Žarko Vrezec - Slike 1972 - 2002

Po razstavi v Galeriji sodobne umetnosti v Celju in predstavitvi del "komornega" formata v Galeriji Širikonja v Rožeku v Avstriji in v galeriji Loškega muzeja v Škofji Loki, je to najobsežnejša postavitev v veliki razstavni hali Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Vrezčev opus se pne skozi tri desetletja kontinuiranega dela.
Žarko Vrezec se je rodil leta 1950 v Ljubljani, kjer je, po končani Šoli za oblikovanje, študiral na Akademiji za likovno umetnost med leti 1970 in 1974. Je edennajbolj prodornih slovenskih slikarjev, ki vedno znova dokazuje, da je po koncu modernizma in prodoru t.i. novih medijev slika še vedno živa in da ne moremo govoriti o smrti slikarstva, katerega osnova je slikovna površina v svoji iluziji kot tudi deiluziji. Njegov kolega, slikar Emerik Bernard, je o njegovi poetiki povedal: "Vrezec je prešel vse stopnje slikarske samoanalize, ker je razumel smisel čistih barvnih ploskev in vedel, da imajo tudi samozadostne slike meje, za katerimi se zapira njihov smisel." Nadalje pravi Bernard, da je zato korak za korakom razpiral slikovno tvarino; materialna substanca abstraktnih slik je postala dovzetna za prisotnost konkretnega in zamišljenega okolja. Vrezec, ki je sam prav tako odličen teoretik, je o svoji slikarski usmeritvi dejal, da je že v času študija veljalo njegovo zanimanje slikovnemu polju, kot nosilcu avtonomnega likovnega organizma z lastnim življenjem in notranjo logiko. Likovno - teoretsko izhodišče je veljalo v glavnem vprašanju, kaj je v slikarstvu pravzaprav resnično. Odgovor je bil, da so edine realne stvari format, barva (material) in svetloba. Vse ostalo je v bistvu iluzija, ki ga nikdar ni privlačevala. Kot sam pravi, se je opiral na os Manet, Cezanne, Picasso, Kandinski in Rothko; pri teh umetnikih pa je stvarnost odsev slike in ne slika odsev stvarnosti; temu je zavezan tudi Žarko Vrezec.



foto: Gašper Domjan