Abstrakcija na začetku stoletja - dela Boruta Popenka

Abstraktna likovna dela običajno postavljamo v kontekst modernizma in sicer v začetna desetletja dvajsetega stoletja, sredi istega stoletja pa se zdi, da je zanimanje za to umetnost postopoma postajalo vse manjše. Vendar pa ta teza le deloma drži, kajti res je, da je tisto najbolj polno obdobje abstrakcije sicer mimo, vendar pa je pustilo na likovnem področju tako močne sledi, da je pritegnilo še mnoge poznejše generacije, kar pomeni tako avtorje, kot tudi ljubitelje likovnih del. Spomnimo se le šestdesetih let, ki so prinesla neokonstruktivizem, geometrično umetnost, op art, minimalizem, pa tudi estetiko minimalizma lahko vključimo med tiste tendence, ki so izšle iz abstrakcije modernizma in avantgardnih tokov prvih desetletij. S temi, novejšimi različicami abstrakcije, pa smo že pravzaprav v postmodernem obdobju, značilnim za sodobni čas, ki ne skopari s kar najrazličnejšimi iniciativami in med njimi lahko najdemo tudi abstrakcijo. Značilen primer spajanja modernističnih principov in prilagajanja postmodernizmu so na primer grafike Victorja Vasarélya in pravzaprav še celega niza podobnih avtorjev. A če omenimo le njega in sicer v kontekstu povezovanja estetike in tehnologije izdelovanja grafičnih odtisov. V jedru njegovega zanimanja so bila vprašanja, ki so bila povezana z osnovnimi načeli modernizma in so zajemala poudarke, ki se ukvarjajo s področji urejanja
kompozicije, harmonije barv, sestavljanja geometrijskih likov, skratka, gre za vprašanja usklajevanja bazičnih komponent, ki sestavljajo likovno delo in s katerimi je modernizem prekinil večstoletno tradicijo mimetičnega obravnavanja likovnih predlog. Hkrati pa je tehnologija, ki jo je uporabil izrazito značilna za sodoben potrošniški čas, gre namreč za serigrafijo, oziroma sitotisk, torej nekaj, kar se bistveno odmika od klasičnega obravnavanja grafike in nosi značaj postmodernizma. To je seveda le eden od sicer bolj znanih primerov tega, kako se je estetika abstrakcije uspela obdržati skozi desetletja, našla svoje zavetje v številnih slogih in dostojno vstopila tudi v najnovejši čas, saj jo reprezentirajo mnogi izjemno talentirani avtorji.

Zgodovina abstraktne umetnosti in njenih faz je v kontekstu tega besedila omenjena zato, ker nam mnogo pove tudi o delih Boruta Popenka. Kajti njegova dela, narejena v devetdesetih letih, oziroma v sedanjem desetletju, nam v nekaterih pomenih odkrivajo sintezo tendenc, ki so bile prisotne že pri avtorjih prejšnjih generacij, vendar pa se niso izrazile na takšen način, kot so se tokrat pri Popenku. Tu seveda lahko govorimo o posebnostih nekega obdobja, ki zahteva povsem svojo estetiko in tisti, ki jo znajo začutiti, so lahko potem tudi pravi reprezentatorji svojega časa in prostora. Zato je povsem na mestu vprašanje, koliko je danes aktualna abstrakcija in na kakšen način so seveda tu zanimiva Popenkova dela.

Čeprav se večji del sodobne likovne produkcije mlajših avtorjev nagiba v tisto polje, ki ga lahko označimo kot neoavantgardistično, oziroma izhaja iz konceptualistične zasnove, je vendar še znaten delež tistih, ki še vedno razvijajo sheme »klasičnega« slikarstva, kiparstva, grafike ali fotografije. Pod pojmom »klasično« razumemo predvsem to, da na primer slikar še vedno uporablja platno ali papir, na katerega slika, to delo pa lahko postavimo na steno. Res je, da je takšnih slik v sodobni umetnosti pravzaprav vse manj, vendar pa to še ne pomeni, da gre za dela, ki v tem času nimajo svojega mesta. Namreč nahajamo se v obdobju izrazite nasičenost, tako z informacijami, materialnimi dobrinami, tehnologijami, kot tudi umetnostjo. V tem izjemno polnem ambientu je nastopila faza, ko ni več prostora za sloge, pač pa so prisotni predvsem trendi. V njih se vključujejo avtorji, ki hočejo biti predvsem nekonvencionalni z zanikanjem tradicije. Vendar pa s tem avantgardizmom vse prepogosto postajajo podobni tistim akterjem iz tako imenovanega show bussinesa, ki zablestijo s kakšno uspešnico ali filmsko vlogo, v naslednji sezoni pa njihovo mesto zasedejo mlajši in lepši. Nekaj podobnega se že lep čas dogaja tudi v likovnih galerijah in kot kaže, se takšen trend zaenkrat še bistveno ne zmanjšuje. Seveda to ne pomeni, da v okviru takšnih novejših estetskih shem ne nastajajo zanimiva in kakovostna dela, pravzaprav se lahko srečamo z izjemnimi umetniškimi koncepti, vendar pa gre za to, da je v njih bistveno manj prisotna čista likovna govorica, ki pa je nesporno ena najstarejših izraznih sredstev človeka in zato naša izjemno pomembna spremljevalka, za katero smo v vseh obdobjih izražali hrepenenje in znali sprejeti avtorje, ki so nas z njo plemenitili. In Popenka lahko postavimo med tiste sodobne avtorje, ki svoja sporočila artikulirajo predvsem s čistimi likovnimi sredstvi v okviru abstraktne estetike.

Čeprav se za abstrakcijo zdi, da poskuša povsem ubežati predmetnemu, pa prej drži, da nam predmetnost predstavlja na drugačen način. V prid stališču, ki poudarja izključno abstraktnost, lahko uporabimo poudarek iz korespodence, oziroma razmišljanj, ki jih je Robert Delaunay, eden začetnikov abstraktne slike posredoval svojemu slikarskemu kolegu Augustu Mackeju. V njem piše med ostalim o tem, da poskuša v svojih delih izraziti predvsem govorico barv. V tem smislu so v začetku abstraktne umetnosti barve tudi prvič postale povsem individualna komponenta. Torej niso več služile temu, da bi avtor z njimi slikal nekaj, kar je predtem opazoval. Barva je postala podoben estetski subjekt kot zvok, ki torej nič ne predstavlja razen sebe. Primerjava abstraktne umetnosti z glasbo ni naključna in mnoga takšna likovna dela imajo tudi podobne naslove kot glasbena, na primer Kompozicija št. …

Ko obravnavamo Popenkove slike, v njih prepoznamo tudi naslon na povsem izčiščena izhodišča, ki opredeljujejo bistvo abstraktne umetnosti. Vendar pa moramo vedeti, da abstrakcija ni zgolj to, o čemer piše Delaunay, pač pa je s časom postala izredno raznolika estetska komponenta, ki se je razvila v številne različice in spoje z drugimi likovnimi slogi. Abstrakcije se je pokazala kot tako širok prostor, da so v njem lahko delovali številni in raznoliki avtorji. Pri Popenku se razkriva uporaba abstraktnih principov na način, ki respektabilno vključuje dosežke predhodnih generacij, hkrati pa do njih vzpostavlja avtorsko distanco. To na kratko pomeni, da poskuša povzeti najboljše iz preteklosti, z osebnim angažmanom, pa poskuša te kakovosti pretvoriti v sodoben čas. Ob njegovih slikah hitro spoznamo, da niso mogle nastati pred desetletji, ne v obdobju neokonstruktivizma, niti pop arta, prav tako ne minimalizma ali glamuroznosti osemdesetih let. Hkrati pa lahko značilnosti vseh omenjenih slogov, vključno s kičem, ki so ga v umetnosti tako uspešno valorizirala devetdeseta leta, najdemo v njegovih plastikah, oziroma slikah. V teh slogovnih potezah se seveda nazorno razkrivajo sinteze, za katere lahko ugotovimo, da so izvedljive le v sodobnosti in sicer zato, ker jih lahko pojmujemo kot časovno nadgradnjo preteklih slogov, hkrati pa nam ilustrirajo sodobnost, vpeto v eklekticizem, nekateri pravijo tudi manierizem, za katerega pa je med ostalim prav značilno, da mu kot celoti primanjkuje izvirnosti. V takšnih zgodovinskih epizodah, so bili umetniki vedno tisti, ki so znali prepoznati, ali bolje rečeno čutiti pomanjkljivosti in kvalitete aktualnega časa.

Popenko zato ni več modernist par excellence, ki bi ga pritegnile le barve in njihova izraznost. On je značilen postmodernist, katerega zanimajo stilizirane zgodbe in s svojimi deli nas pelje od slik z najbolj banalno vsebino, do kompozicij, ki se ukvarjajo z občimi filozofskimi razmišljanji, oziroma če smo konkretni: od naše potrebe za tobakom, do potrebe za religijo. Seveda je lahko le postmodernizem s svojim slikovitim pluralizmom združil tako različne kategorije in nas postavil pred realna vprašanja, na primer koliko časa (za katerega pravijo, da je denar), namenjamo za resnične in trajne vrednote, koliko pa ga poženemo za iskanje bližnjic, za katere pa se pozneje tolikokrat izkaže da so vse prej kot to. Zato Popenko ni avtor larpurlartizma, ki bi verjel, da lahko dobro likovno delo že kot takšno spreminja tok civilizacije v smislu njenega plemenitenja. On ve, da se danes tudi od umetnosti zahteva neposrednost in komunikativnost, hkrati pa ne pristane, da bi zaradi tega opustil osnovna likovna načela, s čimer se sicer kot je bilo že prej omenjeno, v galerijah vse prevečkrat srečujemo. Zato je Popenko eden tistih avtorjev, ki nam s svojimi deli dokazuje, da je lahko abstraktna umetnost aktualna tudi danes in da je sposobna adekvatno artikulirati posebnosti te dobe, jo estetsko in vsebinsko obogatiti.

Boris Gorupič, likovni kritik