Ko smo dne 5. novembra (1918) zopet pričeli s poukom, smo uvedli narodni jezik kot učni jezik za vse predmete tudi v višjih razredih razen za nemščino, za katero se je število tedenskih ur znižalo, zato pa se zvišalo za slovenščino od dveh oziroma treh ur na tri oziroma štiri ure: nov učni predmet pa je postala srbohrvaščina. Tudi uradni jezik, dotlej nemški, smo čez noč poslovenili: učiteljske konference slovenske, dopisovanje z višjim šolskim svetom in z drugimi oblastmi slovensko. Za šol. leto 1918/19 je izšlo prvo tiskano slovensko Izvestje.

... Za poletni semester 1921 me je bil višji šolski svet odvezal od ravnateljskih poslov in šolskega pouka ter mi odobril dopust z naročilom, da naj pripravim novo izdajo slovenskih čitank za nižje razrede srednjih šol. Sketove čitanke, ki jih je bila pred vojno izdala Mohorjeva družba v Celovcu, so bile sploh pošle, a tudi nekateri sestavki v njih niso več ustrezali novim razmeram. Zato je bila potreba po novih čitankah nujna.

... Vedel sem, da kot ravnatelj nisem bil posebno priljubljen, kar pa mi ni delalo sivih las. Nisem maral biti “aurae popularis captator”, ker bi bilo to v kvar stvarnosti uradnega in vzgojnega posla. Budno sem pazil, da je pouk v redu potekal, saj naj bo učitelj učencem zgled resnobe in vesnosti. ... Na vratih ravnateljske pisarne sem imel napis s svarilno devizo: Govôri malo - povéj dosti - opravi hitro!

Josip Wester, Novomeški spomini (Ponatis iz Kronike), Novo mesto 1958, str. 57-58, 61, 63-64