POTOVANJE Z VLAKOM PO VZHODNI EVROPI
(21.7. - 4.8. 2001)
Trasa: Zidani most - Zagreb - Budimpešta - Bratislava - Kuty - Breclav - Prerov - Bohumin - Zebrzidowice - Poljska - Litva in nazaj
1. DAN - Mozirje - Celje - Zidani most - Zagreb - Budimpešta - Bratislava - 680 km
It’s a rainy day ali kako iskati hostel po Bratislavi
Iz Gneča smo krenili že ob 220 h, toda potovanje se je začelo zelo slabo, kajti že v Celju nas je ustavila policija. Razlog, zato je bil v tem, da je Peter prehitel tovornjak na prehodu za pešce. Kazen je bila seveda takoj tu, v obliki petih jurčkov. Ta dogodek naju z Damjanom ni preveč spravil v slabo voljo, kljub temu, da je dal nekaj bratovskih "nasvetov" Petru, kako naj vozi. Vendarle smo prišli srečno do Zidanega mostu, od koder naj bi odpeljal vlak ob 340 h, toda začetek potovanja se je začel s 30 minutno zamudo, pri čemer sva si rekla; kaj pa je to v primerjavi s 15 dnevi, ki jih imava na voljo. Tedaj še nisva vedela, da je to začetek najinega čakanja na vlake, do tako želene Poljske. Po 30 minutah je končno prišel vlak Venezia express, ki bi naj naju pripeljal do Budimpešte. Po rutinskem pregledu potnih listov na Slovensko-Hrvaški meji sva si privoščila krajši prepotreben spanec do Zagreba. No preden nadaljujem zgodbo o potovanju, naj še povem kdo je Damjan, drugi popotnik na tem potovanju. Damjan je moj sošolec iz osnovne šole. Najine poti so se sicer po osnovni šoli razšle, toda ostala sva dobra prijatelja, zato sem se tudi odločil potovati z njim.
No, da nadaljujem zgodbo. Do Zagreba sva bila sama v kupeju, v Zagrebu pa sta se nama pridružila dva učitelja, (Tomaž in Barbara), najine starosti iz Poljske. Tomaž je dobro govoril angleško, zato komunikacija ni bila problem. Zelo hitro smo se spoprijateljili. Tomaž nama je posredoval veliko uporabnih informacij o življenju in običajih na Poljskem. Ob klepetu je pot hitro minevala, tako da smo ob opravljenih formalnostih na Hrvaško-Madžarski meji že drveli proti Budimpešti. Da bi vožnja hitreje minila smo odigrali tudi nekaj partij mav-mava ali po poljsko macao. Značilnost njegove žene Barbare pa je bila, da je tričetrt poti prespala. Ob 12h smo že bili v glavnem mestu Madžarske - Budimpešti, na postaji Budapest - Kelety, kar nama tedaj ni prav nič pomenilo, toda predzadnji dan sva ugotovila, da je to bil zelo pomemben podatek. Po krajšem ogledu Budimpešte sva se odpravila na vlak za Bratislavo. V kupeju sva bila povsem sama, zato sva si privoščila krajši spanec do mejnega prehoda Komaron (Madžarsko-Slovaška meja), kolikor je to sploh bilo mogoče zaradi nenehnega sunkovitega zaviranja vlaka, pri čemer si moral paziti, da ne bi padel iz sedeža. Od mejnega prehoda pa do Bratislave je pot dokaj hitro minila. V Bratislavo sva prispela okoli 2230 h in kot sva lahko ugotovila, ni bilo nobenega vlaka za kraj Kuty do naslednjega dopoldneva. Zaradi tega sva si morala poiskati mesto za prenočitev. Prva ideja, da bi prespala na železniški postaji je hitro propadla, zaradi informacije o zaprtju postaje čez noč. Nek študent iz Nemčije naju je hotel po vsej sili prepričati, da je najboljše mesto za spanje sosednji park, kjer je on že prenočil. Ideja bi bila super, če ne bi bilo enega "manjšega" problema; dežja. Pozabil sem povedati, da je od Budimpešte naprej deževalo; angleži bi rekli: "It’s a rainy day." Zaradi tega je tudi ta ideja odpadla. Na koncu sva se odločila, da poiščeva yought hostel. Vse lepo in prav, toda po eno urnem tavanju po dežju, sva začela sumiti, da s karto nekaj ni uredu, kajti hostla ni in ni bilo videti. Vseskozi nama je bilo najbolj čudno to, da ulice po katerih sva hodila niso bile prav nič tipične za glavno mesto. Zakaj se vprašate, zato ker sva hodila mimo tovarn, navadnih hiš, o kakšnem muzeju, galeriji, cerkvi, parlamentu ali hotelu pa ne duha ne sluha, prav tako tudi nisva srečala veliko ljudi, kar samo po sebi nebi bilo nič posebnega, če nebi bila sobota, tako pa je bilo zelo čudno. Po dolgotrajnem tavanju sva se odločila, da bo za prenočitev moral biti dober tudi hotel, seveda ne preveč dober. Po nekaj ustavljenih ljudeh, ki nama niso znali povedati, kje je kakšen hostel ali hotel, sva končno srečala fanta, ki je obvladal angleški jezik in tudi ulice Bratislave, zato nama je natančno opisal pot do hotela SPORT. Ko sva šla hotelu nasproti sva že delala računico glede tega kakšna cena je za naju sprejemljiva, in upala, da hotel ne bo imel preveč svetlečih zvezdic. Na najino srečo jih tudi ni imel, le dve; hvala bogu sva si rekla. Receptorka naju je olajšala za 35 DM po osebi, a bila sva le na suhem.
2. DAN - Bratislava - Kuty - Breclav - Prerov - Bohumin - 300 km
It’s a rainy day ali zgodba o ponarejeni marki (DM)
Komaj sva zaspala že je bil tu drugi dan. Po hitro pospravljenem doručku, sva se odpravila Poljski nasproti. Komaj sva prestopila prag hotela že je pričelo ponovno deževati, toda to naju ni oviralo na poti do železniške postaje. Do odhoda vlaka ob 1030 h je bilo še toliko časa, da je lahko Damjan prižgal cigareto, napaka vam pravim jaz, kajti v trenutku sva imela pred sabo jezično dohtarico v obliki snažilke, ki se je kar naprej drla: "Falčenje zabranjeno, policija, kazen 1000 slovaških kron". V začetku sva se čudila, a sva hitro ugotovila kaj želi, ko sva videla na steni prekrižano cigareto. Aha sva si rekla, že znava dve slovaški besedi, falčenje zabranjeno - prepovedano kajenje, pa midva sva prava poliglota vam pravim. Po tem pripetljaju pa naju je že čakal vlak za Kuty (Slovaško-Češka meja). Komaj je vlak speljal že je začel zavirati. Ko sva že preklinjala, da imajo za vsakim oglom postajo, sva se ob napisu na tabli, Bratislava - hlavni kolodvor, samo nemo spogledala. Tabla nama je dala odgovor, zakaj prejšnji večer nisva hodila po tipičnih ulicah glavnega mesta. Saj sploh nisva bila v glavnem centru, ampak kot sva zvedela od domačinov na obrobju; na postaji Bratislava - Novy, kjer se razvija novi del mesta.
Ko sva prispela do Kutija, se je ponovila zgodba z voznimi redi vlakov, kajti ponovno sva bila prisiljena čakati, zdaj 2 uri. V tem majhnem kraju bogu za hrbtom se je zgodila zgodba dneva. Na postaji je Damjan zamenjal marke za slovaške krone, in kot sva kasneje ugotovila je zamenjal eno marko premalo. S kronami sva odšla na kosilo v "restavracijo", ki je stala na koncu postaje. Vse do konca kosila je bilo vse OK, še posebej polifka (juha), ki je bila res perfektna. Ob plačilu računa pa se je zakompliciralo, ko je natakarica seštela znesek, sva ugotovila, da nama manjka 20 kron ali 1 DM. Damjan je odšel na postajno menjalnico, da bi zmenjal 1 DM, a je ni mogel, ker je že bila zaprta, zato se je vrnil s tisto čudežno marko. Natakarico sva 5 minut prepričevala, če lahko plačava še s to eno marko, a je trdovratno zavračala to možnost. Ko je končno doumela, da nimava s čim drugim plačati je po posvetu s kuharico vzela to famozno marko. Ko sva mislila, da je s tem zgodba končana sva se šele začela čuditi. Natakarica je obračala marko sem marko tja in se ni mogla odločiti, če je prava ali je ponarejena, po mojem še sploh ni videla mark. Da bi se lažje odločila, je povprašala za mnenje, za nama sedečega domačina. Moški je obračal kovanec; aja pozabil sem vam povedati, da je ta famozna marka kovanec, ne pa bankovec, sem in tja. Ko si ga je temeljito ogledal je podal svoje strokovno mnenje: "Lahko bi bila prava marka, nisem pa prepričan, če je res". Ob tej izjavi nisva mogla več zadrževati smeha, kajti lepo vas prosim, kdo pa bo ponarejal kovanec v obliki ene marke.
S to "nemško" dogodivščino sva se odpravila na vlak za Breclav (ČZ). V Breclavu ista zgodba, spet sva morala čakati uro in pol, nato sva se odpeljala do mesta Prerov, ponovno 2 uri čakanja in nato vožnja do Bohumina.. V Bohuminu se je najina pot za ta dan končala. Ker je ponovno deževalo, sva bila spet prisiljena poiskati hotel. Po pogovoru z domačini sva ugotovila, da obstaja samo en privat hotel, tja sva se tudi odpravila. Lastnica, receptorka in natakarica v eni osebi nama je povedala, da je cena prenočišča z zajtrkom 33 DM, super sva si rekla, boljše kot v Bratislavi. Posebnost tega hotela pa je bila lastnica, ki je imela tako zdolgočaseno faco, da v kakšni naši gostilni ne bi stregla niti 5 minut.
3. DAN - Bohumin - Zebrzydovice - Katowice - Krakow - 200 km
It’s a rainy day ali kako te lahko privatniki nategnejo
Zjutraj, ko sva se zbudila, ni bilo zunaj nič novega, še vedno dež. Ko sva pospravila zajtrk, je bilo potrebno le še plačati. Ob plačilu pa sva pridobila "krasno" izkušnjo. Ker prejšnji večer nisva imela kje menjati denar sva se odločila plačati v DM. To za receptorko ni bil noben problem, toda po plačilu sva ugotovila, da so naju dobesedno "nategnili", kajti njihov tečaj se je kar naenkrat močno povišal. Cena je iz prejšnjih 33 DM v proti vrednosti v čeških kronah narasla na okroglih 40 DM. Po tem dogodku sva sprejela sklep, da plačujeva samo v domači valuti. Iz hotela sva se odpravila na železniško postajo, kjer naju je čakal vlak za Karvino. V Karvini naj bi bila Češko-Poljska meja, vendar je ostalo pri "naj bi bila", kajti tam meje na veliko začudenje ni bilo. Po dolgotrajnem pogovoru nama je blagajničarka s pomočjo domačina, le razložila, da je meja v Petrovicah pri Karvini in ne v Karvini. Najbolj žalostno pri vsem skupaj je bilo to, da v Bohuminu, ki je od meje oddaljen le 20 km, niso vedeli, da v Karvini ni meje. Iz Karvine sva se morala vrniti v kraj Detmarovice, ki sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če nebi v tem kraju stala ogromna termoelektrarna. Med tem je dež še vedno neusmiljeno padal, kar sva občutila tudi sama pri šprintu od enega vlaka do drugega, ko naju je lepo zalilo. Ko sva se z majhnim vagončkom končno pripeljala do prave meje, pa sva spet doživela šok terapijo. Vlak za Zebrzydovice (Poljska meja) in naprej za Krakov je peljal šele čez 4 ure. No, in spet sva čakala. Toda to čakanje le ni bilo tako naporno, kot sva sprva mislila, saj so nama družbo delale tri krasne Poljakinje, ki pa so žal potovale na Češko v Prago. Ob pogovoru z njimi je čas hitro mineval, in ko so odšle je bilo do odhoda le še 2 uri, ki pa sva jih preživela ob igranju mav-mava. Mav-mav nisva igrala kar za hec, ampak sva si vsako zmago skrbno zapisovala, zato da bi lahko na koncu razglasila zmagovalca. Ob igri je urin kazalec končno "pribrzel" do 14h, ko naj bi odpeljal vlak za Krakow. Pred odhodom pa sva videla, da za Poljake, Slovenci ne pomenimo ne vem kaj. Obkolilo naju je osem policajev in carinikov, ki so nama skoraj secirali pasože. V tem trenutku sva se počutila, kot da sva največja kriminalca. No, če drugega ne, pa sva vzbudila zanimanje večine na vlaku in postaji, to pa predvsem zato, ker naju je moral vlak čakati, za kar so bili seveda krivi policaji in cariniki. Vožnja proti Krakovu je hitro minila in brez pretresov. Med potjo sva razmišljala le o tem, kje bova prespala in ali bova že končno našla kakšen hostel. Toda te skrbi so bile odveč, kajti že na železniški postaji so ponujali usluge hostla imenovanega "Strawbarry" ali po naše jagoda. Ponudbo sva sprejela. V hostlu sva si delila sobo z dvema angležema, od katerih je bil eden študent ekonomije. Da je študent ekonomije sva ugotovila po tem, ker je venomer risal grafe povezane z ekonomijo. Ko je videl najina začudena obraza, nama je razložil, da že zelo pogreša faks???!! V hostlu sva hitro ugotovila, da prevladujejo Angleži, to ni bilo težko ugotoviti¸, ker so se pogovarjali tako glasno, da jih je bilo slišati po celem hostlu. Izdajal jih je njihov naglas. Najina sostanovalca sta sicer trdila: "To pa že niso Angleži, ampak so Američani", kar sta podkrepila z izjavo: "Mi Angleži nismo tako glasni", kar pa se je izkazalo, da ne drži. Ko je vendarle prenehalo deževati, sva se odločila malo raziskati Krakow po noči. Toda, ker nesreča nikoli ne počiva, sva se močno opekla. Hodila sva komaj 5 minut, že se je spet ulilo kot iz škafa, v minuti sva bila povsem mokra; predvsem jaz. Zelo hitro sem ugotovil, da anorak ni anorak ampak navadna vetrovka, ki ne zdrži močnega dežja, ampak le rahlo rosico. Zelo hitro sva se odločila, da takšna zunaj nimava kaj početi, zato sva odšla v najbližjo trgovino, kjer sva nabavila pivo imenovano "TATRA - hudimano dobro pivo" in odšla v hostel na sušenje in ponovno "namakanje", tokrat od znotraj.
4. DAN - Krakow
It’s a sunny day? No, but it’s a rainy day. Ali kako sva spoznala prve in zadnje slovence na Poljskem
Ko sva se zjutraj zbudila, kar nisva verjela; ne duha ne sluha o dežju. Zaradi tega je hitro padla odločitev, ogled starega in najlepšega dela Krakova. Najprej sva si ogledala prekrasen dvorec Barbikan, nato pa po vrsti mestna vrata, kjer razstavljajo in prodajajo svoja dela slikarji, nato sva si ogledala osrednji trg z dvema ogromnima cerkvama in razglednim stolpom. Zaradi "hude" pripeke sonca, ki ga na tem potovanju nisva bila navajena, sva si morala hitro pogasiti žejo. Toda namesto, da bi užival v zasluženi pijači, sem skoraj izgubil živce. Po nekaj minutnem sedenju pod drevesom imenovanem nagnoj sem bil povsem črn od uši, ki jih je kar mrgolelo na drevesu in na meni. Po avanturi s črnimi ušmi sva si ogledala osrednji dvorec Krakova, kjer je sedaj super urejen bazar. Na bazarju sva nakupila spominke, nato pa sva se preko prekrasnega parka odpravila na grad Wavel.
Pred vhodom v grad je bila obešena karta celega gradu. Pri preučevanju karte so se nama pridružili še trije obiskovalci, in na začudenje vseh smo ugotovili, da smo vsi slovenci. Oni trije so prihajali iz Zagorja. Klepetali smo o našem potovanju do zdaj in kako naprej. Zanimiv pogovor se je hitro spremenil v 45 minutno težačenje. Najbolj je trpela njuna hčerka, na katero smo povsem pozabili. Na hitro smo se poslovili in po ogledu gradu; mimogrede ta grad ima ogromno dvorišče, veliko najmanj 100 x 60 metrov, če ne še več. Po tem ogledu sva se ponovno preko parka vračala v hostel. Najinima praznima želodcoma se imava za zahvalit, da sva v Krakovu probala ´Krakovske preste`, ki so simbol Krakova. Te prestice so naju spremljale še nekaj dni. Cel sprehod po Krakovu je začuda minil brez dežja, kar pa se je spremenilo takoj, ko sva zapustila stari del Krakova. Na poti v hostel naju je ponovno spremljal stari prijatelj dež. V hostlu sva si samo še pripravila uro, da ne bi naslednje jutro zaspala.
5.DAN – Krakow - Auschwitz - Katowice - Czectochowa - 180 km
It`s a rainy day ali grozote Oswiecima (Auschwitz)
Ko sva krenila iz hostla, spet nič novega, ponovno je padal dež kot za stavo. Najin načrt je bil, da greva peš do železniške postaje, toda glede na okoliščine sva si hitro premislila. Ker se je prav tedaj pripeljal mimo tramvaj sva skočila na njega, toda na najino žalost je peljal le pol poti po najini trasi; toda vožnja je bila brezplačna. Drugo polovico sva morala preteči, da nebi bila preveč mokra. Na poti sva si nabavila še slavne Krakovske prestice. Na železniški postaji sva poiskala vlak za Oswieciem, ki je bil najin glavni cilj dneva. Na vlaku sva opazila par, ki je zaskrbljeno hodil gor in dol in vedno, ko je šel mimo naju, sta naju hotela nekaj vprašati, a si nekaj časa nista upala. Ko sta končno zbrala dovolj poguma, sva ugotovila, da imamo isti cilj – Oswiecim. Po vmesnem neplaniranem postanku (pokvaril se je vlak) smo se pripeljali do Oswiecima. Mimogrede, Poljske bogomoljke spušajo na vseh koncih, tako da sva komaj našla suh sedež. Na železniški postaji sva pustila nahrbtnika in na najino začudenje sva ugotovila, da naju par iz vlaka čaka, da prideva za njima. Zato smo se skupaj odpravili proti taborišču. Med potjo sva izvedela, da prihajata iz Južne Koreje, in da imata en mesec časa za potovanje (srečkota). Ko smo prišli do taborišča, smo že takoj dobili občutek, da so se tukaj dogajale prave svinjarije. Že nad vhodom v ograjen prostor visi zlovešč napis, pri katerem te stisne pri srcu. Na tabli je napis ´Arbeit macht frei` ali po slovensko ´Delo osvobaja`. Po ogledu celotnega dvorišča se lahko samo vprašaš, zakaj se je moralo to dogajati in kakšne muke so preživljali taboriščniki. Iz prvega taborišča sva se odpravila še v drugi kamp, ki je oddaljen nekaj kilometrov in se imenuje taborišče Birkenau ali po Poljsko – Brzezinka, kjer je bilo delovno taborišče. Ker nisva imela časa, sva si pogledala le nekaj barak in znameniti vhod, skozi katerega so vozili vlaki ljudi, in ki ga pokažejo tudi pri filmu »Schindlerjev seznam«. Hitro sva se nato odpravila na železniško postajo, kjer naju je čakal vlak za Czestochowo, ki je bila najin končni cilj dneva. Zanimivost Osviecima je bila, da je med ogledom taborišča prenehal padati celo dež, čeprav ne za cel dan.
Na poti proti Czestochowi smo se peljali tudi skozi večje železarsko mesto (Katowice), katerega ogled so nama odsvetovale že Poljakinje v Petrovicah, ker naj bi bilo zelo dolgočasno mesto.
Na vlaku sva opazila neko dekle, ki je moralo biti staro okoli 15 do 16 let. Damjan je rekel, da jo bo povabil k nama, da bo čas hitreje minil, toda oba sva bila prepričana, da ne bo hotela priti, toda zelo sva se zmotila. Prišla je k nama, toda problem je nastopil za tem, ko sva ugotovila, da zna le nekaj besed angleško, zato se niti pogovarjati nismo mogli, toda na koncu koncev sva morala priznati, da je imela “jajca”, da je prišla, kljub temu, da ni znala angleško. V Czestochowo sva prišla v popoldanskih urah. Najprej sva se na turističnem biroju pozanimala za hostle v mestu. Obstajal je en sam in še to improviziran, v šolskih prostorih. Ko sva ga našla, sva se morala zmeniti še za ceno, in kot sva ugotovila je bil problem ponovno jezik, vendar ne pri sporazumevanju o prostih sobah, ampak pri popustu, ki sva ga hotela iztržiti. Upravniku doma sva izrekla besedo popust v angleškem, nemškem jeziku pa je vedno samo skomignil z rameni, češ ne razumem; nato pa sem mu bolj v šali kot zares rekel, da želiva rabat, in na začudenje je to besedo zelo dobro razumel, vendar vseeno ni bilo nič s popustom. Tako imenovani hostel je bil zelo zaseden, saj je imel kar dva gosta – naju. Po namestitvi sva šla na ogled mesta in na večerjo. Po mestu sva iskala “Bar mliečni”, kjer naj bi bila super hrana in še poceni povrhu, a ga nisva našla. Na koncu sva pristala v italijanski restavraciji, kjer pa sva dobila odlično paradižnikovo juho in švicarski zrezek, ki ga je predlagala natakarica. Nad hrano sva bila navdušena. Po večerji sva odšla na zaslužen počitek.
6. DAN – Czestochowa - Opole - Wroclaw - 200 km
It`s a rainy day ali navdušenje nad romarskim središčem v Czestochowi
Dan se je pričel zelo kislo, toda na srečo še brez priljubljenega dežja. Najin cilj je bil ogled svetovno znanega romarskega središča Czestochowa. Posebnost mesta je ta, da se glavna ulica prične na začetku mesta in konča pri vhodu v romarsko središče. Že pri vhodu naju je impresioniral oder iz katerega je maševal papež Janez Pavel II., ko je obiskal to katedralo. Najprej sva si ogledala zlatnino in plašče, ki so jih nosili škofje skozi stoletja. Nekaj predmetov je res neprecenljive vrednosti, a kaj ko jih lahko gledaš le skozi steklo, ker morajo biti shranjeni pod določeno temperaturo in vlago.
Na osrednjem mestu stoji katedrala, ki je ogromna in Gornje grajska je prava kapelica proti njej. V njej poteka istočasno najmanj 5 maš. Najbolj impresiven je njen zvonik, na katerem sta dve razgledni mesti. Najvišje razgledno mesto je še krepko pod vrhom, a so vseeno ljudje na tleh videti kot mravlje, je pa izredno lep pogled na celotno mesto in tudi na predmestje.
Po sestopu iz zvonika sva odšla še v trgovino s spominki, kjer pa moraš imeti veliko potrpljenja, da prideš na vrsto. Neverjetno je, da so v trgovini le dve prodajalki, prodajni pult pa je dolg najmanj 30 metrov.
Po ogledu sva šla po prtljago in nato na vlak za Wroclaw. Za Wroclaw sva se odločila predvsem zaradi tega, ker sva dobila v Krakowu popust za hostel v Wroclawu in tudi zaradi tega, ker je bilo to mesto na najini poti proti severu Poljske. Najprej sva se peljala do Opol, kjer pa sva nato presedla na delavski vlak za Wroclaw. Na vlaku za Opole sva tudi ugotovila, da Poljaki zelo dobro razumejo kletvice iz našega področja, kajti Damjan je pri kartah zaklel, pri čemer so se vsi takoj obrnili. Po prihodu nisva imela prevelikih težav pri iskanju hostla, razen da sva šla prvič v povsem nasprotno smer. Hostel v katerem sva se nastanila se imenuje ´Dizzy daisy` accomondation.
Samo mesto je povsem drugačno kot Krakow. To je novo mesto, ki zvečer povsem oživi, Krakow pa je staro mesto, ki je živo podnevi, medtem ko ponoči zamre. Res je, da ima tudi Wroclaw veliko starih stavb, a sam center je povsem nov. Zvečer sva si ogledala center, kjer poteka zabava. Problem je bil v tem, ker nikjer nisva našla prostora, da bi se usedla, tako da sva na koncu pristala v nekakšni piceriji. Posebnost te picerije je v postrežbi, kjer ti postrežejo pico kar v pekaču, kjer se je pekla; kar pa ni slaba ideja.
7. DAN – Wroclaw
Končno; it`s a sunny day ali uživanje v botaničnem vrtu
Končno, bi lahko rekla, tudi nama se je nasmehnilo sonce. Prvi pravi sončen dan na najinem potovanju in kot se je kasneje izkazalo je bil dež le še preteklost.
Najprej sva se odločila, da si pogledava center mesta še podnevi, nato pa sva se odpravila na otoček, ki leži zraven mesta. Cilj ogleda je bil mestni botanični vrt, kajti bil bi pravi greh, če bi kot vrtnar izpustil takšno priložnost za strokovno izpopolnjevanje. Ko sva odšla iz centra, sva naletela na cerkev v kateri je ravno potekala maša, zato sva se odločila, da ji prisostvujeva. Med mašo naju je najbolj prevzelo to, da so med potekom maše v cerkev prihajali vseskozi ljudje, ki so zmolili nekaj molitev nato pa odšli naprej po svojih opravkih. Veliko je bilo takšnih, ki so čakali na avtobus, in da bi čas hitreje minil so prišli v cerkev. Če mora kdo pri nas dolgo čakati na prevoz, gre raje čakat v gostilno, kjer nekaj spije, ob tem se lahko vprašamo, kaj se bolj splača!!??
Na poti proti vrtu sva naletela še na manjšo ladjico, ki je vozila po Odri, zato sva se odločila, da si ogledava otok še iz vode. Ladjica je vozila do mestnega živalskega vrta, ki je mimogrede največji v Evropi, a si ga žal zaradi časovne stiske nisva mogla ogledati. Po vožnji sva se odpravila po otočku, kjer stoji ogromno cerkva, ki so ogromne, vendar znotraj ne preveč okrašene z zlatom, kar izpade kot zelo lepo.
Končno sva le prišla do botaničnega vrta. Že po nekaj minutnem ogledu sem ugotovil, da je to izredno lep botanični vrt; še lepši kot v Műnchnu. Vrt je razdeljen na vodni del, kjer lahko najdeš vse najbolj poznane vodne in obvodne rastline, na skalnjak, na vrt z vzpenjavkami, drevesni del, trajnice, okrasne trave in na koncu rastlinjak s tropskimi rastlinami. Sam botanični vrt je sicer po velikosti majhen, a vseeno prekrasen.
Ko je Damjan videl, kako zamaknjeno gledam rastline, se je raje umaknil v senco bifeja na pivo, kjer pa je lahko on užival. Po ogledu sva odšla v restavracijo, kjer sva kljub nasvetom, da naj ne jeva na Poljskem klobas in salam, ker se lahko na ta način najhitreje zastrupiš in dobiš prebavne motnje, naročila prave Poljske klobase. Treba je priznati, da poljaki znajo narediti okusne klobase; o prebavnih motnjah pa na srečo ne duha ne sluha.
Ker se je dan prevešal proti večeru se je bilo potrebno vrniti v hostel in spakirat stvari in se odpraviti na železniško postajo, kjer naju je čakal vlak za sever Poljske, natančneje za Gdynio. Pred nama je bila nočna vožnja. Toda že na začetku so se zbirali črni oblaki. Na postaji je bila nepopisna gužva, na vlaku pa še večja, zato sva se že videla 6 ur stati. Najin problem je bil ta, da je bil petek in hkrati se je obetal prvi sončni vikend po nekaj tednih poplav in ljudje so si zaželeli plavanja v Baltskem morju.
Ko smo se začeli prerivati na vlak je po čudežu, Damjan že v prvem kupeju opazil prazna mesta. Nek luksuz ravno ni bil, 8 ljudi v kupejih velikih kot pri naših vlakih, toda sedež je le sedež. Komaj smo speljali že je nek ata pričel malicati, in ker je bilo v kupeju 8 ljudi + vročina + vonj po kruhu in salami, si lahko predstavljate kakšen užitek nam je predstavljala vožnja. Na koncu je bilo tudi malice konec in vsi smo sladko zaspali.
8. DAN – Wroclaw – Gdynia - 460 km
Končno morje, kopanje in poceni prenočišče
Ko sva se zjutraj zbudila smo že prišli do Gdanska, zadnjo postajo pred Gdynio. O poplavah, o katerih so govorili vsi Poljaki ne duha ne sluha, toda to naju ni preveč zanimalo. Glavno, da sva že skoraj na cilju in da se bova lahko dva dni namakala v Baltskem morju. Ko smo prispeli v Gdynio sva se šla najprej pozanimat za prenočišče, ker pa je bil turistični biro še zaprt sva se usedla v čakalnico. V čakalnici pa sva bila priča dogodku, v katerem je imel glavno vlogo varnostnik, ki je igral težkega frajerja. Zraven njega je hodil drug varnostnik, ki pa je bil bolj njegov sluga. Frajer je hodil po čakalnici gor in dol kot pav, ki ima perje na ogled. Med hojo pa je mimogrede nekajkrat s pendrekom udaril še brezdomce, ki so ležali na klopeh, ki pa roko na srce niso bili napoti nikomur in tudi nereda niso delali, a frajer se je moral delati pomembnega pred ostalimi čakajočimi, da pa bi podkrepil grožnje brezdomcem, pa jim je rožljal pred nosom še z lisicami.
Na začudenje pa sva v čakalnici opazila tudi Jehove priče, ki so ponujale Stražni stolp. Kje drugje v Evropi se temu ne bi čudila, toda na Poljskem, kjer je 96 % katolikov je to dokaj nenavadno. Končno se je odprl tudi turistični biro, da nama ni bilo več potrebno gledati “pogumnega” varnostnika. V biroju sva izvedela, da v mestu obstajata dva hostla, ki pa sta zelo daleč od morja, zato bi se morala do morja voziti z avtobusom, kar pa nama ni najbolj dišalo. Druga možnost pa so bile privat sobe, kar pa bi znalo biti precej drago. Ko sva izbirala stanovanje, nama je takoj padel v oči naslov, ki je bil zelo blizu obale in ne preveč oddaljen od železniške postaje. Takoj sva se odpravila v tisto smer, vendar sva imela malo upanja na uspeh, ravno zaradi tega, ker je bilo tako blizu obale. Ker je bil vroč dan, sva se odločila da še pred tem odideva do bara, ki je bil najbližje obali, da bova lahko uživala ob dobrem pivu, pa še morje bo blizu. Po prvi gasitvi žeje sva se odpravila do hiše, kjer so oddajali sobe. Bila sva zelo presenečena, kajti dobila sva še edino prosto sobo, pa še ta je bila od sina, ki se je moral zaradi naju izseliti iz nje. Lastnica je bila zelo prijazna, ko pa nama je povedala ceno za prenočišče, sva jo dobesedno vzljubila, kajti cena za en dan je bila le 13 DM. Na voljo sva imela njeno osebno kopalnico, kar ni dovolila nobenemu drugemu podnajemniku, pa jih je bilo kar 10. Po opravljenih formalnostih, sva odšla do obale, do nje sva imela le 500-600 metrov po gozdu navzdol, torej čisti luksuz.
Ko sva zaplavala, sva zelo hitro ugotovila, da je Baltsko morje, veliko manj slano kot naše, le bolj zeleno je in več alg plava. Temperatura morja je bila okoli 20°C, kar je bilo idealno, le Damjan je nekoliko jamral, očitno je pozabil pri kakšni temperaturi se kopamo v Savinji.
Na obali nama je takoj padel v oči bife, kjer so stregli hrano in pijačo. Seveda sva se takoj odločila za okupacijo dveh sedežev. Pri izbiri pijače ni bilo problemov, le pri hrani se je zataknilo, ker nisva poznala nobene jedi, zato sva se odločila za preizkušen recept – Poljske klobase, te že vendar poznava in za fritke (pommes frites). Kot sva ugotovila že v prejšnjih dneh, Poljaki ne strežejo hrane in pijače po mizah, ampak moraš naročiti in plačati pri šanku, in ko naročeno prinesejo na šank, greš in vzameš ter si odneseš na mizo. Ko sva porcijo dobila sva se začudila, kajti klobase so bile veliko večje kot pri nas, le da je zraven bil le en hlebček kruha, podoben žemlji, kar je že za povprečnega Slovenca veliko premalo, kaj šele za lačnega povprečnega Slovenca, zato sva simpatično natakarico po imenu Anja prosila še za en hlebček po osebi. Hlebček je sicer prinesla, a le enega za oba, takoj sva vedela, da naju ni najbolje razumela, a nič zato. Klobase so bile spet enkratne. Nato sva se do večera še nekajkrat skopala in nekajkrat zalila tudi od znotraj. Vmes sva se odločila še za krajši spanec na soncu, kar sva kasneje obžalovala, saj naju je ožgalo kot pečenko. Ker ravno omenjam pečenko, proti večeru se nama je spet zluštalo odličnih klobasic in fritkov. Na veliko presenečenje, sva sedaj dobila za isto ceno še dva hlebčka kruha več, ko je videla Anja, da se čudiva se je samo nasmehnila. Po mojem je prvič videla tako postavna Slovenca, ki za povrhu še uživata v njihovi hrani. Zvečer sva odšla na pivo ob obalo, in ko sva se vračala nazaj v sobo je bilo temno kot v rogu in prvič sem videl oziroma nisem videl, kaj pomeni izraz niti prst se ne vidi pred nosom, ker ga v resnici nisem. Če bi hodila samo po cesti, to ne bi bil noben problem, toda čakala naju je še pot po gozdu. Ugotovila sva, da nimava zraven baterije, zato sva se morala zanesti na Damjanov faracajk. Prvič sem bil vesel, da sem v družbi kadilca, toda veselje je bilo prehitro, ker se je faracajk pregrel in ni hotel več vžgati. Prisiljena sva bila tavati na pamet in upati, da ne bova v gozdu zgrešila odcepa proti najini hiši. Kar naenkrat pa se Damjan udari po glavi in se začne smejati, pa saj imam v žepu svečo, z njo si bova svetila. Najdba je bila zlata vredna, toda žal neizvedljiva, če se naju faracajk ne usmili; in glej čudež, faracajk je kresnil in težav je bilo konec. Ko sva prispela iz gozda, sva ugotovila, da je zraven hiše, kjer stanujeva bar. Odločila sva se, da greva še na eno pijačo. Toda, ko sva vstopila, sva takoj ugotovila, da nekako izstopava v primerjavi z drugimi. Kako sva to ugotovila; čisto preprosto, ker so bile natakarice in še nekatere druge punce zgoraj brez. To ni bil navaden bar, ampak striptiz bar, pa še vstopnino bi morala plačati, zato sva raje odšla in si privoščila pijačo kar v hiši in to zastonj.
9. DAN – Gdynia
Praženje na soncu, hlajenje v vodi in baru ter uživanje ob veliki porciji fritkov
Najino potovanje se je že prevesilo krepko v drugi del.
Zjutraj sva šla najprej po nakupih v trgovino, ker pa je bila trgovina pod gozdom je bilo potrebno odnesti vrečko v sobo, ker pa je bilo potrebno ponovno v hrib, seveda ni bilo prostovoljca, ki bi to naredil. Ker sva oba za demokracijo, sva se odločila, da vse skupaj rešiva z žrebom. Seveda ne bom razlagal kdo je imel to “srečo”, da je šel po hribu navzgor. Damjan je seveda tisti čas lepo izkoristil za kopanje in poležavanje na soncu. Ko sem se vrnil, so bile ponovno najprej na vrsti klobasice, nato pa cel dan poležavanje, kopanje, gašenje žeje in igranje mav-mava. Ko smo že ravno pri mav-mavu, po 9 dneh je bilo še vedno zelo tesno, kljub temu, da sva odigrala že preko 600 iger. Zvečer sva odšla še na zadnje klobasice v bar, toda na najino žalost jih niso več imeli. S težkim srcem sva naročila hamburgerje in fritke. Vse skupaj ni bilo niti za pošteno malico, zato sem naročil še ene fritke. Ko je lastnik bara zaklical “fritki proše” (pomfri prosim) sem odšel do šanka, in že takoj mi je bilo čudno, zakaj se nasmiha. Odgovor sem hitro dobil, ko je dvignil porcijo pomfrija nad šank. Krompir mi je prinesel na tacni s katero se nosi pijača in ne samo to, tacna je bila zvrhano polna. Zakaj sem se začudil se mogoče vprašate, zato ker je bila porcija najmanj 5x večja kot normalna, cena pa je bila ista. No, zdaj vidite kako radi imajo lastniki barov Slovence, ki jim dajo zaslužit; Nemci se lahko skrijejo pred našo priljubljenostjo. Zvečer sva še samo spakirala nahrbtnike in se odpravila spat, ker sva morala zjutraj zgodaj vstati in se odpraviti proti Warschawi.
10. DAN – Gdynia – Warschawa – Suwalki - 630 km
Vožnja in še enkrat samo vožnja skozi cel dan ter srečanje z ljubko Poljakinjo Tereso Edyth
Zgodaj zjutraj sva se usedla na IC vlak za Warschawo. Vožnja sama po sebi ni bila ne vem kako zanimiva, čeprav je trajala kar 6 ur, toda na glavni postaji v Warschawi spet stara pesem; čakanje na naslednji vlak. Na voznem redu sva iskala vlak za Litvo, toda direktni je bil samo eden, pa še ta je vozil ob neparnih dnevih, kar pa 30. vsekakor ni. Ponovno je bilo potrebno improvizirati v obliki vmesnih vlakov do Litve. Odločila sva se, da greva z vlakom, ki pelje v mesto Suwalki, ki je blizu Litovske meje. Do odhoda vlaka sva imela še tri ure, zato sva odšla na ogled glavnega mesta, toda že prvi pogled na mesto nama je spremenil načrt, kajti gužva je bila takšna, da sva vedela, da kaj veliko od ogleda ne bova imela. Toda kot prava avanturista, sva že imela rezervni načrt in to je bil, da vrževa sidro ob prvem bifeju, ki sva ga hitro našla, pa še ambient je bil čudovit, zaradi vodometa, ki je stal za nama. Ure so hitro minile, zato sva lahko odpotovala naprej. Potovanje sva si krajšala z debatami o tem kakšna razlika je med južno, zahodno, severno in vzhodno Poljsko. Vzhodni del je veliko bolj reven, na podeželju lahko vidiš še ročno spravilo žita, na travniku se pase ena krava, hiše so bolj podobne podirajočim utam. Ob debatah so se kilometri res hitro seštevali, in že smo prišli na pol poti, do mesta Byalistok. Na tej postaji pa sva dobila tudi midva družbo. V kupe je prišlo mlado dekle; kot sva kasneje izvedela stara 20 let, študentka dveh faksov in pevka. Sprva se nisva ozirala na njo, toda vseskozi sva imela občutek, da bi rada začela s pogovorom. Po nekaj minutah naju je res ogovorila, in takoj je stekel pogovor. Zelo hitro sva ugotovila, da je zelo žalostna, kar sploh ni bilo čudno, saj jo je eno uro prej zapustil fant, in tako se je vračala v mesto Augustow; k prijateljem. Med pogovorom sva izvedela, da poje v glasbeni skupini, in da študira kar dva faksa naenkrat. Tako sva jo celo pot tolažila, da naj pozabi na fanta in da bo že bolje, pri čemer sva bila kar uspešna, saj se je nakoncu že veselo smejala.
Kar naenkrat pa je med pogovorom vprašala, če sva lačna, in ker že nisva jedla kar nekaj ur, sva seveda pritrdilno odgovorila. Rekla je, da ima pečeno kuro nima pa kruha, in ker sva ga midva imela ni bilo več problemov glede hrane. Midva sva seveda mislila, da se šali, da ima pečeno kuro, in da ima najbrž bedre. Toda kako sva se motila, iz torbice je res potegnila celo kuro, ki pa je bila zlatorjavo pečena. Že pogled na njo je bil krasen, ko pa smo jo probali, je bila božansko dobra. Tako dobre pečene kure še nisem jedel v življenju. Zanimalo naju je, zakaj nosi s sabo kuro, nakar nama je povedala, da jo je kupila, zato da bi jo skupaj s fantom pojedla. Ob tem sva se samo spogledala in si rekla, da mora biti ta fant malo nor, da pusti, tako krasno punco in še božansko pečeno kuro za povrhu; ja res mora biti nekaj z njim narobe. ker pa lepe stvari nikoli ne trajajo dolgo se je tudi naša skupna pot končala. Preden je odšla z vlaka smo si izmenjali še naslove in povabila naju je naslednje leto k sebi, kar bi z veseljem sprejela, če ne bi bila Poljska tako daleč. Ob slovesu smo si še pomahali, kar je z začudenjem spremljal fant, ki je prišel po njo na postajo. Bilo nama je kar žal, da je odšla, saj je bila krasna sopotnica. Midva pa sva nadaljevala pot proti Suwalkiju. Proti večeru sva končno prispela, in ker do naslednjega dne ni bilo vlaka za Litvo, sva si poiskala hotel za prenočit. Hotel je bil popolnoma prazen, le 3 ali 4 gostje smo bili v njem, toda nič zato, samo da je poceni. Pred spanjem sva se še odžejala, kar je bila posledica dolgega pešačenja od postaje do hotela.
11.DAN - Suwalki - Šeštokai - Kaunas - Vilna (Litva) - 220 km
Kako sva zgrešila cesto do železniške postaje in pozdravljena Litva
Ker naju je čakalo še dolgo pešačenje do železniške postaje, sva zelo zgodaj vstala in šla na zajtrk. Ker je bilo “ogromno” gostov, beri samo midva, sva morala čakati na zajtrk kar 30 minut. Ko sva ga končno dočakala, sva ga hitro zmetala vase in odhitela proti postaji.
Ker ima Damjan boljši smisel za orientacijo kot jaz, je vedno on utiral pot, toda danes je bilo drugače. Ko sva prišla do famoznega križišča je Damjan rekel, da morava iti še eno križišče naprej, nato pa desno. Sam osebno se nisem strinjal s tem, ker sem res imel občutek, da sva prejšnji večer prišla po tej cesti. Damjan je vztrajno trdil obratno, kar je podkrepil še s podatkom, da se dosedaj še ni zmotil, zato sva pač nadaljevala pot proti naslednjem križišču in nato zavila desno. Ko sva tako hodila že 10 minut pa še nikjer ni bilo videti postaje nama je postalo sumljivo, pa še čas naju je preganjal. Končno sva le prišla do trafike kjer sva vprašala kje je postaja in po gestah moškega sva takoj vedela, da je še daleč in da sem vsaj jaz enkrat imel prav, kar pa nama v tistem trenutku ni nič pomagalo. Ker nama ni preostalo drugega sva pričela teči na vso moč, kar je bil predvsem problem pri Damjanu, ker ima težave z miniskusu. Ko sva tako tekla že dobrih 5 minut, ni bilo o postaji še vedno ne duha ne sluha. Do odhoda vlaka je bilo le še 2 minute, zato je Damjan povsem obupal in ni hotel več teči. Na najino srečo pa imam jaz to navado, da ne popustim do tedaj, ko vidim, da res ni več možnosti, zato sem tekel naprej in potem tudi Damjanu ni preostalo drugega. Na koncu se je moja vztrajnost obrestovala, saj se je kar naenkrat pred nama pojavila postaja. Na srečo pa tudi na Poljskem, tako kot pri nas vlaki zamujajo, tako da sva še zadnji hip ujela vlak. Na vlaku sva si najprej izmenjala nekaj krepkih besed. Jaz sem njemu očital, zakaj vsaj enkrat ne posluša tudi mene, on pa meni, zakaj nisem potegnil iz nahrbtnika zemljevid Suwalkija. Ker sva bila oba malenkost kriva sva se hitro pomirila in se strinjala, da je predvsem važno, da sva ujela vlak, in da greva Litvi naproti. Toda že so bile težave spet tu; v obliki sprevodnika. Ko sva mu pokazala karto, je začel komplicirati, da ni ustrezna, in da mu morava plačati od Suwalkija do Moskawe, ki leži na meji. Nikakor mu nisva mogla dopovedati, da imava do meje Eurodomino za Poljsko in da sva kupila karto le od meje do Šeštokaja (Litva). On je vztrajno trdil obratno in nama začel računati kazen, ki bi veliko znašala še za naše razmere. Ker mu nisva hotela plačati, nama je vzel karto in odšel, ko sva mislila, da bodo sedaj problemi, se je vrnil in nama vrnil karte ter jezno odšel. Najbrž mu je sodelavec razložil, da se ne splača komplicirati. Potem dogodku smo zelo hitro prišli do meje, kjer pa se je vse skupaj ustavilo. Na meji smo čakali slabo uro, pa čeprav so cariniki in policaji pregledali že vse potnike po 15 minutah. Medtem čakanjem sva se spoznala s štirimi litvanci, ki so že 5 let potovali po celotni Evropi, pri čemer so denar služili z igranjem na ulicah, prespali pa so kar v komunah, kjer so se zbirali narkomani. Zaradi dolge odsotnosti od doma nama niso mogli postreči z aktualnim stanjem v Litvi. Končno so se nas usmilili tudi policaji in lahko smo se odpeljali proti Šeštokaju. V Šeštokaju je sledilo ponovno tri urno čakanje na vlak za Kaunas, zato sva se odločila, da greva najprej menjat denar in nabavit nekaj za pod zob. Da bova v tako majhni vasici našla menjalnico sva zelo dvomila, toda zelo hitro sva bila presenečena, saj so imeli celo manjšo banko. Zraven banke pa je stala še trgovina. Že v sami trgovini se je videlo, da je Litva zelo revna, predvsem podeželje, saj izbira še zdaleč ni bila takšna, kot v naših vaških trgovinah. Le pri pijačah je bila izbira ogromna, toda kaj, ko nisva poznala nobene znamke piva ali brezalkoholnih pijač, zato sva nabavila tiste, ki so jih kupovali tudi drugi. Po odhodu iz trgovine sva se šele začudila, saj so se ljudje vozili okoli še s konji in vozovi, le tu pa tam si videl kakšno staro kolo ali napol razpadajoči avto. Med razpadajočimi avti pa so bili tudi trije ali štirje, ki se jih še naši visoko plačani direktorji nebi sramovali. Kaj hočemo tudi v Litvi obstaja zelo bogat in zelo reven sloj ljudi, vmes pa nič.
Ko sva se vgnezdila v senci postaje je Damjan doživel prvi šok, ko si je prižgal cigareto je trikrat potegnil in cigarete ni bilo več. Pozabil sem povedati, da Damjan kadi v državi, ki jo obišče le lokalne cigarete in ti so bili zelo slabe kvalitete, za povrhu pa še litvanske niso bile ampak latvijske. Drugi šok pa je doživel, ko je spil pivo, saj je začel govoriti, da ga že čuti. Jaz sem se seveda začel smejati, saj dobro vem, da Damjan prenese nekoliko več piv naenkrat, kar sem mu tudi povedal. Tudi sam se je čudil, toda ko sva pogledala koliko alkohola vsebuje, se nisva več čudila, saj je vseboval kar 9% alkohola.
Med čakanjem sva se spoznala s Finko, ki je prepotovala celotno Zahodno Evropo in Litvanko, ki študira na Švedskem, potovala pa je po Maroku. Posebnost Litvanke so bile noge in roke na katerih je imela tradicionalne Maroške poslikave, ki pa po 2 tednih izginejo. Posebnost Šeštokajske postaje pa je bil WC. WC je precej lepa beseda, za greznico, ki je predstavljala WC. Mislim, da ne bi bilo hujše kazni, kot da bi me zaprli v ta WC za eno uro, ob tem se poraja vprašanje, če bi še dihal po tej uri.
Ob pogovoru so tri ure hitro minile in že smo se peljali proti Kaunasu. Vlak s katerim smo se peljali je že po dveh postajah izgubil dušo. Ko smo že mislili, da nas čaka izkrcavanje pa je le začel spet počasi migati, tako da smo lahko nadaljevali pot. Nama z Damjanom in Finki so takoj padle v oči čudne naprave, ki so bile pritrjene ob sedežih. Litvanka nam je razložila, da lahko s temi napravami pokličeš na pomoč strojevodjo, če te kdo napade, čeprav še zdaj ne vemo ali je mislila resno. Na našo srečo je vlak le zdržal do Kaunasa. Kaunas je drugo največje mesto Litve, nam Slovencem in tudi ostalim Evropejcem pa je najbolj poznan po košarki, saj tukaj kraljuje Sabonis in Žalgiris. Samo mesto izgleda zelo starinsko. Zelo hitro lahko ugotoviš, da se v Litvi zelo bojijo raznih sabotaž, saj pred vsakim mostom stojijo vojaki, po železniški postaji pa se vseskozi sprehajajo policaji, kar pa ni čudno, saj so tamkajšnji brezdomci zelo vsiljivi. Po 30 minutnem čakanju pa smo nadaljevali vožnjo proti Vilni, glavnem mestu Litve.
Ob opazovanju podeželja, zelo hitro ugotoviš, da je v Litvi še veliko večja revščina kot na vzhodu Poljske. Posebnost vlakov v Litvi je ta, da so razdeljeni na tri razrede, ki pa so med seboj ločeni, tako da ne moreš hoditi iz enega v drugega. Karto pa moraš pokazati že pri vstopu v vagon, da ne bi slučajno z II. razredom šel v I. razred. Zato je potrebno pri nakupu zelo paziti, da ne kupiš napačne, to je predvsem pomembno, če jih potuje več skupaj. Ko smo pripotovali do Vilne smo takoj opazili ogromno razliko v primerjavi z ostalim delom Litve. Mesto je veliko lepše urejeno in po cestah se vozijo veliko boljši avti kot pri nas. Na hitro sva se poslovila od najinih prijateljic in se odpravila iskat hostel. Ob tem iskanju sva dobila potrditev, da moraš pred iskanjem temeljito in natančno prebrati turistični vodič, kajti ko sva že dobre pol ure zaman iskala hostel sva srečala litvanca, ki nama je razložil kje stoji hostel, kot sva kasneje ugotovila je bil ta litvanec brat od lastnika hostla. Po napotkih sva brez problemom našla hostel, in ko sva kasneje še enkrat prebrala v vodiču kje bi naj stal sva ugotovila, da bolj natančnega opisa nebi moglo biti, na žalost sva si eno besedo narobe prevedla. S potoma do hostla naju je spremljal Michael, avanturist iz Avstralije, ki je obiskal že tudi Slovenijo in ga je po pričakovanju zelo navdušila, kar pa naju ni presenetilo. Lastnik hostla je bil Livius, ki je že bil pravtako v Sloveniji in bo še prišel, ker mu je bila pravtako zelo všeč. V hostlu je prebivala zelo pisana druščina od Avstralca, Avstrijca, Japoncev, Portugalcev, Slovencev,... Po nastanitvi sva odšla na prvi ogled mesta in ker je že bil večer, čas tudi za večerjo. Za večerjo sva si naročila pice, pri čemer sem jaz nekoliko eksperimentiral in sem naročil sadno pico na kateri je bilo tudi sadje, ki je bilo zelo kislo, tako da si lahko predstavljate s kakšnim nasmeškom sem jedel pico. Med opazovanjem okolice sva si bila enotna, da litvanci med tednom bolj posedajo doma, kajti na ulicah ni bilo pretirane gužve. Po sprehodu sva se odpravila v hostel, kjer sva se morala še igrati s tremi otroki iz sosednjih hiš.
11.DAN - Vilna
Lepote Vilne in šok nad (pre)velikimi porcijami palačink s sadnim nadevom
Zjutraj sva se odpravila na ogled tega prelepega mesta. Najbolj naju je prevzela mestna fontana, kjer je tudi eno od zbirališč vilničanov. Najprej sva se morala privaditi nato, da je to mesto večjih dimenzij kot so bila prejšnja mesta na potovanju, razen Krakova. Po dopoldanskem ogledu mesta, sva se odločila za kosilo. Na jedilnem listu so mi takoj padle v oči palačinke s sadnim nadevom. Razočaralo pa me je število palačink v porciji, le 2. Glede na izkušnje, ki jih imam iz Slovenije, kjer so palačinke zelo majhne, sem se vprašal, zakaj pa ne bi naročil 2 porcij, štiri palačinke pa bom že pospravil. Rečeno, storjeno. Toda, ko je natakarica prinesla prvo porcijo sem bil dobesedno šokiran, kajti palačinki z nadevom sta zasedali celoten prostor na krožniku premera najmanj 30 cm. Damjan se je seveda začel iz vsega srca smejati in me zbadal, češ zdaj pa imaš majhne palačinke. Kaj morem, kar sem naročil moram tudi pojesti. Toda palačinke in nadev so bili tako nasitni, da ko sem pojedel prvo polovico prve porcije, sem že dihal na škrge. Toda, ko sem videl, da me z zanimanjem opazuje natakarica, sem si rekel, da moram pojesti vsaj še polovico druge porcije, kar sem z veliko težavo tudi storil, s tem da so bili presledki že med vsakim grižljajem. Po tem kosilu sem si rekel, da ne pojem nobene palačinke v roku enega meseca. Po kosilu sva morala opraviti še dolžnost do prijateljev in to v obliki pisanja razglednic. Ob tem pa se je zgodila zanimiva stvar. Ker nama je zmanjkalo razglednic sem jih šel kupil preko ulice. Ob trafiki pa je starejša ženica beračila. V lonček sem ji dal 5 litov in ko je ženica zagledala tistih 5 litov se ji je nasmeh razlezel do ušes, šele v tem trenutku sem se zavedel, kaj pomeni beraču nekaj drobiža. Za veliko ljudi je to res drobiš, toda za njo je to bilo pravo bogastvo.
Na poti proti hostlu sva se ustavila še na eni pijači, tam pa sva na najino veselje srečala, včerajšnjega rešitelja, ki nama je pokazal pot do hostla. Zapletli smo se v pogovor. Naju je zanimalo odkod tako dragi avti v Vilni, in ko sva mu to omenila je začel takoj govoriti zelo po tiho, kar naju je presenetilo. Razložil nama je, da živi v Vilni 10 % Rusov, ki pa so v večini mafijci in imajo pod kontrolo celotno podzemlje. Posebej pa je poudaril, da se jih vilničani zelo bojijo. Ob tem pogovoru pa se nam je približal berač, ki je prosil le za eno cigareto, ko jo je dobil se je na najino začudenje zelo razgovoril. Presenetil naju je s tem, ker je zelo dobro obvladal angleško. Kasneje sva od litvanskega prijatelja izvedela, da je bil včasih zelo uspešen podjetnik, vendar je na žalost propadel in se podal v pijačo, kar je menda v Vilni kar pogost pojav.
Po tem pogovoru sva se odpravila le še v hostel, kjer sva si pripravila vse za vrnitev domov, kajti Vilna je bila najina najbolj oddaljena točka od doma, iz Vilne pa sva se le še direktno vračala proti domu.
13. DAN - Vilna - Kaunas - Šeštokai - Suwalki - Warschawa - Krakow - Ostrava - 1050 km
Lepote 1000 km dolge vožnje z vlakom ali kako lahko mine dan ne da bi se ti zgodilo kaj zanimivega
Iz hostla sva se odpravila na železniško postajo kjer naju je čakal vlak za Šeštokai. Na tej vožnji se nama ni zgodilo nič pretresljivega. V Šeštokaju sva ugotovila, da imava prvič srečo s prestopanjem, kajti ni nama bilo potrebno čakati dolge ure, ampak sva samo presedla na vlak za Warschawo. V Warschawi sva imela ravno toliko časa, da sva porabila še zadnje zlote, ki sva jih imela, kajti vedela sva, da bo naslednja postaja, kjer bova izstopila že na Češki strani. Na Češkem pa si nimava kaj pomagati s temi zloti. Po kratkem postanku sva se odpravila na vlak za Ostravo. Ta pot nama je kar hitro minila, ker sva večidel vožnje imela ponoči, kar sva izkoristila za spanec, ki pa ni bil preveč sladek, bolj je spominjal na tisto pravljico o princeski in grahu, kajti sedeži so bili tako neudobni, da kakorkoli si se ulegel te je bolel ali vrat ali križ ali pa kar vse. V Ostravo sva prispela ob 4. uri zjutraj naslednjega dne.
14. DAN - Ostrava - Bratislava - Budimpešta - 500 km
Lepote Bratislave in Budimpešte ali kako si lahko peš ogledaš Budimpešto od enega konca do drugega
Najin prvi cilj dneva je bila Bratislava. Toda že na začetku dneva se je pojavil problem. Kajti ugotovila sva, da če greva skozi mesta, ki jih imava označene na karti Eurodomino in sva jih enkrat že obrala, ne bova videla niti B od Bratislave. Še zelo svež spomin sva imela na cijazenje iz začetka potovanja, ko sva za razdaljo od Bratislave do Bohumina porabila cel dan. Zato sva se odločila, da bova malo goljufala in to pot nekoliko presekala pa še z IC se bova lahko peljala. Najbolj zanimivo pa je to, da bova za skoraj isto razdaljo (okoli 300 km), porabila 4-5 ur. Žal pa je najino namero odkril sprevodnik, ki nama je zaradi tega zaračunal kazen, ki pa ni bila visoka, zato se nisva sekirala, glavno da vidiva Bratislavo. V Bratislavi sva na železniški postaji najprej razdužila nahrbtnike, ki bi naju na ogledu le ovirali. Že na železniški postaji sva načela razgovor na temo restavracije, to pa iz preprostega razloga, ker sva se zelo čudila, da v 14 dneh nisva srečala niti ene gostilne, slaščičarne ali restavracije, katerih lastniki bi bili naši bivši južni bratje, kar je pri nas standard. Komaj sva pričela z ogledom mesta že sva na daleč zagledala picerijo in Damjan se je pošalil, boš videl lastnik te picerije pa bo iz juga. A ni vrag, ko sva prišla do picerije je nad vhodom visel napis picerija “Umag”, samo spogledala sva se in se pričela smejati. V tistem trenutku je prišel ven lastnik, ki nama je razložil, da je iz Umaga odšel v Nemčijo, kjer je imel restavracijo, nato pa se je preselil v Bratislavo, kjer je odprl to picerijo. On je sicer rekel, da zaradi večjega zaslužka, kar je glede na standard Slovakov malo čudno. Mogoče pa imajo Slovaki rajši pice kot Nemci. Ob slovesu sva mu obljubila, da nazaj grede prideva na pico. Nato sva si ogledala center mesta, ki je zelo lepo urejen, Donavo, kjer je plulo veliko število ladij. V mestu sva ugotovila, da je tudi na Slovaškem zelo poznana Radenska, kajti reklame so bile vsepovsod. Na hribu sva si ogledala še grad, ki je zanimil bolj na zunaj kot pa v notranjosti, kjer naju je fasciniral le zelo globok vodnjak, kjer je bila gladina vode šele na 42 metrih.
Ko sva se vračala proti piceriji sva se odločila, da imava že dovolj pic in da se na Slovaškem bolj spodobi jesti kruhove cmoke, po katerih so znani Čehi in Slovaki, zato sva se raje odločila za njih in zelo dober golaž. Smešno je bilo to, da je bila restavracija nekaj metrov od picerije, zato sva se hitro zmuznila v notranjost, da naju nebi zalotil Umažan, ker sva mu prej tako sveto obljubljala obisk. Po odličnem golažu in cmokih pa sva odbrzela na vlak za Budimpešto.
Na vlaku za Budimpešto se nama je zgodila ista stvar, kot nato še dan kasneje. Ko je prišel sprevodnik je normalno pregledal karte, kar naenkrat pa se je spomnil, da je potrebno za ta vlak doplačati, kar v resnici ni bilo res. Nekaj časa sva se prepirala z njim, toda ko je začel groziti s tem, da naju bo vrgel iz vlaka sva rajši popustila, predvsem zaradi reka pametnejši prvi odneha. Na koncu nama je uspelo vsaj zglihati kazen, namesto 10 DM po osebi na 10 DM za oba, takšna cena je veljala potem tudi za ostale potnike v kupeju. Denar, ki ga je pokasiral pa si ga je lepo vtaknil v žep. Po službi je moral imeti zelo dobro večerjo.
Po tem dogodku je vožnja do Budimpešte minila brez zapletov. Ko sva v Budimpešti izstopila sva bila nekoliko zmedena, kajti postaja se nama ni zdela čisto nič poznana. Na informacijah so nama razložili malo po angleško malo po madžarsko, da imajo v Budimpešti tri železniške postaje, ta je namenjena vzhodni Evropi, Keleti za južno in zahodno Evropo, Deli pa za severnejši del Evrope in tudi za Slovenijo in Hrvaško. Največji problem je bil, da nisva vedela kdaj odpeljejo vlaki za Hrvaško iz Keletija, za Deli sva vedela, da odpelje ob 7h zjutraj naslednji dan. Odločila sva se, da poskusiva srečo s Keletijem, kjer bi mogoče bil kakšen vlak že ta večer. Postaja na kateri sva izstopila leži približno na sredini Budimpešte, ostali dve postaji, ki so naju zanimali pa ležijo vsaka na drugi strani mesta. Tako sva morala prehoditi pol mesta, da sva prišla do Keletija, žal pa sva tu ugotovila, da nama je odpeljal vlak za Zagreb ob 17h, ura pa je bila 19h. Seveda je padlo nekaj kletvic, kajti zavedala sva se, da bova morala sedaj prehoditi celo mesto, da bova prišla do Delija, kdor je že bil v tem mestu si lahko predstavlja kaj naju je čakalo. Imela sva sicer še eno možnost in to je bila podzemna železnica, kjer pa bi morala kar 3x prestopiti in glede nato, da se še nobeden od naju ni vozil s podzemno, sva se kljub temu odločila za hojo. Kljub naporni hoji in težkimi nahrbtniki sva bila zelo vesela, kajti Budimpešta ponoči je prekrasna, zato nama je pot hitro minila. Na postaji Deli sva imela večerjo kar iz nahrbtnika. Po večerji sva se odločila, da bova prespala kar na postaji. Žal se nama je zgodilo isto kot v Bratislavi prvi dan, kajti postajo so ob 1h zjutraj za dve uri zaprli. Varnostnika sva prepričevala, če lahko kljub temu prespiva na postaji, saj nisva klošarja. Varnostnika sta rekla, da onadva nimata nič proti, žal pa šefi tega nebi dovolili. Tako sva si morala sredi noči poiskati novo prenočišče. Na najino srečo, pa je poleg postaje park, ki nama je ponudil prenočišče. Žal pa ni ponudil prenočišče samo nama, ampak tudi zelo požrešnim in nadležnim komarjem, ki so naju v petih urah dobesedno prerešetali, kar sva občutila še nekaj ur.
15. DAN - Budimpešta - Zagreb - Zidani most - Celje - Šentrupert - Mozirje - 500 km
Crkavanje na vlaku brez klime pri 40°C in konec avanture
Zgodaj zjutraj naju je že čakal na postaji prvi od treh vlakov s katerimi sva se morala peljati do cilja najinega potovanja. Na vlaku je bila pisana druščina ljudi od študentov do popotnikov kot sva midva iz cele Evrope. Tako so nama v kupeju delali družbo študenti iz Severne Irske, ki so potovali po vzhodni in srednji Evropi z InterRail karto, ki nudi še boljše pogoje potovanja, kajti voziš se lahko tudi z IC brez doplačila. Toda kot sva se prepričala že prejšnji dan za Slovake in Madžare določena mednarodna pravila ne veljajo, ampak si jih sami malo prilagodijo. Zato se midva niti nisva več pretirano razburjalo ob izjavi sprevodnika, da je potrebno za ta vlak doplačati rezervacijo, kar pa spet ni bilo res. Večje razburjenje je nastalo pri Ircih, ki nikakor niso mogli dopovedati sprevodniku, da pri InterRail karti ni potrebno doplačilo. Kljub dolgemu pričkanju so morala tudi oni plačati, pa ne samo oni ampak celotni vagon. Kot sem že dejal nekaj dni nazaj, takoj ko se je poslovil dež se je pričelo pravo poletje s temperaturami nad 30°C, kar naju pri ogledih ni motilo, v vlaku pa je to povsem nekaj drugega. Vsi smo bili mokri kot cunje, toda nekako smo le preživeli do Zagreba, kjer sva morala prestopiti. V Zagrebu je šele bila norišnica, kajti na postaji v senci je bila temperatura okoli 36°C, zato sva se kar križala kaj naju čaka na vlaku. Ko je pripeljal vlak za Ljubljano pa sva si kar oddahnila, kajti vagoni so bili precej novi, zato tudi s klimo ne bo problema, toda to je bil račun brez krčmarja, kajti, ko smo speljali iz postaje sva hitro ugotovila, da je tudi na tem vlaku pokvarjena klima. Do Dobove smo ob odprtem oknu še nekako zdržali, toda v Dobovi, kjer smo na meji čakali kar eno uro je postalo vse skupaj že na meji preživetja, kajti na soncu je moralo biti krepko preko 40°C, če pa si zaprt v škatli je to noro, z vlaka pa nismo smeli. Po eno urnem mučenju smo končno le krenili proti Zidanemu mostu. Ko sva pričela opazovati pokrajino na slovenski strani, sva šele ugotovila kaj sva pogrešala v ostalih državah, to je predvsem urejenost okolja. Na slovenski strani je bil tudi najbolj strm hrib lepo pokošen in urejen, medtem ko po vzhodni Evropi še ravnine niso pokošene. V Zidanem mostu sva stopila še na zadnji vlak za Celje, kjer se je najina pot z vlaki končala.
Ker je bila sobota sva vedela, da do večera ni nobenega vlaka za Paško vas, zato sva se odločila, da zadnjih 30 km narediva z avtobusom, toda spet sva se uštela, kajti tudi za Mozirje do večera ni bilo nobenega avtobusa. Na koncu sva ugotovila, da je najbolje, da se peljeva do Šentruperta in nato z avtoštopom do Mozirja. Ko sva šoferju razložila od kot prihajava je bil tako navdušen, da nama je častil vožnjo. Ko sva prispela do Šentruperta sva imela pred sabo samo še 15 km, kaj pa je to v primerjavi s 5000 km, ki so že za nama. Zelo hitro sva ugotovila, da je do doma še kljub temu zelo daleč, sploh če ne dobiš štopa. Po dolgem čakanju se je Damjan že spraševal, če je morda kriva njegova frizura. Kljub njegovi frizuri se naju je končno usmilil eden od šoferjev, ki naju je pripeljal skoraj do doma. Le 2 km sta naju še ločila do doma, ki pa sva jih ponosno opravila peš. Ob hoji sva še na hitro preletela, kaj vse zanimivega sva doživela in videla. Rekla sva si, da je potrebno takšno potovanje še kdaj opraviti v isti zasedbi ali s kom drugim. KONEC, VEGE, NASVIDANOU, KONIEC.
Skupno sva naredila okoli 5000 km.