KOLESARSKO POPOTOVANJE PO VZHODNI EVROPI
BRATISLAVA - KRAKOW - BRATISLAVA
Sodelujoči kolesarji:
1. Jure Repenšek
2. Matej Pečnik
3. Peter Pečnik
4. Marička Pečnik
5. Katja Pečnik
6. Tatjana Cevzar
7. Sandi Mikek
8. Simon Gračner
Voznik spremljajočega vozila:
9. Marko Goličnik
Fotografije si lahko pogledaš v galeriji slik.
PRIPRAVA NAČRTA ZA POPOTOVANJE
Ideja za vsakoletno kolesarsko popotovanje ponavadi ne pride pet minut pred dvanajsto, ampak je kost vržena že ob koncu prejšnjega kolesarjenja. Tako je bilo tudi lansko leto, ko smo zaključevali traso Mozirje - Avstrijska Koroška - Južna Tirolska - Rezija - Gradež - Trst - Slovenska obala - Mozirje. Idejni in tehnični vodja Jure je lansko leto vseskozi govoril, da je ta tura bolj gorska, zato bi bilo zanimivo naslednje leto izvesti bolj ravninsko turo, ki pa bi bila še vedno zanimiva. Ker ga vsi dobro poznamo, smo vedeli, da že ima v mislih določeno traso, kajti on ima ideje za nekaj let naprej. Po dolgotrajnem žicanju je le izpljunil destinacijo - Slovaška in Poljska. Ideja nam je bila takoj všeč. Če po pravici povem, bi nam bila tako vsaka všeč, kajti ni toliko važno, kam gremo, le da gremo. Po končani turi ponavadi vsaj pol leta ne debatiramo o novih podvigih. Spomladi, ko na plano ponovno potegnemo kolesa, pa ideja ponovno oživi. Po nabiranju prvih kilometrov imaš v podzavesti še vedno črva, ki ti pravi: “Si ja nor, Poljska, pa kje ti živiš?” Na prvi pogled oziroma v atlasu res izgleda Poljska neverjetno daleč, toda ko si preračunaš, vidiš, da je do končne točke Krakowa in nazaj le okoli 1700 km, od tega okoli 800 km z vlakom. Istočasno pa imaš v mislih prejšnje leto, ko je bilo ravno tako veliko kilometrov, pa smo vseeno preživeli. Bolj ko se bliža julij, bolj nestrpni postajamo. Seveda pa v tem času naš Jure že pridno študira avtokarto, še posebej na relaciji Bratislava - Krakow - Bratislava, kjer bi naj potekala naša trasa. Glavni del priprav izvedemo zadnji teden pred odhodom. Ponavadi zajema načrtovanje dva dela (trasa in hrana), letos pa je bil tu še tretji del (prevoz z vlakom). Pred odhodom se dobimo 1-2 x in podrobneje razčlenimo traso, tako da se tudi drugi seznanimo z njenim potekom. Načrt ne vključuje samo cest, ampak tudi zanimive turistične točke, ki bi si jih bilo vredno ogledati. Tako smo za to turo predlagali ogled Bratislave, Male Fatre (narodni park), Wieliczka (rudnik soli), Krakow, Wadovice (rojstni kraj papeža Janeza Pavla II.), Frenštat (zibelka Čeških smučarskih skokov).
Poleg trase pa se dogovorimo tudi glede tega, kaj in koliko hrane bomo odnesli zraven. Večinoma se odločimo za domačo hrano (kruh iz krušne peči, paradižnik, kumare, paprika, krompir, suho sadje, marmelada), poleg tega pa nabavimo še razne konzerve (pašteta, ribe, mesni narezki) in ogromno makaronov. Na koncu tako prinesemo ogromno zalog nazaj. Največ problemov imamo z makaroni in kumarami, katerih je ponavadi toliko, da jih niti v 10 dneh ne bi pojedli, pa če bi jih imeli vsak dan na jedilniku. Toliko hrane imamo zraven predvsem zaradi tega, ker si kosila večinoma kuhamo sami, večerje in zajtrke pa vedno.
Kot sem že prej omenil, je bilo letos treba poskrbeti tudi za vožnjo z vlakom, za kar sem bil zadolžen jaz. Ob zbiranju informacij o cenah vlakov in voznem redu sem prišel do spoznanja, da ne smeš kupiti vozovnice že kar na prvi postaji, ki jo obiščeš. Kar nisem mogel verjeti, da je možno za povratno karto do Bratislave privarčevati kar okoli 7000 SIT, kajti za relacijo Celje - Maribor - Dunaj - Bratislava in nazaj bi morali odšteti kar 14000 SIT, za Maribor - Dunaj - Bratislava in nazaj pa le dobrih 7000 SIT. Pomembno je, da na postaji naletiš na blagajnika, ki zna vključiti vse mogoče popuste, česar pa ne obvlada vsak. Seveda smo se odločili za cenejšo varianto. K tej ceni je potrebno prišteti še ceno za prevoz koles, ki znaša za vsako državo okoli 800 SIT.
Strošek na takšnem potovanju pa ni samo vozovnica, hrana, pijača in kampiranje, ampak tudi bencin za avto. Pri delitvi stroškov za bencin izločimo študente, šoferja in lastnika avta, tako da je bil strošek za bencin 10000 SIT na osebo.
Ko imaš kolo, vozovnico, hrano in avto, se potovanje lahko začne.
1. DAN - Mozirje - Maribor - Dunaj - Bratislava - 400 km
Ob 330 zjutraj smo krenili iz Mozirja s kolesi, naloženimi na avtomobilsko prikolico, kajti ob 520 nas je že čakal vlak za Šentilj in naprej proti Grazu. Pozabil sem povedati, da smo morali zaradi cenejše vozovnice večkrat prestopiti. Po načrtu bi morali prestopiti v Šentilju, Grazu in na Dunaju. V Šentilju sicer smo, v Grazu pa se nam ni dalo, ker je bilo na vlaku tako prijetno in smo si rekli, da je čisto vseeno, če pridemo na Dunaj uro kasneje, kajti v vsakem primeru bi morali na Dunaju čakati.
Vlak, ki nas je peljal iz Dunaja proti Bratislavi, je bil za naše razmere nekaj posebnega, kajti imel je še dodatno nadstropje. Ko smo prispeli v Bratislavo, natančneje Bratislava-Petržalka, smo lahko končno presedlali na naša osnovna prevozna sredstva - kolesa. S kolesi smo se popeljali po središču Bratislave, kjer so naše zanimanje vzbudili kipi Švejka (literarni junak), ki predstavljajo Švejka v več vlogah (delavec na cesti, gospod s klobukom, paparazzo, Napoleon). Iz centra smo se povzpeli še do gradu nad Bratislavo, kjer imajo zelo zanimiv vodnjak, kajti gladina vode je šele na 42 metrih.
Iz gradu smo se počasi odpravili proti kampu “Zlatni peski”, kjer so nas čakali še trije člani odprave, ki so se do Bratislave odpeljali s spremljevalnim avtom. Ko smo postavili šotore, smo se še enkrat odpravili v center Bratislave, da občutimo še nočno življenje mesta. Tokrat smo šli v mesto s tramvajem, za katerega si je “potrebno” nabaviti vozovnico. To je težje storiti kot reči, kajti avtomat si želi od vas kovance, ki pa jih seveda nismo imeli dovolj. Iz zadrege nas je rešila Marcela. Marcela je študentka, ki je prišla v Bratislavo, da si zasluži nekaj denarja. Kasneje nam je povedala, da je natakarica v baru, ki se imenuje “Rodeo klub”. Marcela nam je tudi praktično pokazala, kako se je moč voziti brez vozovnice. Edini problem, ki se lahko pojavi, je revizor. Kasneje smo videli, da so v manjšini tisti, ki se vozijo z vozovnicami. Nad večernim ogledom Bratislave smo bili zelo navdušeni, predvsem moški del, kajti Bratislava nam je postregla z vsemi svojimi lepotami. Nazaj grede smo ugotovili, da je Marcelin bar tik zraven našega kampa, zato bi bil pravi greh, če ne bi šli še k njej na pivo.
2. DAN - Bratislava - Trenčin - 140 km
Naše kolesarsko popotovanje se je začelo “zelo obetavno”, kajti že po 20 minutah vožnje je Marički spustila zračnica. Najprej smo jo zamenjali z njeno rezervo, vendar smo ugotovili, da ne ustreza njenemu kolesu, na srečo sem imel jaz v rezervi drugačno zračnico, ki pa je ustrezala. Kot smo kasneje ugotovili, je bil to edini gumi defekt na celi poti. Tako kot pri nas je bilo tudi na Slovaškem peklensko vroče, vendar na srečo tega nismo toliko občutili, ker je vseskozi pihljal vetrič, ki pa se je na našo nesrečo hitro spremenil v zelo močan veter, tako da smo komaj še kolesarili.
Že v šoli ure hitro minevajo, na kolesu pa še veliko hitreje, zato je hitro prišel čas kosila. Odločili smo se, da se bomo ustavili kar ob jezeru. Kadar si sami kuhamo kosilo, vsak poprime za določeno delo. Eni pripravijo posodo in vodo, drugi pripravljamo solato, punce sesekljajo čebulo in kuhajo, čeprav so imele letos izdatno pomoč v Marku, ki je po poklicu šofer, zato si mora tudi na vožnjah sam kuhati. Naša kuharska specialiteta so makaroni s kumarično solato. Po pravici povedano to tudi največkrat jemo, ker je hitro pripravljeno. Posledica tega je potem nekajmesečni post glede makaronov.
Po kosilu je sledil obvezen počitek v obliki spanca. Po počitku smo se počasi odpravili proti našemu cilju dneva Trenčinu, ki je ljubiteljem športa poznan predvsem po hokeju, ljubiteljem zgodovine pa po prekrasnem gradu, ki stoji nad mestom. Proti večeru smo prispeli v Trenčin. V kampu smo najprej opazili čistočo, ki je v Italiji prejšnje leto nismo bili vajeni. Edina slaba stran kampa je ta, da stoji na otoku, okoli njega pa teče reka, ki je zatočišče komarjem. Kasneje smo bili presenečeni tudi nad tem, da imajo v kampu super urejene kopalnice s toplo vodo, ki je ni potrebno posebej plačati kljub nizki ceni kampiranja. V večini kampov po Avstriji, Italiji in tudi v Ankaranu moraš toplo vodo plačati posebej.
Skozi cel dan so nas razveseljevala polja s sončnicami, ki so poleg pšenice glavna poljedelska kultura. Ta polja niso velika le hektar ali dva, ampak tudi več kot 100 hektarjev.
3. DAN - Trenčin - Bela - 100 km
Zjutraj, ko smo vstali, smo opazili, da poleg nas kampira Francoz. Ob zajtrku nam je povedal, da je s kolesom štartal v Franciji in nato potoval do North capa (najsevernejša točka Evropske celine) in nato preko vzhodne Evrope do Trenčina. Od tu pa potuje na najjužnejšo točko Evropske celine, nato pa se vrača domov. Za pot od Francije preko North capa do Trenčina je potreboval šest mesecev. Vsa čast!!!!
Na poti proti SV Slovaške smo srečevali vedno več “legend”. Te legende so v resnici avtomobili Škoda, ki so stari že več kot 30 let.
Na poti nas je presenečalo predvsem to, da nam je bila zelo všeč pokrajina, kajti pred začetkom poti smo se predvsem bali, da nam ne bo všeč njihova ravnina, kajti vsi prihajamo iz hribovitega predela.
Tradicija naših potovanj je, da enkrat skuha kosilo naš šef Jure, njegova specialiteta je krompirjev golaž. Tako je bilo tudi letos, čeprav smo morali večji del narediti kar sami, ker nam je med kuho zaspal.
Proti večeru nas je ženski del zapustil in odkolesaril naprej. Vzrok temu dejanju je bil očitek, da smo moški prepogosto žejni. Glede prepogoste žeje se ne bi strinjal, je pa res, da smo moški po vsakem postanku močno pritisnili na pedale, zato so ženske vedno zaostale. Ko smo se odpravili iz gostilne, smo si rekli, da jih moramo do kampa dohiteti, vendar se to ni zgodilo. Vzrok je bila jeza. Zakaj jeza, se vprašate? Zato, ker jim je dala jeza še dodatnih moči, ki so jim omogočile, da so prišle prve na cilj. Sprva so tajile, da to ni res, kasneje pa so le priznale.
Na poti proti kampu Bela smo videli plakat, ki je vabil na koncert Bryana Adamsa, kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil eden glavnih sponzorjev Gorenje Velenje. Zanimivo je predvsem to, da če iščeš sponzorje za podobno stvar pri nas, jih pa težko dobiš.
Za večerjo v kampu smo si na žerjavici spekli krompir in ga obogatili s sirom. Božansko, vam rečem. Poskusite še vi doma.
4. DAN - Bela - prelaz Trstena - Jordanow (Poljska) - 120 km
Kmalu po tem, ko smo zapustili kamp Bela, smo prišli do edinega pravega vzpona na celem potovanju, ki sicer ni bil dolg, je bil pa strm (14 %). Moram priznati, da smo nekateri komaj čakali na takšen vzpon, da smo si lahko nekoliko pretegnili noge. Na drugi strani prelaza nas je pričakala zanimiva vasica. Vse hiše v vasici so grajene na star slovaški način. Takšen način gradnje je tudi na Slovaškem že zelo redek. Kot smo kasneje videli, tudi življenje teče še po starem načinu, kajti ob reki smo videli mlajšo mamico z otroki, ki je še prala perilo na star način z “riflerco”.
Ko smo se odpeljali dalje, smo opazili, da je vedno manj hiš, ceste pa so dolge kot noč. Vsi ti znaki so kazali, da se približujemo zloglasnemu mejnemu prehodu Rabka. Na slabem glasu je predvsem zaradi dolgotrajnega čakanja tovornjakarjev za prehod preko meje (podobno izkušnjo s tem prehodom je že imel tudi naš šofer). Stanje na tem prehodu je podobno stanju v Dolgi vasi. Vendar za nas kolesarje ni bilo problemov. Še več, ko je carinik videl, od kod prihajamo, je tudi avto spustil preko vrste. Tako smo prišli do Poljske.
Kmalu po prečkanju meje nas je čakal rodeo na razpadajoči cesti. Moram reči, da je včasih makadam manj nevaren. Na koncu rodea, v dolini, nas je čakalo lepo presenečenje. Ob cesti je stala popolnoma nova gostilna, ki je bila nekaj posebnega. Cela je bila zgrajena iz lesa. Še celo fuge med tramovi so bile zapolnjene z oblanci, na nosilnih tramovih so bili izrezljani razni motivi. Kasneje smo zvedeli, da je lastnik gostilne mizar in da je gostilno zgradil za hobi in reklamo svoji mizarski firmi.
Po tekočinskem ogledu gostilne smo se odpravili proti Jordanowu, kjer je bil označen kamp. V kampu nas je pričakalo presenečenje, kajti v njem je bil tudi bazen. Voda v bazenu je bila bolj podobna mlaki po dežju, vendar kdo bi po celodnevnem kolesarjenju dlakocepil. Kljub umazani vodi smo se veselo pometali v vodo in zaplavali novim dogodivščinam naproti.
5. DAN - Jordanow - Wieliczka - Krakow - 80 km
Na začetku petega dne nas je čakal najnevarnejši del poti, tako imenovana “nora cesta”. Tako smo jo poimenovali kar sami, ker je bila to glavna cestna povezava s Krakowom. Na cesti je bila v obe smeri kolona, v kateri so bili predvsem kamioni. Težava pa niso bili samo kamioni, ampak tudi nemogoča cesta. V asfaltu so bile narejene kolesnice, med kolesnicami in bankino, ki je bila mimogrede zelo ozka, pa je bil izpodrinjeni asfalt in če bi zapeljal nenadoma na ta asfalt, se ne bi mogel izogniti padcu pod kamion. Mislim, da me je bilo na tej cesti prvič strah, odkar kolesarim. Vendarle smo se nekako prebili, na srečo brez nesreče. Po 70 km kolesarjenja smo prišli v mesto Wieliczka. Mesto je predvsem poznano po rudniku soli, ki ima kar 600 km rovov. Sedaj je namenjen zgolj turistom. Pri ogledu rudnika se nam je prikradla ena “manjša” težavica, za vodičko smo namreč imeli Poljakinjo, ki je nismo prav nič razumeli. Zato smo si morali sami popestriti ogled, kar pa ni bilo težko glede na pisano druščino v skupini. Po ogledu smo poiskali kamp. Kasneje smo ugotovili, da deluje v sklopu privat hotela. Vsi smo se strinjali, da tako dobro urejenega kampa še nismo videli, kajti šotore smo imeli postavljene kar pod drevesi hotelskega vrta. Popoldan pa nas je čakal vrhunec potovanja, ogled Krakowa. Zanimal nas je predvsem stari del mesta. Glavne znamenitosti tega dela mesta so osrednja pokrita tržnica, dvorec Barbikan, mestna vrata, kjer se predstavljajo slikarji, mestna cerkev, grad Wavel s katedralo in ogromnim dvoriščem (približno 100 x 60 m) ter številne restavracije in bari. V mestu je tudi ogromno ljudi, ki poskušajo zaslužiti kakšen zlot ali evro: muzikantje, pevci, živi kipi (pantomimiki), invalidi, klošarji. Je pa zanimivo, da so cene kljub turistični atraktivnosti mesta sprejemljive.
Ko smo se z avtobusom vračali proti 10 km oddaljeni Wieliczki, smo v daljavi že opazili temne oblake, ki so jasno kazali, da bomo kljub katastrofalni suši doživeli na Poljskem še drugi hladen tuš po jutranjem deževnem uvodu. Moram priznati, da začenjam sumiti, da ima poljsko vreme nekaj proti meni. Ko sem namreč leta 2001 potoval 8 dni po Poljski, je 4 dni lilo kot iz škafa. Letos pa od 3 dnevov 2 dneva dežja.
6. DAN - Wieliczka - Wadowice - Biala Krakowska - Terlicko (Češka) - 150 km
Zjutraj smo že navsezgodaj krenili, kajti pred nami je bil kar natrpan dan. Dnevni cilj je bil ogled mesta Wadowice, bolj znanega kot rojstno mesto papeža Janeza Pavla II.. Žal pa so se kaj hitro začele težave. Dve naši kolesarki sta nekoliko zaostali. Kot je bilo dogovorjeno na začetku potovanja, smo jih vedno počakali na križiščih, kjer smo skrenili z glavne ceste. Toda tokrat je bilo drugače, kajti tudi po 30 minutnem čakanju jih ni bilo na spregled. Takoj nam je bilo jasno, da so morale zaviti z glavne ceste že na enem od prejšnjih križišč, zato smo poslali našega šoferja nazaj, da jih poišče, vendar neuspešno. Najbolj je bil v skrbeh Pietro, kajti izgubljeni duši sta bili njegova hčerka in žena. Problem pri iskanju je bil tudi ta, da nista imeli s seboj mobitela. Ko smo tako že štiri ure sami kolesarili, smo se ustavili na bencinski črpalki. Na naše presenečenje je k nam pristopil črpalkar in nas vprašal, če pogrešamo dve kolesarki. Ko je opazil naše začudenje, nam je pojasnil, da sta kakšno uro nazaj klicali s črpalke domov hčerko, ki bi naj nekako vzpostavila zvezo z nami. Ob tej novici smo si globoko oddahnili. Najbolj smešno je bilo, da sta ob tem, ko sta se izgubili, našli veliko krajšo pot do Wadowic.
Ko smo končno kompletni prispeli do Wadowic, smo hitro ugotovili, da je mesto dobro vnovčilo papeža. Večji del mesta živi izključno od turizma, kajti turistov se po celem mestu kar tare. Po ogledu mesta, rojstne hiše, v kateri je muzej, in prekrasne cerkve smo se odpravili naprej proti češki meji.
Na poti do tja smo se ustavili še v gostilni na kosilu. Ko je šel Matej vprašat, kaj lahko dobimo za jesti in če lahko plačamo z evri, je mlada natakarica zmajala z glavo in rekla, da lahko plačamo samo z zloti. Ko je Matej že mislil oditi, je iz kuhinje pogledala lastnica in vprašala natakarico: “Je rekel z evri?” Ko ji je natakarica prikimala, se je obrnila k Mateju in mu rekla: “Ni problema. Še boljše, če plačate z evri.” Kaj hočemo, tudi na Poljskem je evro sveta vladar. Mateja je nato odpeljala v kuhinjo, kjer mu je razkazala dobrote, ki jih ponuja. Hrana je bila fantastična, Rusinja pa prav tako. Ob kosilu nam je razložila, da prihaja iz Rusije in ker je bila tako prijazna z nami, smo ji podarili pristen domač slovenski šnops. Darila je bila tako vesela, da je pripopala en velik poljub našemu Juretu na lice. Če sem pošten, smo namesto poljuba pričakovali kakšen manjši popust.
Z dobro voljo je bilo konec kmalu po odhodu iz gostilne, kajti ponovno so se začeli zgrinjati črni oblaki, ki so obetali izdaten naliv. Do meje je bilo še 30 km plus 20 km do kampa v Terlicki. Odločili smo se, da bo potrebno opraviti premik z avtom, če nočemo, da smo vsi mokri. Petra z družino in kolesi smo takoj naložili, ostali pa smo se odločili, da moramo nadaljevati do prvega počivališča. Žal je bil to račun brez krčmarja, kajti nedolgo zatem se je ulilo. Poleg dežja so bile ovire tudi slaba vidljivost, kolesnice v katerih se je zbirala vsa voda, in spolzka cesta. Zaradi vode v kolesnicah bi skoraj rabili brisalce, kajti ko smo se vozili eden za drugim, si dobil vso porcijo vode v obraz. Celi premočeni smo končno prispeli do McDonaldsa, ki nam je ponudil streho nad glavo. Ko smo tako čakali, da pride po nas avto, nam je pozornost pritegnilo križišče, ki je bilo pred nami. Ker je bila cesta zelo spolzka, so se avti in tovornjaki pri zaviranju ustavljali šele na sredini križišča. Samo čudež je, da ni prišlo niti do enega trčenja.
Po triurnem čakanju je Marko vendarle prišel tudi po nas. Samo predstavljate si lahko, kako je izgledala vožnja v Peugeotu 607, v katerem je bilo 6 ljudi, pol naše opreme in 2 kolesi, zadaj na priklopu pa še nosilec s 3 kolesi. Tako naloženi smo se odpravili proti češki meji. Bali smo se predvsem reakcije carinikov, ko me bodo videli sedeti zadaj v prtljažnem prostoru. Toda na začudenje vseh sta tako poljski kot češki carinik samo zamahnila z roko. Ob 23h smo končno tudi mi prispeli do kampa, kjer smo spali v hiši, ki je imela tla pokrita le s tanko iverico, zato smo samo čakali kdaj bomo pristali v spodnjem nadstropju. Ob polnoči se je končno končal dan, ki nas je bolj kot fizično uničil psihično.
7. DAN - Terlicko - Havirov - Ostrava - Prerov - Breclav - Kuty (Slovaška) - Male Levare - 270 km
Ko smo se zjutraj zbudili, smo bili presenečeni nad okolico kampa, ki je bila prekrasna. Prednjači jezero, ki omogoča plavanje in predvsem smučanje na vodi s pomočjo vlečnice, ki smučarja vleče po jezeru namesto čolna. Razveselil pa nas je tudi račun, saj nam je šef kampa za 9 nočitev, večerno pijačo in jutranjo kavico zaračunal le 20 evrov.
Ob jutranji kavici smo se lotili tudi računanja kilometrov, ki so še ostali pred nami. Izračunali smo, da moramo v dveh dneh narediti še 300 km, ki pa bi jih Marička in Katja težko opravili, zato smo se odločili, da opravimo del poti po Češki (Breclav) z vlakom, kar smo tudi naredili.
Od Breclava naprej smo spet jahali kolesa. Mene je predvsem zanimalo, ali se je kaj spremenil obmejni kraj Kuty, ki mi je izpred dveh let ostal v spominu kot kraj bogu za hrbtom. Bil sem kar malo presenečen, da se je v dveh letih kar lepo razvil. Od Kutiya naprej smo krepko pritisnili na pedale, kajti v Malih Levarah nas je čakal kamp s prekrasnim jezerom. Moram priznati, da nas jezero ni razočaralo, kajti zaplavati v njem je bilo prav božansko. Večer v kampu je bil v znamenju glasbe (koncert dua Silent). Na tem koncertu so prišla na svoj račun dekleta, predvsem Tatjana, ki je najbolj uživala ob njuni glasbi, kar je vidno tudi s slik. Pred spanjem smo zapeli še nekaj domačih slovenskih pesmi, da so Slovaki slišali, da znamo tudi Slovenci lepo peti.
8. DAN - Male Levare - Malacky - Bratislava - 50 km
Zjutraj nas je zbudil dež, ki nas je spremljal še kakšnih 10 km, za tem pa je ponovno zmagalo sonce, ki nas je spremljalo do Mozirja.
Na poti proti Bratislavi smo srečali Ljubljančana, ki sta se vračala iz Prage. To sta bila tudi edina Slovenca, ki smo jih srečali na potovanju. 50 km poti je hitro minilo, tako da smo kar hitro ugledali Bratislavo, kar je pomenilo, da smo zašpilili našo kolesarsko klobaso.
Popoldan smo za slovo šli še enkrat v center Bratislave, tokrat smo celo kupili karto za tramvaj, vendar samo za eno smer. Ko smo se peljali s tramvajem, smo ugotovili, da na Slovaškem nimajo “legend” samo med avtomobili, ampak tudi med tramvaji. Zvečer smo si v kampu privoščili še zadnje radosti v vodi.
9. DAN - Bratislava - Dunaj - Maribor - Celje - Mozirje - 400 km
Ob svitu smo se odpravili proti železniški postaji Bratislava - Petržalka, kjer nas je čakal vlak za Dunaj. Ko smo prečkali Donavo, je pod nami pravkar priplula ladja. Ob tem smo se spomnili, da je tudi ob našem prihodu v Bratislavo priplula ladja.
Zapletlo se je že na carini, kjer mi je carinik hotel nekaj dopovedati. Ostalo je pri hotel, kajti tudi, ko mi je že tretjič, tokrat že precej razburjen, povedal eno in isto stvar in ga še vedno nisem razumel, je samo zamahnil z roko in me poslal naprej. Kasneje so mi drugi povedali, da ga tudi oni niso razumeli. Ko smo prišli do vlaka, smo ugotovili, da nima prostora za kolesa, zato smo jih postavili kar v hodnik. Ko smo se že peljali proti Dunaju, je prišel ves razburjen sprevodnik in nam razlagal, da je to vlak za ljudi ne pa za kolesa. Po vseh pravilih bi nas moral vreči z vlaka, vendar se je na koncu le omehčal in nas do Dunaja pustil pri miru. Po odhodu sprevodnika smo se začeli smejati, kajti šele sedaj smo ugotovili, kaj nam je hotel dopovedati carinik. On je menil, da nas ne bodo vzeli s kolesi na vlak, kar bi se nam v resnici tudi zgodilo, če bi v Bratislavi kaj preveč spraševali železniške uslužbence. Zato en dober predlog: včasih se je boljše ugrizniti v jezik in ne kaj preveč spraševati.
Na Dunaju smo le prestopili na vlak, ki je peljal za Koper. V Celju smo izstopili in, kot se za kolesarje spodobi, zadnji del poti do Mozirja prekolesarili. V Mozirju nas je čakala le še pogostitev pri našem Marku. Pogostitev je pomenila zaključek letošnje akcije. Vsi pa smo si edini, da se drugo leto spet dobimo, če nas ne bo slučajno spet premamil kakšen drug način potovanja (Euro Domino z vlakom po Evropi).
Lep kolesarski pozdrav!!!!!!
P.S.: Poskusi tudi ti, ne bo ti žal.