Toda prav v času, o katerem pripovedujem, sem začel spoznavati, da mi ni tovariš ne po ne po . Zdelo se mi je celo, da se Volodja zaveda svojega in je ponosen nanj.

Kdo ni opazil tistih skrivnostnih odnosov, ki se pokažejo v nasmehu, gibu ali pogledu med ljudmi, ki živijo skupaj; med brati, prijatelji, med možem in ženo, gospodarjem in , posebno kadar ti ljudje niso povsem drug do drugega.

Kar nenadoma ga je obsedla za podobami; slikal jih je sam, jih nakupil za ves svoj denar, prosil zanje Namig, in Namig.

Nobeni stvari pa nisem bil tako kakor bratovemu Namig, Namig in Namig značaju, ki se je posebno ostro pokazal v najinih .

„Seveda, tebi je to , meni pa ni,” je nadaljeval Volodja in z ramo, kar je po očetu. „Razbil si, zdaj se pa še smeješ, neznosni !”

Tako, zdaj je med nama vse končano, sem si mislil grede iz sobe. Za sva sprta.

Do večera sploh nisva ; čutil sem svojo in se bal pogledati brata.

Po večerni uri sem pobral zvezke in proti vratom. Čeprav sem hotel stopiti k bratu in se pomiriti z njim, sem šel z in jeznim obrazom mimo njega.