KOLESARSKO POPOTOVANJE PO ČEŠKI
BRNO – PRAGA - BRNO
16. 07. – 23. 07.2004
Sodelujoči kolesarji:
1. Jure Repenšek
2. Tilen Repenšek
3. Sandi Mikek
4. Vlado Janko
5. Matej Pečnik
6. Simon Gračner
Fotografije si lahko pogledaš v galeriji slik.
PRIPRAVA NAČRTA ZA POPOTOVANJE
Čas nam prehitro mineva že v vsakdanjem življenju, zato ni nič čudnega, da je bilo tudi naše kolesarsko potepanje kar naenkrat ponovno pred nami. Moram priznati, da sem letošnje potepanje pričakoval zelo nestrpno, predvsem zaradi tega, ker smo se lani odločili za drastično spremembo. Namesto avta si bomo opremo vozili kar sami. Ideja se mi je zdela super, ker bom končno tudi sam lahko videl, kako gre vrtenje pedalov, če imaš zadaj naloženih še nekaj dodatnih kilogramov. Do sedaj sem lahko občudoval le druge kolesarje, ki so se podajali na takšno avanturo.
Ob odločitvi, da si sami vozimo opremo, pa se je postavljalo drugo vprašanje. Kam iti na kolesarjenje? Ponujalo se je veliko prelepih destinacij, od Korzike, Sardinije, Črne gore do Prage. Z Matejem sva bila predvsem navdušena nad bolj oddaljenimi kraji (otoki), vendar se je večina odločila za Prago, kar pa tudi ni slaba izbira, glede na to, da še nobeden od naju ni bil tam, zato sva bila zadovoljna tudi midva. Ob določitvi končne destinacije se je lahko pričelo iskanje najbolj primerne trase vožnje. Glede na to, da je Češka zelo razgibana, smo se želeli izogniti bolj hribovitim delom (osrednja Češka). Po nekaj usklajevanjih smo se odločili, da startamo v Brnu (glavno mesto Moravske) in kolesarimo po južni Češki, nato pa se obrnemo proti severu, kjer leži naš cilj potovanja (Praga), iz Prage pa nadaljujemo pot proti vzhodu Češke in nato nazaj proti Brnu. Del potovanja je bilo seveda potrebno opraviti z vlakom. Na prvi pogled se to zdi enostavna naloga, nato pa ugotoviš, da je zelo težko dobiti direktno linijo, ki bi imela vlake za prevoz koles. Ob tem, ko smo se odločili, da zamenjamo avtomobilsko moč za konjsko moč, je odpadlo tudi načrtovanje, koliko hrane nesti s sabo, kajti že v osnovi smo vedeli, da v torbah ne bomo imeli veliko prostora za hrano. Tako so letos odpadla kosila z makaroni in kumarično solato, česar kasneje na popotovanju nismo obžalovali, kajti tako kot smo jedli letos, nismo še nikoli.
Glavnega dela priprav pa vendarle niso zajemali samo trasa, hrana in vozni redi, ampak predvsem torbe in prtljažniki. Dilema kaj kupiti ali ne kupiti je bila velika, kajti pri nas je ponudba teh stvari zelo majhna. Iz Nizozemske so pricurljale informacije, da imajo enkratno ponudbo, vendar je veliko vprašanje, če torbe pašejo na naše prtljažnike. Na koncu smo se vendarle odločili za domač nakup, ki se je izkazal za zelo pametnega. Poleg torb je bilo potrebno najti še pregrinjala za torbe, ki bi ob letošnjem vremenu prišla še kako prav. Problem je bil najti tudi zastave, ki bi ponosno plapolale na zadnjem delu kolesa in bi govorile o tem, od kod prihajamo. Opraviti je bilo potrebno tudi še obvezen servis. Dan pred odhodom so bile vse te stvari na srečo rešene, zato smo se lahko naslednji dan podali novim dogodivščinam naproti.
1. DAN - Mozirje - Celje - Dunaj - Bratislava - 389 km
Letošnje potovanje smo začeli bolj umirjeno kot lani, ko smo morali že navsezgodaj odriniti iz Mozirja, da smo dobili vlak v Mariboru. Ker smo startali šele popoldan, smo lahko počasi in v miru natovorili torbe na prtljažnike in montirali še zastavice. Ob 14.30 uri pa smo končno odrinili. Moram priznati, da me je v začetku kar zaskrbelo, kako bom prevažal ves tovor, saj sem se komaj spravil na kolo. Ko sem bil enkrat na kolesu, pa sem imel občutek, kot da me hoče dvigniti, vendar je tudi občutek za ravnotežje prišel zelo hitro. V Sotelski sva z Matejem pričakala še ostali četverec s krmarjem, nakar smo lahko odrinili proti Celju, kjer nas je ob 17.10 uri čakal vlak za Dunaj. Pot do Celja je zelo hitro minila, v Celju pa tudi nismo pričakovali nobenih težav pri nakladanju koles, kajti vlak Emona ima tudi vagon za prtljago. Bolj nas je skrbelo, kako bo na Dunaju, kjer vlak za Bratislavo ni imel prostora za kolesa. Toda te skrbi smo zaenkrat potisnili v ozadje, za kar je poskrbel Sandi predvsem po zaslugi njegove mame, ki nam je pripravila prave dobrote, predvsem orehove rogljiče in suhe krhlje, ki so nas spremljali celo pot. Na slovensko-avstrijski meji pa se je zgodil tudi zanimiv dogodek, ko je Sandi cariniku ponudil star pasož, kar je povzročilo salve smeha. No, na srečo je imel zraven osebno izkaznico, tako da je lahko nadaljeval pot.
In ker se vsaka dobra stvar hitro konča, smo bili kar naenkrat na Dunaju, kjer pa so se pojavile manjše motnje v obliki jamranja avstrijskega sprevodnika. Njegova najpogosteje izrečena beseda je bila “šajze”, sicer ne vem zakaj, saj smo šli le na vlak, mogoče pa so bila kriva kolesa. Bil je zelo trmast, saj je hotel po vsej sili, da damo kolesa z vlaka. Na koncu je že grozil, da bomo plačali vsako minuto zamude, ki jo bo imel vlak. Na srečo smo bili mi še bolj trmasti in nismo zapustili vlaka, kar je na koncu tudi sam spoznal in se je le omehčal. Besedo šajze so zamenjale besedice “naj vam bo”, ki so bile izrečene bolj po tiho, pa vendarle. To nam je dalo vedeti, da nas imajo Avstrijci vseeno radi, zaradi česar nam je bilo toplo pri srcu, ups, se popravljam, toplo nam je bilo zaradi vročine v vagonu. Najbolj smešno je bilo to, da nam je prej grozil s plačilom za zamudo, na koncu pa smo se peljali zastonj. Ker je bilo potrebno nadomestiti zamudo, je vlak hitro drvel proti Bratislavi in ura vožnje je hitro minila. Na slovaški meji sta se zamenjala tudi sprevodnika. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi imel slovaški sprevodnik kakšne kile preveč in mu je napor predstavljalo že tipkanje in printanje kart za kolesa, kar je bilo vidno iz potokov švica. Posebnost pa sta bila tudi slovaška carinika, ki sta pridrvela oziroma prikrulila na vlak ravno tam, kjer smo imeli prislonjena kolesa. Ko sta videla, kako smo se prestrašili, sta se iz srca nasmejala. Po naši strokovni oceni sta najbrž spila kakšen kozarček preveč.
No, nam pa ni bilo prav nič več do smeha, ko smo prispeli v Bratislavo Hlavna stanica, kajti vlak za Brno je bil že pripravljen. Ko nas je videl prometnik, nam je kazal, naj gremo zadaj na vlak. Na našo nesrečo pa je bil vlak predolg, zato nismo mogli mimo njega in tako nam je dobesedno odpeljal pred nosom. Tako smo tik pred polnočjo obstali v Bratislavi. Vlak za Brno smo imeli šele zjutraj. Ni nam ostalo drugega, kot da prespimo na postaji, če nam seveda dovolijo. Na srečo so zaklenili… (pravkar je bila ura polnoč)
2. DAN - Bratislava – Kúty – Břeclav – Brno - Bystrc - Třebíč - 200 km (kolesarjenja 70 km)
…le vrata, nas pa so pustili znotraj postaje. Med drugim so policisti ven pregnali klošarje, ki pa so se hitro vrnili na stare položaje skozi vrata, ki vodijo na peron. Odločili smo se, da prespimo kar na tleh. Prvi je to storil Tilen, ki se je ulegel na prej nafukano blazinku. Kar hitro sva mu sledila tudi z Matejem, le da sva se midva ulegla na klančino za prevoz torb in vozičkov. Ko sem se čez dve uri zbudil, Mateja ni bilo zraven mene. Šele ko sem pogledal nekoliko nižje, sem videl, da je zdrsnil kakšen meter nižje. Jaz teh težav nisem imel, ker sem se zakajlal za ograjo.
Zjutraj smo končno krenili proti Brnu, kar smo morali storiti kar s tremi vlaki. Najprej smo se peljali do slovaško-češke meje (Kúty), nakar smo takoj presedli na vlak za Břeclav. Moram reči, da mi je bil od vseh vlakov na celi poti najbolj všeč ta. Razlog je bil v tem, da so na njem sedeli delavci, ki so odhajali na delo. To ne bi bilo nič posebnega, če ne bi imeli zraven 3 litrov belega in rdečega vina, ki so nam ga ob podatku, da prihajamo iz Slovenije, takoj ponudili. Ob nagnjeni steklenici pa se je kar hitro zaslišala tudi slovaška pesem. Zanimivo je bilo to, da je tudi ženskam vino kar lepo teklo. Ob prihodu v Břeclav smo prestopili še na zadnji vlak, ki nas je odpeljal v Brno.
V Brnu smo že komaj čakali, da prestopimo na naša osnovna prevozna sredstva. V Brnu smo si le na hitro ogledali katedralo, nato pa smo se odpravili proti cilju dneva, kampu v Strmilovu. V Brnu še nismo slutili, da ga bomo videli šele naslednji dan. Naša prva naloga na začetku je bila kako priti iz Brna, kar se je izkazalo za vse prej kot lahko nalogo. Po nekaj poskusih nam je vendarle uspelo priti na cesto, ki je vodila proti mestecu Třebíč, ki je bil eden od ciljev dneva. Prvo manjše mestece na naši poti je bil Bystrc, nato pa Rosice u Brnu. Od Rosic naprej je tudi teren postal nekoliko bolj razgiban. Kolesarili smo po principu malo gore malo dole.
Ker je napočil čas kosila, smo se ustavili pri obcestni gostilni. Ko smo videli ceno kosila, smo se kar nasmejali, saj pri nas ne dobiš kosila za 100 kron oz. 780 tolarjev. Tudi tukaj se je potrdil rek kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje, kajti ob plačilu smo ugotovili, da je bila to cena brez priloge, tako da je cena kar hitro poskočila na 120-140 kron. V naslednjih dneh pa smo celo ugotovili, da je bilo to naše najdražje kosilo na celi poti. Kmalu po tem, ko smo speljali izpred gostilne, je Jure napovedal, da je skrajni čas za zalegnit. Ker nama z Matejem ni bilo do zaleganja, sva se odločila, da bova štela avte, ki vozijo mimo. Kot v osnovnošolskih letih sva si tudi tukaj izbrala vsak svojo znamko avtomobilov. Moje so bile vse Škode, Matej pa je štel ostale znamke avtov. Po 100 avtomobilih sva bila kar malo presenečena, saj je zmagal Matej s 55 avti, le 45 pa je bilo Škod, pa naj še kdo reče, da je Češka domovina teh avtov.
Po zaleganju nam je bilo že jasno, da je naš cilj Strmilovo nedosegljiv. Tako smo se odločili, da prenočimo v okolici Třebíča. Na poti do Třebíča smo se peljali tudi skozi vasico Vladislav, kar je najbolj razveselilo našega Vlada. Ko smo prišli v Třebíč, je nama s Tilnom najprej padla v oči tabla z zemljevidom mesta. Na zemljevidu so bile najzanimivejše točke označene z lučkami, pri tem ne mislim na Magnume, ki smo jih mimogrede mlatili kot za stavo, ampak na lučke, ki so se prižgale,če si odtipkal želeno številko (npr. kampa, cerkve,…). Po navodilih prijaznega gospoda smo zelo hitro našli tudi kamp, ki je imel vse potrebno, kar potrebuješ, če se že dva dneva nisi stuširal. Naš prihod so takoj opazili stalni obiskovalci kampov, komarji, ki so nas obiskovali vsak večer med 20. in 22. uro. Ker je bilo zvečer prijetno toplo, sva se z Matejem “pametno” odločila, da bova spala kar v kratkih rokavih in kratkih hlačah ter brez nogavic. Ponoči naju je tako zeblo, da sva to čutila še v zgodnjih jutranjih urah tretjega dne.
3. DAN – Třebíč – Telč – Strmilov – Jindřichův Hradec - Dráchov – 90 km
Za dobro jutro nas je vodja kampa pograjal, češ da samo Čehi hodijo k nam, mi pa ne pridemo na dopust k njim. Seveda smo ga hitro popravili, da Čehi hodijo predvsem na Hrvaško ne pa k nam.
Polni zanosa smo zakolesarili proti Telču, ki bi naj bil po besedah Matejevega češkega prijatelja najlepši kraj na jugu Češke. Ko smo tako prišli do Telča, smo si bili enotni, da mora biti ta prijatelj romantični pesnik, kajti oni imajo navado olepšati stvari. Telč namreč ni bil nič posebnega, pač mesto na poti proti Pragi. Tako smo se ustavili zgolj na Magnumu, kar pa tudi ni kar tako.
Kar hitro smo nadaljevali pot proti Strmilovu, kjer nas je pričakalo jezero s kampom in simpatično natakarico. V tej restavraciji sem bil postrežen po principu piješ več, plačaš manj, kar ni slabo. Po kosilu smo skočili še v jezero, ki pa ni bilo tako čisto, kot je na daleč izgledalo. Vzrok je bila mivka, ki se je dvigovala in skalila vodo. Toda ob vročini, ki je pritiskala, je bila tudi takšna voda več kot dobrodošla. Na soncu smo še malo zalegnili, nato pa smo se odpravili proti največjemu mestu na jugu Češke – Jindřichovem Hradcu. Posebnost dela ceste proti temu mestu je bil dolg spust, pri čemer nam več kot 5 minut ni bilo potrebno vrteti pedalov, s čimer se je pohvalil predvsem Tilen, kar je Jure pokomentiral le s prstom, ki si ga je položil na stisnjeni ustnici (tišina). V Jindřichovem Hradcu smo si ob 17.58 uri privoščili sladke radosti v obliki tortic, ki pa daleč zaostajajo za našimi. Proti večeru smo se ustavili še v gostilni v manjši vasici, kjer so modrovali vaški možje. Na terasi gostilne smo začeli razmišljati, da v vsaki vasi vidimo le po eno gostilno, kar je pri nas redkost. Natakarici sta nam natančno opisali pot do kampa Dráchov, ki smo ga zelo hitro našli. V tem kampu pa se je ponovila zgodba izpred dveh let, ko smo morali v vsakem kampu še dodatno plačati za toplo vodo. V tem kampu si imel na razpolago 10 minut, kar smo izkoristili na ta način, da smo se v desetih minutah vsi stuširali, izgledalo je kot v tovarni MGA - mali gospodinjski aparati za trakom.
Poslastica večera sta bili pečeni krači, ki smo si ju privoščili. Kot priloga so se nam zastonj ponudili komarji. Ob tej gesti smo seveda veselo ploskali vsaj dve uri.
4. DAN – Dráchov – Tábor – Říčany – Dolní Počernice – 130 km
Jutro smo začeli s kozarčkom belega, mleka seveda, ki se je po nekaj dnevih posta zelo prileglo. Pot do Tábora je hitro minila. Izven mesta Tábor smo naredili manjši kiks, kajti ko bi morali zaviti levo za Prago po hitri cesti, smo se odpeljali kar naravnost proti Brnu. Na srečo smo napako po nekaj kilometrih ugotovili, tako da nismo naredili preveč dodatnih kilometrov. Ko smo se vračali proti križišču, so nas prehiteli cirkuški tovornjaki, kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi imeli skupaj priklenjenih štirih prikolic.
Kilometri na hitri cesti so hitro izginevali za obzorjem, prav tako ura, ki je hitro pokazala na čas kosila. Ustavili smo se v vasici Bistřica, kjer smo pojedli odlične kruhove knedličke z golažem in čebulo, ki je burila duhove še cel dan, pri čemer so najbolj “trpeli” sedeži. Komaj smo štartali, že smo se ustavili ob cesti, kjer so prodajali češnje. Najbolj nas je presenetilo, da so dozorele toliko kasneje kot pri nas. Ko smo pozobali nekaj češenj, smo se odpravili po cesti naprej do prvega primernega mesta za zaleganje. Našli smo prekrasen gozdiček z mehko travo, vendar smo imeli to smolo, da je ta prostor že imel prebivalce, mravlje, ki so nam delale nekaj težav pri zaleganju, vendar nič hujšega. Po zaleganju smo kar hitro prikolesarili do Benešovih dekretov, kot je mesto poimenoval Jure. Mimo Benešova smo odkolesarili proti vasici Senohraby, kjer je bil odcep za kraj Řičany. Do Řičanov smo se pripeljali hitro, ker se je cesta zelo vijugasto spuščala. Ko smo prispeli v Řičane, smo že vedeli, da je Praga naša, no, vsaj predmestje, kajti od Řičanov do Dolníh Počernic je le 15 km. Zadnji kilometri so se hitro seštevali, kajti cesta, ki je vodila proti Pragi, je bila popolnoma ravna. V enem od okrajev Prage smo se pozanimali, kje je kamp, kar nam je z veseljem povedala mična Čehinja, ki je predvsem ob pogledu na Mateja zardela. Pri Europarku smo še enkrat povprašali, kje točno je ta kamp in starejši možakar nam je tako natančno opisal pot, da smo se proti kampu kar čudili, kajti na razdalji 3-4 km ni izpustil niti enega ovinka in mostu. V kampu je nastal manjši problem, kajti niso imeli več prostora za šotore, tako da so nam lahko ponudili le bungalove, kar se nam je sprva zdelo skoraj nesprejemljivo. Toda že naslednji dan smo videli, da je bila to odlična poteza, kajti dež, ki se je ulil, bi nas v šotorih popolnoma namočil, tako pa smo lahko nasmejani opazovali poletni dežek z dodatkom fleša.
Po namestitvi se je najmlajši del odprave pogumno odločil za kopanje v bazenu. Ko smo prispeli do bazena, smo ugotovili, da je bazen namenjen otrokom. Ker pa je bil na bazenu napis, da se lahko otroci kopajo le v spremstvu odraslih, seveda z Matejem nisva mogla razočarati Tilna in sva se mu po dolgotrajnem prigovarjanju le pridružila. To prigovarjanje je trajalo manj kot sekundo, kajti kar tekmovali smo, kdo bo prej v vodi, ki je bila čista kot mlaka po dežju. Po kopanju je sledilo še obvezno tuširanje in nato debata pozno v noč.
5. DAN – Dolní Počernice - Praha - Dolní Počernice – 23 km + kilometri narejeni v Prahi
Peti dan je bil v celoti namenjen ogledu Prage. Najprej je bilo seveda potrebno priti v center Prage, kar je bil najmanjši problem, predvsem zaradi tega, ker smo imeli vse vozne rede. Najprej smo se z avtobusom peljali do Skalke, ki je začetna postaja Metroja do Můsteka, kjer je center in glavna ulica Prage. Prva stvar, ki jo moraš narediti v tako velikem mestu, je, da si pridobiš zemljevid, ki smo ga mi na srečo kupili že v kampu. Ko si tako opremljen z zemljevidom, se lahko ogled prične. Najprej smo se ustavili in si ogledali cerkev, posvečeno sv. Križu, nato pa nas je pot vodila proti Prašni bráni in Obecnímu důmu. Od Prašne bráne smo nadaljevali pot proti trgu, kjer so že bile postavljene tudi prve stojnice, ki so ponujale majice in klobuke kakršne si želiš, ogrlice, kao zlatnino, kovaške izdelke, kaj za pod zob in še marsikaj drugega. Po ogledu stojnic smo se odpravili proti Orloju ali bolj po domače rečeno do astronomske ure, ki je poznana predvsem po tem, da se ob polni uri prično pomikati figure. Najbolj mi je ostal v spominu okostnjak, ki je zvonil. Po odbiti uri pa je že bil čas, da se odpravimo proti znamenitemu Karlovemu mostu. Na poti do tja smo se ustavili še v trgovini z oblačili, za katero je bilo značilno, da v njej delajo ljudje vseh drugih narodnosti razen Čehov. Narodna struktura trgovcev ni le posebnost te trgovine, ampak na splošno vseh trgovin in stojnic v Pragi. Ko smo končno prispeli do mostu, smo tam srečali našega južnega brata, ki se je zelo hitro spoprijateljil z našim Juretom. Med drugim nam je povedal, da je delal 20 let na montaži. Jure se je spraševal, če mogoče na montaži izdelkov iz žice, ki jih je prodajal. Ob teh besedah se je zelo razkačil in med drugim dejal: “Ja sam Bosanac, koji je glup i ništa ne radi.” Na koncu se ga je usmilil vsaj Vlado in kupil en njegov izdelek.
Na poti do Hradčanov smo se ustavili še v italijanski piceriji, kjer nam je zapasala predvsem senca, kajti na ulicah je bilo peklensko vroče. Ko smo po pici vendarle uspeli priti do Praškega grada, nas je čakalo majhno razočaranje, kajti za vsak ogled je bilo potrebno plačati, cena pa ni bila pretirano nizka. Zaradi tega smo se zelo hitro obrnili nazaj proti centru mesta. Na poti proti Vltavi smo se ustavili še v cerkvi sv. Nikolaja in v cerkvi Panny Marie Vítězné.
Ob Vltavi smo se sprehodili skozi park Kampa, ki nam je ostal v spominu predvsem po kravah, ki so jih poslikali umetniki iz držav Evropske unije. Slovenske krave ni bilo težko prepoznati, saj je bila poslikana s tipičnim slovenskim motivom nageljnom. Moram priznati, da je bila večina drugih krav lepše poslikanih, predvsem litvanska in irska. Po fotkanju krav smo se preko Jiráskůvga mostu vrnili na desno stran Vltave, kjer smo se počasi sprehodili nazaj proti centru mesta. Ker je bila ura že kar pozna, smo opravili še zadnje nakupe daril, nato pa smo se odpravili proti Metroju. Ko smo se pripeljali do Skalke, sem šele ugotovil, da se nazaj ne vračamo z istim avtobusom, zato smo morali nazaj na Metro. Ker vozi Metro pogosto, smo se zelo hitro vrnili do postaje Želivského, kjer smo nato presedli na avtobus za Dolne Počernice. V kampu smo uspeli le še napisati razglednice, ko se je ulil dež, ki nas je pregnal v notranjost bungalovov, kjer smo nadaljevali debato, predvsem pa smo se nasmejali Tilnovim nenavadnim pozam med spanjem.
6. DAN – Dolní Počernice – Poděbrady – Kolín – Kutná Hora – 75 km
Šesti dan se je začel predvsem z mislijo, kakšna je le tale Katka, ki nas pričakuje v Poděbradiju in o kateri je že vse dni govoril Matej. Ob tej misli niti ni bilo težko odriniti proti temu kraju. Ko smo se tako peljali, zatopljeni v svoje misli, nas je kar naenkrat kot strela z jasnega prehitel kolesar, ki je bil prav tako natovorjen kot mi. Kasneje smo po nalepkah na torbah ugotovili, da je Čeh prikolesaril iz Francije. Ko se je zapeljal še mimo Jureta, si je Jure najbrž mislil: “Ta pa je tako dober kot mi.” in se mu prilepil za rit. Ob tem smo tako pospešili, da bi kmalu izgubili Ladija, na srečo se mu je uspelu priključiti. Čeh je narekoval tako hiter tempo, da je ponekod kazal števec tudi preko 40 km/h. Po nekaj kilometrih pa je kljub vožnji gor in dol kazal povprečje 28 km/h, kar ni bilo slabo. Moram reči, da se je bilo kar prijetno peljati za njim. Ko smo Čeha tako “izmučili”, da ni mogel več narekovati tempa, smo tudi mi upočasnili oziroma smo se kar ustavili, kajti mati narava je ponovno opravila svoje. Zaradi hitrejše vožnje smo prišli dve uri prehitro v mesto, zato smo se ustavili še ob bližnjem jezeru, kjer smo se prav prijetno osvežili, predvsem z mavričnim Buzlasom, ki nam bo ostal še dolgo v spominu. Ob tem, ko nas je popolnoma prevzel Buzlas, smo pozabili na uro, tako da smo nekoliko zamudili na srečanje s Katko. Ob čakanju se je Matej začel spraševati, če jo bo prepoznal. Toda skrbi so bile odveč, kajti prepoznala ga je Katka. Ob pogledu na Katko smo se vsi strinjali, da nismo zastonj nestrpno čakali na srečanje z njo, kajti njen izgled nas je prijetno razveselil. S Katko smo nato odšli na kosilu. Ob klepetu z njo je tudi ura hitreje tekla, tako da je kar prehitro prišel čas slovesa. Ob slovesu nam je pokazala še vodnjak, iz katerega teče tako imenovana “železna voda”, ki je dobila takšno ime zaradi tega, ker vsebuje visoke koncentracije železa, zato okus nekoliko spominja na okus po rji. Ko se železo usede na dno, pa tudi ta priokus izgine.
Iz Poděbradija smo se odpravili proti Kolínu in od tam proti Kutni Hori. Eden od ciljev našega potovanja je bila vsekakor Kutná Hora, ki je romarsko središče Češke. Po pripovedovanju naj bi bil to prekrasen kraj. Na poti do Kutne Hore smo se ustavili še na tržnici ob cesti, ki so jo obvladovali Vietnamci. Nato smo se po klancu navzgor odpravili proti mestu. Ko smo prispeli na vrh, smo imeli prekrasen pogled na samo mesto. Najprej so nam padle v oči številne cerkve, ki se dvigajo iznad hiš. Hitro smo se spustili v center mesta, natančneje v trgovski center, kjer smo si nabavili hrano. Mateju je takoj padla v oči pašteta, ki se je imenovala kar po njem Matĕj. Meni je bila bolj všeč vanočka s rozinki, ki sem jo poznal še iz časov, ko sem prvič obiskal Češko. Po nakupih smo se odpravili do katedrale Sv. Barbare, ki je središče Kutne Hore. Žal pa ni bilo nič z ogledom notranjosti, ker so jo za dva dni vzeli v najem Francozi, ki so snemali film o Treh mušketirjih. Če že notranjosti nismo mogli pogledati, pa smo se lahko vsaj nasmejali enemu od igralcev, ki nikakor ni imel sreče pri seskoku s konja. Na srečo smo izvedeli, da bo naslednji dan katedrala normalno odprta, kajti prava tragedija bi bila, če si je ne bi mogli pogledati. Jure je sicer še poskušal nekako priti mimo varnostnikov v notranjost, vendar po pričakovanjih ni bil uspešen. Ker se je že večerilo smo se počasi odpravili v kamp. Zanimivo je, da vsako leto srečamo kakšnega ekstremnega kolesarja, lani Francoza v Trenčinu, letos pa Nizozemca, ki se je odpravljal proti Turčiji. Našo pozornost je pritegnil že njegov šotor, ki je bil nekaj posebnega, na pogled sicer velik, vendar, kot nam je povedal, zelo lahek in popolnoma nepremočljiv. Nizozemec je bil zelo zgovoren, zato smo se lahko spustili v prijeten pogovor, kar pa bi težko rekli za naši drugi sosedi, ki sta bili zelo simpatični, vendar smo kmalu ugotovili, da imata nekoliko drugačna nagnjenja, zato ju nismo motili. Ko je kamp že utonil v spokojno tišino, so nenadoma prihrumeli še zadnji gosti kampa, ki pa so bili neverjetno glasni, tako da je moral posredovati celo Nizozemec. Kot kaže, so bili ti gosti prav tako Nizozemci, kajti zelo hitro jih je umiril. Seveda je moral pred tem še nekajkrat zakričati nad njimi. Po tem pripetljaju je kamp ponovno mirno zaspal.
7. DAN – Kutná Hora – Havlíčküv Brod – Brno – 170 km (49 + 121)
Cilj dneva je bil priti v Brno s kolesom ali vlakom. Glede na to, da smo vedeli, koliko kilometrov je še do Brna, je bilo pričakovati, da se bomo morali poslužiti vlaka. Da bi lahko šli do Brna z vlakom, je bilo potrebno priti vsaj do Havlíčküva Broda. Seveda nas je pred kolesarjenjem čakal še ogled katedrale. Danes smo imeli več sreče, tako da smo se lahko brez skrbi odpravili v notranjost. Meni osebno so bili daleč najbolj všeč vitraži. Ko smo jih hoteli slikati, se je pojavil manjši problem, ker je bilo v katedrali strogo prepovedano fotografirati. Na srečo imamo Slovenci to lepo lastnost, da v takih primerih večinoma ne ubogamo, tako da smo na skrivaj naredili kar nekaj posnetkov. Po ogledu je bilo potrebno odriniti proti jugu.
Dan se je nadaljeval s prijetnim kolesarjenjem v soncu, ki pa je kmalu postalo že nekoliko prevroče, zato smo se ustavili ob cesti, kjer je mična Čehinja prodajala brambory (krompir), ki nas seveda ni preveč zanimal. Bolj so nam padle v oči prelepe lubenice. Kot bi mignil, ni bilo o lubenici ne duha ne sluha. Hja, žeja je bila pač prevelika. Po sladkih užitkih smo odrinili naprej. Vendar pa nadaljevanje kolesarjenja ni bilo tako prijetno, kot je kazalo na začetku. Vzrok za spremembo razpoloženja so bili črni oblaki, ki so se zbirali na obzorju. “No, pa smo tam,” smo si rekli. Cel teden smo imeli prekrasno vreme, zadnje kilometre na kolesu pa nas bo namočil dež. To se je seveda tudi zgodilo. Daleč naokoli ni bilo nobene strehe, pod katero bi se lahko skrili. Po nekaj kilometrih, ko so nas že začele dohitevati kaplje, smo vendarle ugledali avtobusno postajališče, na katerem je stala manjša utica. Kot smo kasneje ugotovili, smo se prehitro veselili. Ko je začelo deževati, je zraven pihal takšen veter, da je ves dež neslo v utico, tako da je bil nekoliko moker celo Jure, ki je bil na višjih položajih, da o ostalih niti ne govorim. Ko se je dež unesel, smo nadaljevali pot proti Havlíčküvem Brodu. Glede na to, da nam je dež odnesel ogromno časa, smo se že odločili, da bo to naša zadnja postaja s kolesi. Tudi sedaj je obveljal rek, da po vsakem dežju posije sonce, tako da smo svojo pot nadaljevali v lepem sončnem vremenu.
Po kratkem ogledu mesta smo se odpravili na železniško postajo, kjer nas je čakal vlak za Brno. Ko smo na postaji zbirali informacije o vlakih iz Brna proti Sloveniji, nam je bilo takoj jasno, da bomo jebali ježa, ker ni bilo niti enega vlaka, ki bi peljal kolikor toliko direktno. Še dobro, da nismo vedeli, s koliko vlaki se bomo peljali, ker bi nas po mojem minila vsaka volja do vrnitve v domovino. Vendarle smo dočakali vlak za Brno. Na ta način se je začel odvijati deveteroboj, za naju z Matejem pa deseteroboj z vlaki.
1. VLAK: Havlíčküv Brod – Brno Þ 121 km
2. VLAK: Brno – Břeclav Þ 59 km
3. VLAK: Břeclav – Kúty Þ 18 km
4. VLAK: Kúty – Bratislava Þ 65 km
5. VLAK: Bratislava – Dunaj Þ 65 km
6. VLAK: Dunaj – Graz Þ 200 km
7. VLAK: Graz – Šentilj Þ 50 km
8. VLAK: Šentilj – Maribor Þ 18 km
9. VLAK: Maribor – Celje Þ 70 km
10. VLAK: Celje – Paška vas Þ 29 km
SKUPNO: 695 km
Kaj se je dogajalo na teh vlakih? Glede na teden pred tem lahko rečem, da bore malo. Malo smo nalagali kolesa na vlak, pa jih nato spet malo raztovarjali in tako do Celja. Vmes smo na vlaku še malo zadremali. Če pa ni bilo časa na vlaku, so nekateri zadremali kar na klopeh železniških postaj. V Břeclavu sta nam Matej in Tilen zapela še pesem Modrijanov, da smo lažje preživeli čas med polnočjo in četrto uro zjutraj, ko smo nadaljevali pot proti Kúty-ju. Aja, vmes pa se je začel še zadnji dan potovanja.
8. DAN – Brno – Břeclav – Kúty – Bratislava – Dunaj – Graz – Šentilj – Maribor – Celje – Paška vas – Švarc - Gneč - 783 km (780 + 3)
Kot že rečeno, se je naše življenje dobesedno preselilo na vlake. Ko smo se nekako le prišlepali do Šentilja, smo postali kar boljše volje, saj zdaj smo vendarle že v Sloveniji in vse bo veliko lažje. Moram priznati, da se jaz s tem nisem povsem strinjal, kajti predobro sem vedel, kako znajo naši sprevodniki komplicirati, če imaš zraven sebe kolo. V Šentilju smo si končno lahko spet privoščili nekaj bolj konkretnega za pod zob. Vendar pa je bilo tudi tu vsega lepega hitro konec, kajti natakar nam je povedal, da si bliža neurje in da naj hitro pojemo, ker pospravlja. Kot kaže, nam je dež sledil kar iz Češke. Hitro smo zmetali pice v sebe in se odpravili na železniško postajo. Na srečo je bil tam zelo prijazen prometnik, ki nam je obljubil, da ne bomo imeli problemov z nalaganjem koles, kar se je tudi zgodilo. Zdaj je bilo potrebno le še dobiti vlak za Celje in smo na konju. Ko smo pritekli do vlaka za Celje, sprevodnik niti slišati ni hotel za to, da bi naložili kolesa. Na srečo nas je rešil strojevodja, ki je povedal nekaj lepih besed v naš bran, in dež, ki je neusmiljeno padal. Ko je sprevodnik seštel vse argumente, je uvidel, da je najbolje, če nas vzame zraven in tako smo že drveli proti domu. V Celju je že čakal Blaž s prikolico. Ko so ostali začeli nalagati kolesa na prikolico, sva se z Matejem samo spogledala in že sva oba vedela, kaj hočeva. To je še deseti vlak do Paške vasi in kot se spodobi za kolesarske popotnike, vožnja s kolesi do doma. Ko sva se v Paški vasi ponovno usedla na kolesa, sva takoj sklenila, da končava popotovanje na enak način kot leto prej, to je pri Švarcu. Po že trdi temi sva se odpravila zadnjemu kilometru na proti. Ob koncu sva bila vesela, da je akcija ponovno lepo uspela.
In za konec, drugo leto se moramo spet dobiti.
Lep kolesarski pozdrav!!!!!!!!!!