KAKO NAJU JE LEONARDO DA VINCI POPELJAL NA ŠKOTSKO
Za Škote velja, da so škrti kot Gorenjci. Ker nisva verjela govoricam in natolcevanjem, sva se odločila, da preveriva, ali to drži. Potovanje na Škotsko nama je omogočil Leonardo da Vinci, ki je že številne dijake naše šole popeljal na prakso v tujino. Ko pa sva že bila ravno tam, sva se odločila, da poiščeva kakšen strokovni izraz.
13 dni letovanja na Škotskem je bilo polnih prijetnih doživetij. V nadaljevanju so odlomki iz dnevnika, ki vam bodo predstavili najine dogodivščine.
Celoten dnevnik si lahko preberete v šolski knjižnici.
Fotografije si lahko pogledaš v galeriji slik.
1. DAN
Potovanje se je pričelo v zbornici šole, kjer je bilo potrebno podpisati še zadnje dokumente, brez katerih potovanje ne bi bilo popolno. Od sodelavcev sva dobivala še zadnje napotke, ki bi nama naj olajšali bivanje na Škotskem. Če sem povsem iskren, je večina napotkov romala skozi obe ušesi. Vzrok za to je bila že rahla nervoza, ki je bila bolj očitna pri kolegici Andreji. Da je bila Andreja živčna, pa se čisto nič ne čudim, saj so ji sodelavke pripravile poslovilni večer, kot da odhajava dva metra pod zemljo ne pa deset tisoč metrov nad zemljo…
…Takoj ko smo prestopili navidezno mejo med Anglijo in Škotsko, se je pooblačilo in začel je padati dež. Skratka, začelo se je tipično otoško vreme. Bolj kot vreme naju je začelo skrbeti, kako bova na letališču prepoznala Richarda Bainesa, kajti pri dogovarjanju, kdaj naj pride po naju, smo pozabili določiti način prepoznavanja…
…Po večerji naju je Richard prepeljal do B&B (Bed and Breakfast), ki je bil nadaljnje 4 dni najin drugi dom. Posebnost hiše je kopalnica. Ko vstopiš v kopalnico, prižgeš luč tako, kot da potegneš vodo na WC-ju. Umivalnik ima dve pipi – na levi pipo s toplo, na desni pipo z mrzlo vodo. Drugi problem pa so vtičnice, ki lahko celinskim Evropejcem požrejo živce, kajti otoške imajo tri luknje, tako da si z navadnimi vtikači nimaš kaj početi. Na srečo naju je rešil Richard, ki je imel adapter.
2. DAN
Nato smo se po lepi pokrajini odpeljali proti Dumfriesu ali natančneje do Parkgata, kjer stoji Barony College, najin cilj potovanja. Po 29 km ali 18 miljah smo prispeli pred prekrasno staro stavbo, ki je delovala še nekoliko starejše kot naša šola. Kot so nama povedali, je stavba iz 18. st….
…Ko smo pokukali v gozdarsko halo, smo ravno ujeli specialno enoto za plezanje po drevesih, ko se je pripravljala na ta podvig. Namen te vadbe je, da se naučijo varnega plezanja po drevesih in da lahko obrezujejo in čistijo drevesa…
… Po večerji pa sva se globoko zakopala v iskanje strokovnih izrazov. Ali naju niso ravno zato poslali na Škotsko? Ali se samo motim?
3. DAN
Pouk je potekal v učilnici, ki je imela mize razvrščene v obliki črke U, kar je zelo dobro zaradi preglednosti. Stene so bile prelepljene s plakati, na katerih se bohotijo cvetlice in drevesa, kot v moji učilnici, torej lahko rečem, da sem v koraku z Evropo. Na stenskih policah so bile zložene strokovne knjige, ki so jih lahko študenti uporabljali kadarkoli so želeli…
… Po res zanimivem dopoldnevu je sledilo kosilo, nato pa obisk vrta Craigieburn Garden. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko smo prišli, so bile zastavice, ki so visele po celem parku in so bile lepa popestritev, čeprav so videti nekoliko nenavadno. Ko spoznaš lastnico, se ti nič več v vrtu ne zdi nenavadno, kajti lastnica je po stasu in oblačenju povsem konkurenčna teti Pehti iz Kekca, tudi njen nastop je podoben Pehtinemu…
… Po ogledu naju je Richard prvič peljal v mesto Dumfries, kjer smo opravili krožno vožnjo, nato pa smo se odpeljali do bivše psihiatrične bolnice, zraven katere je prekrasen park. Preden smo si ogledali park, smo nabrali nekaj sto semen opičjega drevesa (Monkey Puzzle Tree), nad katerim je Richard neverjetno navdušen. V parku izstopa predvsem skalnjak, ki je posajen s trajnicami in tudi nekoliko večjimi drevesi, kot je korejska jelka. No, Richard kot Richard se ni mogel upreti, da ne bi pobral tudi teh storžev in jih dal v žep. Če mene vprašate, ne tega delat, kajti zgodilo se vam bo isto kot njemu. Ko je začel vleči storže iz žepa, so se mu kar lepili, kajti iz storžev korejske jelke se vseskozi cedi smola.
4. DAN
Četrtek je bil prost dan, tako da sva si ga lahko načrtovala po svoje. Richard nama je priporočil, da si ogledava Threave Garden in Threave Castle, ki sta čisto blizu mesta, tako da sta dosegljiva tudi peš. Ni nama bilo potrebno dvakrat reči, zato sva se zjutraj odpravila proti parku...
… Da pa ne bi cel park dajal vtisa preteklosti, so poskrbeli v novejšem delu, ki je posajen po novejših trendih, po trati pa so postavljeni kipi aktov (čedno, čedno)…
…Po ogledu parka je sledila druga točka dnevnega reda: Threave Castle. Kot nama je Richard pripovedoval, bi naj bil to prelep grad sredi prekrasne pokrajine. Po približno 2,6 km hoje sva prišla do ograde, ki je vodila proti gradu. Ko sva se tako prebijala mimo kravjih drekcev, sva kar naenkrat obstala kot vkopana, saj nisva mogla verjeti očem. Grad, ki se nama je prikazal pred očmi, ni bil prav nič podoben lepotcu, ki ga je opisoval Richard, Bolj je spominjal na stavbo, ki je preživela bombardiranje med vojno…
… Nazaj grede sva prešla na točko tri dnevnega reda: ogled predmestja Castle Douglasa. Ko sva tako križarila po mestnih ulicah, je bila moja prva skrb Andreja alias Japanka, saj je bila tako navdušena nad stavbami, da jih je neprestano fotografirala. To ne bi bilo nič posebnega, če pri tem početju ne bi neprestano skakala po sredi ceste, tako da sem moral špilati bodigarda, da je ne bi povozil kakšen avto, ali bognedaj celo kakšen kolesar.
5. DAN
Zjutraj sva se najprej lepo napokala hrane. Aja, pozabil sem omeniti, da nama je gazdarica vsako jutro pripravila odličen, odličen in obilen, obilen zajtrk. Po zajtrku pa je sledilo nekoliko žalostno slovo od B&B in gazdarice, saj sva se kar nekoliko navezala na najin zelo udoben dom. Ne vem pa, kaj je narobe z mano, saj so Andrejo vsi objemali kot po tekočem traku, mene pa nihče, samo roko so stegovali proti meni…
… Ob kosilu pa se je zgodil eden od dogodkov dneva, saj sva spoznala češka študenta (Petra in Josefa), ki bosta na Barony Collegu študirala do februarja (skupaj 6 mesecev)…
…Po večerji naju je čakal dogodek dneva: podelitev diplom študentom za prejšnje študijsko leto. Prireditev se je začela z govori ravnatelja in podravnateljev šole. Posebnost govorov so bili vici, ki so jih v govore vključili govorniki. Še nikoli nisem na takšnih prireditvah prisostvoval tako smešnim govorom, saj se je cela dvorana vseskozi smejala.
6. DAN
Cilj dneva je bil Edinburški grad (Edinburgh Castle). Že pri vstopu sva imela srečo, saj sva opazila, da imajo organiziran ogled gradu, zato sva se odločila, da se bova tudi midva pridružila. Vodič je bil oblečen v kilt, s čepico na glavi in tipičnim škotskim naglasom. Že po uvodnih besedah smo ugotovili, da je prava faca, saj je predstavitev vseskozi dopolnjeval z vmesnimi dovtipi. Najprej ga je zanimalo, od kod vse prihajamo. Reči moram, da smo bili zelo pisana druščina, saj smo prihajali od severne do južne Evrope in severne do južne Amerike (Čile). Salve smeha je požel že, ko smo prišli do tretjih vrat. Razlaga je potekala nekako takole: “Druga vrata so stara 200 let, kip na zidu 150 let, tretja vrata nad vami pa 2 leti. Kaj se čudite, če pa smo jih pred dvema letoma zamenjali.”. To je bila le ena izmed mnogih for. Med res zanimivo predstavitvijo smo kar hitro prišli do grajskih topov, ki stojijo na grajskem obzidju in so obrnjeni proti mestu. Iz topa, imenovanega The One O`Clock Gun, vsak dan ob enih popoldan ustrelijo. Zakaj ob enih in ne ob dvanajstih, tako kot vsi normalni narodi? Škot je imel čisto preprost odgovor: “Ker je to Škotska. Zakaj bi streljali 12-krat, če pa ob enih lahko prihranimo 11 strelov-krogel.” Dobra ideja, ni kaj. Pot nas je nato vodila do najstarejšega dela gradu, ki ga napadalci nikoli niso osvojili. V starem delu se je odlična predstavitev tudi zaključila (najboljši vodič, kar sem jih kdaj poslušal) in sledil je samostojni ogled…
… Glavni razlog, da se nam je mudilo, je bil ta, da smo morali prevzeti ključe v B&B do 18. ure. Ostra gazdarica (pravo nasprotje tiste v Castle Douglasu) nam je pokazala sobe in nam podrobno predstavila pravila hiše. Pri vstopu sva se z Andrejo nasmejala predvsem Čehoma, ki gazdarici nikakor nista mogla dopovedati, da prihajata iz Češke. Insert pogovora: “Od kod prihajata?” “Iz Slovenije.” “Ja, ja, vem, kje je Slovenija, zelo lepa dežela.” Ob tem bi lahko midva rekla, ja, ja, ziher ve, kje je Slovenija, pa sva bila rajši tiho. No, da nadaljujem z insertom. “Od kod sta pa vidva?” “Midva pa prihajava iz Češke.” “Ja, ja, vem, kje je Češkoslovaška, zelo lepa dežela.” “Ne, ne, midva nisva iz Češkoslovaške, te ni več, midva sva iz Češke.” “Ja, ja, vem, lepa je Češkoslovaška.” Ob tem sta Čeha obupala, midva pa sva se že skoraj valjala od smeha.
7. DAN
Po nakupu whiskyja za sodelavce sva se odpravila Andrejinemu cilju dneva naproti. Govora je seveda o muzeju otroških igrač. Že ko sva na daleč opazila tablo, so se Andreji zasvetile oči. To je izgledalo podobno, kot če greš ponoči peš po cesti in ti nasproti pripelje avto z dolgimi lučmi. Skratka, dan je kar naenkrat postal svetlejši, vendar, kot pravi stari pregovor, po soncu vedno pada dež. Tako je tudi v tem primeru sonce hitro zašlo, saj se je Andreji v trenutku naredila tema pred očmi, ko je videla, da je muzej zaprt…
… Kljub temu sva se le nekako prebila do tako opevanega novega parlamenta, ki je, roko na srce, res simpatičen. No, Škoti se z mano ne bi strinjali, ker so zaradi parlamenta že kar nekoliko razkurjeni. Razlog je enormna cena gradnje, ki je bila za kar nekajkrat presežena. Žal pa Škoti nimajo koga tožiti, ker sta oba glavna krivca za tako drago gradnjo (predsednik parlamenta in španski projektant) že kakšen meter pod zemeljskim nivojem.
8. DAN
Najprej je Richard predstavil program Leonardo: 3-tedenski program v Sloveniji, nato pa je sledila Andrejina predstavitev. Študenti so si ogledali tudi prospekte o Sloveniji, ki sva jih prinesla. Po kratki predstavitvi so sledila vprašanja: Are there many bars? (Ali je pri vas veliko barov?), What`s Slovenian language like? (Kakšen je slovenski jezik?) What is your currency? (Kakšen je tečaj vaše valute?) What is your website address? (Kakšna je vaša internetna stran?) How much does beer cost? (Koliko stane pivo?). Najbolj so bili navdušeni, ko so slišali, da stane pivo v gostilni 350 SIT, pri njih stane 700 SIT…
Ko sva se sprehajala po vasici Parkgate, kar nisva mogla verjeti, kako prijazni so ljudje. Otroci in odrasli so naju pozdravljali z nasmeškom, kot da se poznamo že vrsto let. Pri nas te v takem primeru večina začudeno gleda in se sprašuje, od kot prihajaš, le redkokdo te pozdravi z nasmeškom. Po sprehodu spet obvezno iskanje besed, besed, besed, besed, besed, besed, besed, besed, besed,…
9. DAN
Ker smo se za Škotske razmere zelo zgodaj odpravljali v Logan Botanic Garden, smo imeli tudi zajtrk temu primerno prej. Adam in Ian sta kar nekoliko preveč bentila nad zgodnjo uro odhoda, saj je bil odhod predviden šele ob 815. Za naju je bila to že kar pozna ura. No, Ian je kasneje priznal, zakaj se mu zdi prezgodaj. Spat je šel šele ob 4. uri, pa še to krepko podkrepljen s stimulansi, ki ovirajo hojo in razmišljanje…
… Najbolj opazne v parku so drevesaste praproti, ki so visoke tudi do 6 metrov in stare od 100 do 150 let. Zraven njih so prav tako zelo opazne južne kijovke (Cordyline australis), stare okoli 85 let, ki so zanimive tudi po tem, da imajo njihovi listi okus po zelju, od tod tudi njihovo angleško ime Cabbage Tree…
… Ker smo nekoliko kasneje odrinili nazaj proti šoli, je Adama najbolj skrbelo, ali bomo prišli pravočasno na tea, dobesedni prevod je sicer čaj, ampak mi bi temu rekli večerja, glede na to, kaj takrat vse pojejo. Toda glede na Richardov vzdevek (Schumacher) nas ni bilo prav nič strah, da bi zamudili večerjo.
10. DAN
Dnevi so res hitro minevali, tako da je že bila tu sreda in s tem ogled zadnjega botaničnega vrta na Škotskem, Royal Botanic Garden Edinburgh…
... Nekoliko več časa smo si vzeli za ogled steklenjakov, saj imajo v njih ogromno eksotičnih rastlin, ki jih pri nas ne srečamo. V prvem delu smo si ogledali predvsem aloje, kaktuse, pelargonije, strelicije, orhideje, rastline iz družine bromelijovk, epifitske rastline, med katerimi me je prevzela predvsem španska tilancija (Tillandsia usneoides), ki je bila več metrov dolga in široka, hkrati pa je bila odlična kulisa za cvetove drevesa jamajški ogenj - takšno naj bi bilo njegovo domače ime (Euphorbia punicea), ki sicer izvira iz Indije in je staro 35 let, no sedaj že 35 in pol…
… Ko smo tako na hitro pogledali botanični vrt, lahko bi celo rekli, da smo samo poškilili v njega, je dal Richard genialno idejo, da bi si še prosto sama ogledala stvari, ki naju zanimajo. Kot je običajno pri nas, tudi pri njih najbolj genialne ideje pogorijo. Zakaj je ta genijalna ideja pogorela, se vprašate? Zaradi čisto enostavnega vzroka. Ko sem pogledal Andrejo, mi je bilo jasno, da si ona želi v muzej otroških igrač. In kot pravi kavalir sem Richardu odgovoril, da bi si z največjim veseljem ogledal še kakšen del vrta, vendar odstopam svoj dragoceni čas Andreji za ogled muzeja. Richard je bil tako ganjen nad mojo potezo, da kar ni mogel skrivati navdušenja, kar je podkrepil še z besedami: “Še so pravi moški na svetu!” Jaz pa v jok, ker sem lahko samo poškilil v vrt. No, Andreja je bila seveda navdušena. “Dočakala sem ga!” je izjavila. Sem mislil, da pravega moškega, a je mislila na muzej…
… Ker je bil čas odhoda domov že čisto blizu, sva menila, da je že skrajni čas, da si pogledava še mesto Dumfries. Že na začetku sva imela čuden občutek, saj je bilo mesto kljub zgodnji večerni uri zelo pusto. Prehoditi sva morala celo mesto gor in dol, da sva našla eno normalno restavracijo, kjer so še stregli hrano. Med normalne restavracije nisva štela kitajskih, ki jih je skoraj toliko kot samih Kitajcev, torej kar nekaj.
11. DAN
V popoldanskem delu je sledil predmet razmnoževanje rastlin (Vegetative Propagation) pod budnim očesom Richarda Bainesa. Najprej nam je razdelil delovne liste, na katerih je bila meglilna miza. Richard nam je s pomočjo teh listov predstavil posamezne dele te mize in povedal, čemu služijo. Predstavil je različne tipe potaknjencev in naštel rastline, ki jih razmnožujemo s potaknjenci. Po pavzi smo gledali videokaseto o razmnoževanju rastlin (setev, potaknjenci, deljenje, grobanje). Smo gledali je kar huda beseda, kajti ob gledanju sem moral napeti vse sile, da nisem zaspal. Vsaj za enkrat vem, da me je za kakšen trenutek zmanjkalo. Tega najbrž ni nihče opazil, ker je bilo v prostoru pretemno.
12. DAN
Zadnji dan na collegu nisva imela nobenih obveznosti, zato sva se v knjižnici mrzlično vrgla na iskanje strokovnih izrazov. Tako kot nama je šlo to dopoldne, nama ni šlo noben dan prej. Pri tem nama je nekoliko pomagal tudi Richard. V dopoldanskem času sta Karen in njihov računalničar mrzlično presnemavala kasete o parkih na otoku in o razmnoževanju, ki sem si jih zaželel. Posnela sta mi štiri kasete, žal pa sta uporabni le dve. Ostali dve lahko gledaš le, če si malo prifliknjen, ker se slika nonstop prekinja in ves čas miglja…
… Najbolj zanimivo je bilo to, da je deževalo prvi dan, ko sva prišla, nato enajst dni skoraj nič, ko pa sva se poslavljala, je deževalo kot za stavo, tako kot nato celo pot do Prestwicka. Sam sem se pošalil, da celo nebo joka za nama, čemur se je Drew prav sladko nasmejal. Dva dni po prihodu domov sva dobila mail od Drewa, v katerem nama je sporočil, da dežuje ves čas od najinega odhoda in da počasi verjame moji trditvi.
13. DAN
Oba poleta sta bila super. Na letališču v Grazu naju je pričakala družina Podjavoršek s šolskim kombijem, ki le ni tako glasen, kot so trdili nekateri. Med vožnjo sva Andreja vsa navdušena bombardirala z informacijami o najinih vtisih, tako da je le stežka prišel do besede. Da sva mu imela toliko za povedat, pa sploh ni čudno, glede na to, kakšne fantastične dneve sva preživela na Škotskem.
KONČNA OCENA
Bilo je nepozabno. Škoti so najbolj prijazni, topli, odprti in gostoljubni ljudje na svetu.
Lep pozdrav Škotska, še se bomo videli!