Dijaški nogometni klub Hermes iz Ljubljane (1910).                                                                       

Nogometna igra je v Slovenijo prišla z Dunaja, ki je bilo takrat glavno mesto avstro-ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi spadali tudi Slovenci, in iz Prage, s katero smo bili Slovenci zelo dobro kulturno povezani. Dunaj se je že od začetka 20.stoletja razvijal v močno evropsko nogometno središče. Zelo dobro nogometni razviti sta bili tudi Praga in Budimpešta,vendar je Dunaj zaradi svojega političnega položaja tudi v nogometu ohranil značaj središča, iz katerega se je nogomet širil v bližnja in oddaljenejša avstrijska deželna središča in mesta. Pot k mladini je nogometu po organizacijski strani utirala tudi tedanja avstrijska oblast, ki je leta 1890 uvedla poleg šolske telovadbe še t.i. igralne popoldneve. Tako že kmalu po letu 1900 lahko beremo v letnih poročilih srednjih šol na Slovenskem, da so dijaki med drugim zelo radi igrali mejni ali nemški nogomet. Ob tej priložnosti se pri nas prvič pojavi beseda 'football', žal pa se podrobnejši opisi omenjenih iger niso ohranili. V letnem poročilu kranjske osnovne šole iz leta 1869 se priporoča uvedba telovadbe in še posebej igra z žogo - 'žogobitva', vendarpodrobnejši opis igre ni naveden. Kasneje začenjajo letna poročila srednjih šol omenjati angleški nogomet, ki je na slovenskih šolskih igriščih zavladal zelo hitro ter postal najpriljubljenejši šport med slovenskimi dijaki. Prvič omenja 'angleški' nogomet leta 1906 letno poročilo gimnazije v Mariboru, kasneje pa tudi poročila gimnazij in realk v Ljubljani, Gorici, Celju, Idriji, Trstu, Novem mestu, Kranju, na Ptuju in v Celovcu ter Beljaku. Nogomet se je razširil v takem obsegu, da so npr. igrali v Ljubljani dijaki obeh slovenskih gimnazij že leta 1908 vsako popoldnev tednu kar po štiri ure in v dveh skupinah, ki so se morale menjavati vsako uro. Igralne popoldneve so nadzirali profesorji, ki so se tudi sicer zanimali za nogomet. V Mariboru so igrali gimnazijci v glavnem na Teznem, v Celju na travniku na Glaziji, v Ljubljani pa v glavnem na majhnem trikotniku v neposredni bližini zdajšnjega letnega telovadišča v Tivoliju. Tehnika igranja je bila sila enostavna: streljali so samo s "špičko", igrali pa po "horuk" sistemu. Igrišča niso povsem ustrezala pravilom igre, tako da je npr. v Ljubljani namesto 22 igralcev na igrišču igralo le dvanajst ali štirinajst igralcev. Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel Stanko Bloudek ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih. Srednješolski nogomet si je hitro poiskal pot izven šolskih okvirov. Tako so nastali prvi nogometni klubi, v katerih so se poleg dijakov zbirali tudi drugi mladi ljudje.