodnjem delu venčkov namesto cveta izdelala srce v reliefnem vzorcu. Za visoko podloženo obliko srca sem rabila vato. Položila sem jo na narisano srce in jo prišila z nekaj slepimi šivi. Ves izbočeni del srčka sem gosto pošila z bleščicami. Bleščice prišijemo tako, kot nam kaže skica g. Igla se v kupčku vate rada zatakne, zato jo primemo s kleščami in potegnemo. Zelo pomaga tudi naprstnik. Da bo pokrito celo srce, se morajo bleščice prekrivati. Med izvezene lističe sem s sukancem prišila še zlato vrvico. To nam prikazuje skica e in f. Cvet v sredini je izvezen kot ostali lističi. S stebelnim vbodom sem izvezla steblo. Nanj sem prišila bleščice v obliki listov. Cvetlici med venčki imata steblo izvezeno s stebelnim vbodom, cvet pa sem sestavila iz različnih bleščic. Na obeh koncih čelnika sta še po dva cvetova. Izdelala sem ju po svoji zamisli z bleščicami. Ko je bil vzorec izvezen, sem našila še različne bleščice. Moj čelnik ima izvezeno tudi ime in letnico, ki me bo spominjala na čas, ko sem veliko ur presedela ob šivanju, vezenju in klepetanju s sošolkami.
Izbrala sem vzorec številka 3.
Najprej sem začela vesti srce, ki je na sredini čelnika. Obrobila sem ga z verižnim vbodom, kot prikazuje skica i. Za to sem uporabila prejico. Kasneje sem z zlato nitjo izvezla vodoravni vbod. Reliefni del srca je napolnjen z vato, ki sem jo z nekaj šivi in sukancem pritrdila na črno podlago. Nato pa sem ga pošila z bleščicami (glej skico i).
Srce obkrožajo mačice. S prejico in slepimi vbodi sem prepredla mačice (glej skico d). Z zlato nitjo sem izvezla vodoravni vbod, da so dobile končno podobo. Oba velika lista (levo in desno od mačic) sem obrobila s stebelnim vbodom (skica a). Peclje listov sem dokončala tako kot mačice. Njihovo sredino sem popestrila z bleščicami.
Ostali so mi samo še reliefni deli vzorca – kupčki in lunce (skica h).
Ti zahtevajo veliko potrpljenja, saj igla nagaja in gre zelo težko skozi podlago in vato. Lažje jo povlečemo s kleščami. Vato sem skrila z gosto prišitimi bleščicami.
Izrežemo dva kosa debelejšega papirja določenih mer. Položimo ju enega na drugega in sešijemo s šivalnim strojem.
Kartona sešijemo s šivalnim strojem
Na tako pripravljen papir z debelo iglo in navadno nitjo napnemo žamet z vzorcem. Pozorni smo na lego vzorca. Robovi papirja in vzorca morajo biti vzporedni.
Minilo je pet mesecev od takrat, ko smo začele delati raziskovalno nalogo.
Mnogo literature in gradiva smo dobile od prijaznih strokovnjakov v Slovenskem etnografskem muzeju. Zavijačka je bila nekoč samostojno pokrivalo. Na začetku je bila skromno izvezena, kasneje pa je svojo podobo spremenila.
Zaradi želje ljudi, da pokažejo pripradnost svojemu narodu, je tudi noša spremenila svoj namen. Spoznale smo, da zavijačke v taki obliki kot smo jo izdelale me, živijo s folklornimi skupinami, turističnimi dejavnostmi novo, drugačno življenje.
Pri gospe Olgi Hvastija smo dobile natančna navodila za izdelavo take zavijačke. Delale smo jih pet mesecev. Zanje smo porabile več kot sto ur potrpežljivega dela. Šivanka ima tako tanko uho, da že vdevanje zlate niti vzame veliko časa. Naše zavijačke so končane. Naredile smo tudi natančna navodila s skicami, fotografijami in načrtom za izdelavo. Trud se nam je obrestoval, saj smo se ogromno naučile. Pravzaprav pa mora vsaka ženska znati šivati. Me smo to že dokazale. Na prvi strani smo se fotografirale v sposojeni zavijački, tu pa si lahko ogledate naše. Nanje smo resnično ponosne.
Upamo, da bomo z zgledno izdelanim vezenim pokrivalom navdušile še koga.
