| DOMOV | ŠOLA | SLIKCE | POVEZAVE |
Pred nekaj meseci sem izgubil psičko Taro, ki je nisem imel samo jaz rad, ampak tudi celotna družina in še marsikdo. No, pa pojdimo na začetek. Rodila se je 1. aprila 2004 v Srbiji. Tara je bila pasme angleški kokeršpanjel in sicer kratkodlaka. Dobili smo jo pri starosti 8-ih tednov. Zdela se nam je tako ljubka in smo jo hoteli pobožati. Bila je v strahu in se nam je izmikala. Ko smo jo končno ulovili, je ugotovila, da se ji ni treba česa bati. Po kakšnih dveh dneh smo postali zelo dobri kolegi.
 |
 |
 |
 |
Prva dva meseca smo imeli dela čez glavo. Morali smo pobrisati vse iztrebke, saj je opravila kar v stanovanju. Učili smo jo, da mora povedati, kdaj bi šla rada ven. Po nekaj dnevih kreganja nad njo, se je naučila kaj pomeni iti ven. Imeli smo veliko veselih in žalostnih trenutkov. Pozimi je bilo zanimivo, ker je bila zunaj le malo časa, zaradi mraza. Mislili smo, da bo zelo hudo med novim letom, zaradi pokanja petard. Oddahnili smo se, kajti ravno med tem časom, je ona lepo spala in je prespala novo leto. Tara je rasla in rasla in kmalu dosegla svojo dokončno velikost. Čas je bil, da se odločimo, kam bomo šli na morje. Odločili smo se, da gremo v Punat, na otok Krk.
 |
 |
 |
 |
Mislili smo, da bomo pač vzeli Taro s sabo, a smo se mesec pred odhodom premislili. Ni nam šlo v načrt, ker bi morali hoditi ven in jo ves čas gledati. Zato smo jo dali v pasji hotel za ta čas, ko bomo mi na morju. V Punatu smo se imeli čudovito in nepozabno in smo se odločili, da gremo tudi prihodnje leto. Ko smo prišli z morja, pa nas je čakala žalostna novica. Ko sta šla starša po Taro, sta izvedela, da so imeli na začetku težave z njo. Ni hotela iti ven iz svoje kletke, a se je kmalu navadila. Lastnik hotela je moja starša malo okregal, da smo jo preveč razvadili in naj jo večkrat pustimo pri miru. Prišli smo vsi domov in Tara je bila čisto v redu. Bilo nam je v veselje, da smo lepo poskrbeli zanjo. Do tu vse lepo in prav. Ponoči pa je Tara začela bruhati kri in je to ponavljala potem se ves naslednji dan. Videli smo, da ne znamo ukrepati, zato smo poklicali veterinarja. Dal nam je tablete. In res je čez nekaj dni pomagalo in je nehala bruhati. Čez dva dni pa je začela močno šepati z zadnjo tačko. Peljali smo jo v veterinarsko ambulanto in so ugotovili, da ima na tački veliko bolečo bulo. Povedali so, da bo treba operirati. Za operacijo se pa nismo odločili, ker bi imeli potem težave s prevozom in veliko skrbi in tudi morali bi imeti veliko, veliko pod prstom. Odločili smo se za smrtno injekcijo in odšli domov vsi žalostni, ker smo izgubuli tako pomembnega družinskega člana in prijatelja.
In pa še nekaj utrinkov v odraslem obdobju Tare:
 |
 |
 |
 |
 |
 |