Poleg lastnega spomina in prebiranja spominov in literarnih del, gotovo pa manj zgodovinskih razprav in knjig, nam podobo šolstva nekdanjih dni ilustrira tudi fotografija. Tista, ki jo poznamo že poldrugo stoletje in panorama gibljivih slik, ki nam jih stoletje ponuja film. Poleg dokumentarnih filmov in sočasnih filmskih zapisov lahko pomembno sooblikujejo našo spominsko podobo šolskih dni tudi filmi: ne le tisti, ki smo si jih nekdaj ogledali v matineji namesto manj mikavnega pouka, temveč slovenski filmi s šolskimi motivi nasploh. Ne prav reprezentačnen ilustrativni izbor devetih slovenskih celovečernih filmov nam ponuja tako pogled nazaj (s filmi o minulih dobah), kakor tudi sočasno šolsko podobo s sodobnimi zgodbami, ki - na nek dokumentarni način - predstavljajo svojo sodobnost, nekatera pa so postala že kar davna preteklost.

Po času dogajanja je med ilustrativno izbranimi filmi s šolsko tematiko najstarejši Idealist, ki nam riše čas avstrijske konkordatne šole in nato šolstva po liberalni zakonodaji 1868/70 po Cankarjevem delu Martin Kačur na primeru trške in vaške šole. Začetna leta prve jugoslovanske države (in s spomini še čas konca Avstro-Ogrske) so čas dogajanja v zgodbi o novomeških gimnazijcih in umetnikih. Gimnazija je navzoča tudi v filmu Dobri stari pianino, kjer se ena od treh zgodb dogaja v času druge svetovne vojne, v predzadnjem ali zadnjem šolskem letu med vojno, pri pouku latinščine. Gimnazijski pouk je tudi okvir zgodbe o (sodobnih) maturantih v filmu Vesna iz leta 1953. Z značilnostmi prvih let po drugi svetovni vojni so predstavljeni motivi s podeželske šole (Moj ata, socialistični kulak) in mariborske gimnazije (Kavarna Astorija), pri čemer slednji obravnava posebej novosti tedanje šole: mladinske politične sestanke in javna obračunavanja z ideološko neustreznimi učitelji. Trije filmi, ki zastopajo sliko šolske sodobnosti novejšega časa, se ukvarjajo z mestnimi šolami: leta 1978 z osmošolci (Ko zorijo jagode) in štiri leta z malo mlajšimi osnovnošolci (Učna leta ... ), leta 1984 pa s srednješolci na steklarski šoli (Nobeno sonce).

Pri naštetih filmih je šola navadno le okvir za neko zgodbo ali pa del običajnega življenjskega okolja mladostnikov ali učitelja (Idealist), zato pri njih ne manjka prizorov v šoli, pri pouku ali po njej, pa tudi pri praktičnem pouku in pri skoraj praktičnem pouku “predvojaške” ter še v zbornici (Nobeno sonce). Zanimivi so tudi prizori učenja doma (Vesna, Ko zorijo jagode). Če filmi, ki obravnavajo sočasno (tedaj sodobno) šolo in pouk navadno kar dokumentarno odražajo podobo tedanjega šolstva, pa se pri filmih, ki obravnavajo preteklost lahko vprašamo o avtentičnosti. Kakšnega večjega dvoma ni, da nam ilustracija šole v Blatnem dolu pričara realnost kakšne enorazrednice sredi 19. stoletja ali nekaj pozneje, a tudi dogajanje v trški šoli je predstavljeno splošno in ne vezano na določen kraj (Idealist). Pač pa je vtis novomeške gimnazije s selitvijo med prvo svetovno vojno in poukom v samostanu več kot avtentičen in nas prepriča (Veter v mreži), prav tako kar z kakšnimi željami opazujemo opremo učilnice in bogastvo predmetov ob selitvi (ljubljanske) gimnazije med drugo svetovno vojno (Dobri stari pianino).

Vesna (r. František Čap, sc. F.Čap, Matej Bor; 1953) 8

Dobri stari pianino (r. France Kosmač, sc. F.Kosmač Frane Milčinski; 1959) 15

Idealist (r. Igor Pretnar, sc. Vitomil Zupan, I. Pretnar, lit. I.Cankar; 1976) 64

Ko zorijo jagode (r. Rajko Ranfl, sc. Ivan Potrč, lit. Branka Jurca; 1978) 68

Nobeno sonce (r. Jane Kavčič, sc. Željko Kozinc; 1984) 89

Kavarna Astoria (r. Jože Pogačnik, sc. Žarko Petan; 1989) 114

Veter v mreži (r. in sc. Filip Robar-Dorin; 1989) 116