Ledina, osnovna šola v Ljubljani od leta 1855
Osnovna šola Ledina kot naslednica prve mestne deške šole z razstavo obeležuje 150-letnico delovanja. Dogodke osvetljuje med časovnimi mejniki, začenši z obdobjem ustanovitve in razvoja v habsburški monarhiji vse do današnjih dni. Kronološke ločnice so vpete v tematsko postavljeno razstavo, ki želi obiskovalcu približati odmaknjen čas pomembnega poglavja v slovenskem šolstvu.
S »Splošno šolsko naredbo« leta 1774, s katero je Marija Terezija uzakonila obvezno šolstvo v habsburški monarhiji, je znanje postalo dostopno tudi slovenskim otrokom. Od tedaj so v avstrijskih deželah delovale po vsebinskem programu zahtevnejše štirirazredne »normalke« in »glavne šole«, v manjših krajih ter na podeželju pa enorazredne šole, »trivialke«.
1855
Ustanovitev prve samostojne enorazredne mestne deške šole
V Ljubljani je sredi 19. stoletja delovala deška šola, štiriletna normalka. Povečan vpis učencev je leta 1852 privedel ljubljanski magistrat do odločitve, da ob bok prvemu razredu ustanovi vzporednico. To vzporednico so leta 1855 ločili od normalke in ji zagotovili prostor v drugem nadstropju magistratne hiše. Delovala je kot samostojna enorazredna deška šola, ki je imela v ustanovitvenem šolskem letu 1855/56 vpisanih 56 učencev. Šolo je vodil Franc Horvat, poučeval pa edini učitelj Ivan Zorin.
Redovalnica prve generacije učencev I. mestne deške ljudske šole
v Ljubljani 1855/56
Od ustanovitve dalje je število učencev naraščalo. 1857 se je enorazrednica spremenila v dvorazrednico, s prostori v redutnem poslopju na trgu sv. Jakoba, današnjem Levstikovem trgu, leto kasneje pa že v trirazrednico. Leta 1861 postane glavna mestna deška štirirazredna šola. Prostorska stiska je leta 1875 pripeljala prvo deško šolo v Ljubljani pod streho liceja, ki je stal na današnjem Vodnikovem trgu. Takrat je šola, spremenjena v petrazrednico, štela 380 učencev. Do leta 1883 je pouk potekal večinoma v nemščini, le v nižjih razredih tudi v slovenščini. Z ukazom mestnega šolskega sveta je bil v šoli 6. avgusta 1883 uveden slovenski učni jezik, nemščino pa so se učenci, kot drugi deželni jezik, učili od tretjega razreda dalje. Naraščanje števila učencev je narekovalo ustanavljanje novih vzporednic k posameznim razredom petrazrednice. Slednjič je mestni šolski svet sklenil, da prvi deški šoli v Ljubljani zgradi šolsko zgradbo.
1889
Novo šolsko poslopje na Poljskih ulicah – današnji Komenskega ulici
Šolsko poslopje I. mestne deške ljudske šole v Ljubljani,zgrajeno leta 1889
Šolsko poslopje so po načrtih Jaromira Hanuša zgradili na mestnem obrobju, imenovanem Ledina, na parceli št. 152/53 katastrske občine Šempeter. Na slovesni otvoritvi, 4. oktobra 1889, je župan Peter Grasselli izročil ključe ravnatelju Andreju Praprotniku. Deset predmetov je poučevalo šest učiteljev in ravnatelj. Starši so do leta 1918 plačevali šolnino. Le najrevnejšim je ni bilo treba plačevati. Poleg učilnic in kabinetov za shranjevanje učnih pripomočkov je imela šola tudi prostor za knjižnico. Šolska knjižnica za učence je bila ustanovljena v šolskem letu 1872/73. Sprva je bila večina knjig nemških, od osemdesetih let dalje pa slovenskih. Med letoma 1890/91 je za šolskim poslopjem uspeval vrt z drevjem, gredama vrtnin in cvetlic ter čebelnjakom. Po potresu 1895 je nepoškodovano šolsko poslopje nudilo zatočišče revnim družinam in vojaški postojanki.
1910
I. mestna petrazredna deška ljudska šola in obrtna pripravljalnica v Ljubljani
Žig I. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani
Šola je bila leta 1910 preimenovana v I. mestno petrazredno deško ljudsko šolo in pripravljalnico v Ljubljani. V poslopju nove šole je ob torkih in nedeljah popoldan delovala tudi pripravljalna obrtna šola. Med leti 1910 in 1913 je število učencev raslo in 1912 spremenilo šolo v šestrazrednico. Po letu 1913 je število učencev upadlo, šolsko poslopje pa je bilo med I. svetovno vojno večkrat prepuščeno vojaškim polkom. Med vojno so učitelji učence poučevali v zasebnih stanovanjih. Po vojni je bila nemščina kot obvezni predmet ukinjena, saj jo je postopoma zamenjala srbohrvaščina. Ustanovitev države SHS je prinesla spremembe tudi v šolstvu. Minister za notranje zadeve je potrdil državne praznike, Odsek zveze jugoslovanskega učiteljstva pa je pripravil načrt za prenovo šolstva in narodne vzgoje. Sprejet je bil učni načrt za realije ali naravoslovje s prirodopisom. Leta 1925 se je v poslopje I. državne deške šole preselil I. mestni otroški vrtec, ki je 1933 prešel pod njeno vodstvo. Z zakonom o narodnih šolah je narodna šola od 1. – 4. razreda postala enotna in obvezna za vse otroke. Učno uro so iz 60 minut skrajšali na 45.
1937
I. državna deška ljudska šola Andreja Praprotnika v Ljubljani
Andrej Praprotnik
Po predlogu posvetnega oddelka banske uprave je leta 1937 šola dobila ime po nekdanjem ravnatelju Andreju Praprotniku. V znamenju petdesetletnice obstoja šolskega poslopja je bila zgradba prenovljena in posodobljena. Med drugo svetovno vojno je pedagoško delo potekalo neredno. V času okupacije so se morali učenci trikrat tedensko učiti italijanščino, kasneje nemščino. Italijani so v poslopje namestili vojsko, Nemci pa vanj prignali taboriščnike iz Gonarsa in Raba. Med letoma 1944 in 1945 so bivali v šoli ruski ujetniki. Partizanski štab se je v šoli utaboril maja 1945.
1946
I. državna mešana ljudska šola Ledina
Poleg dečkov so se po vojni prvič v šolo vpisovale tudi deklice. Šola je bila od tedaj prepoznavna pod imenom I. državna mešana ljudska šola Ledina. Predmetnik je največ ur namenil slovenščini in matematiki. Verouk je bil neobvezen, poučeval se je po pouku po dve uri tedensko. Leta 1948 se je šola združila z učiteljsko osnovno šolo in postala s 742-imi učenci največja šola v Ljubljani. Kot hospitacijska šola je že leta 1947 nudila od 100 do 200 hospitacij letno za učitelje pripravnike, v kasnejših letih tudi dvakrat toliko. Na šoli so leta 1953 odprli sodobno opremljeno šolsko ambulanto. Leto dni kasneje je za zdrave otroške zobe pričela skrbeti zobna ordinacija. Šola je leta 1956 dobila v zameno za velik del dvorišča v korist Kartonažne tovarne Ljubljana prizidek z učilnicami.
Ledinski učenci, učiteljica Ljudmila Kozak in ravnatelj Oskar Peče
na šolskem vrtu okrog leta 1955
1958
Osnovna šola Ledina
Z odlokom občine Ljubljana–Center je bila šola leta 1958 preimenovana v Osnovno šolo Ledina. S šolsko reformo je bila uvedena osemletka. Na Pediatrični kliniki je bil ustanovljen prvi bolnišnični oddelek, ki je deloval pod okriljem Osnovne šole Ledina. Ledinski pionirski odred je v istem obdobju dobil ime po Nedi Geržinič, ilegalki v Ljubljani.
Z nadzidavo in prizidkom na severni strani je bil leta 1965 spremenjen zunanji videz šole. Zakon o osnovni šoli je prinesel nov predmetnik in obvezne tečaje nekaterih življenjskih veščin. Za svoje kakovostno in požrtvovalno delo so bolnišnični učitelji leta 1983 prejeli Žagarjevo priznanje.
Poučevanje bolnih otrok na Pediatrični kliniki v Ljubljani
Na šoli se je leta 1984 pojavil prvi računalnik. Z vključitvijo v projekt Raček je šola dobila leta 1989 prvo računalniško učilnico. Od tedaj so učenci in učitelji dejavno sodelovali v računalniških projektih. Projekta Petra in Računalniško opismenjevanje beležita izjemen uspeh in zanimanje otrok.Ob 100-letnici šolskega poslopja je bila šola 1989 okronana s plaketo mesta Ljubljane ter s podelitvijo državnega odlikovanja s srebrnimi žarki.
1991
Razvojne poti Ledine v samostojni državi Sloveniji
V okviru projekta Ministrstva za šolstvo in šport je ponovno zaživela latinščina, ki se jo je učilo 32 učencev. V zameno za šolsko zemljišče, izgubljeno ob gradnji Kartonažne tovarne, je leta 1993 Ledina pridobila novo telovadnico v objektu Ledina centra. V 5. razredu so od leta 1993 učenci izbirali med obveznimi izbirnimi vsebinami, predhodnicami današnjih izbirnih predmetov. Leta 1995 je na šoli skokovito naraslo zanimanje za elektronsko komunikacijo, saj je šola dobila dostop do medmrežja. Leta 1996 je predstavila svojo spletno stran, medtem ko je leta 2000 dobila lokalno računalniško mrežo. Leto prej so se otroci na Ledini prvič vpisali v devetletni program.
Učenci in učitelji med elektronsko konferenco v računalniški učilnici, marec 2005
Med leti 1997 in 2005 so na Ledini zaživeli in se utemeljili projekti v okviru ASPnet Unescove mreže šol, programa Socrates Comenius, Slovenske mreže zdravih in eko šol ter Evropske šolske mreže (European Schoolnet). Uspešnost sodelovanja učencev in učiteljev se zrcali v številnih projektih, ki so nemalokrat mednarodnih razsežnosti. Mednarodne izmenjave učencev in njihovih mentorjev živijo dandanes v šolskem projektu Vezi med nami, Ljubljana – Alpen.
Plaketa ob 150-letnici OŠ Ledina
· SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ, Plečnikov trg 1, si-1000 Ljubljana, solski.muzej@guest.arnes.si, www.ssolski-muzej.si/
· OSNOVNA ŠOLA LEDINA, Komenskega 19, si-1000 Ljubljana, info@o-ledina.si, http://www.o-ledina.si
Ledina – osnovna šola v Ljubljani od leta 1855. Razstava ob 150-letnici šole.
· Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 7. 12. 2005 – 31. 3. 2006.
· Razstavni katalog · izdala in založila Osnovna šola Ledina, zanj Ljubica Kosmač · uredila Natalija Lampič
· besedilo in fotografije povzete iz Jubilejnega zbornika ob 150-letnici šole (Ledina, osnovna šola v Ljubljani od leta 1855)
· oblikovanje Marija Valenčak · grafična realizacija in tisk: Studio Etic d.o.o.