BOGDAN BORČIĆ
Slike (1982 - 2002)
Rojen leta 1926 v Ljubljani. Končal je Akademijo za likovno umetnost
v Ljubljani (profesorji: F. Mihelič, G. A. Kos, B. Jakac, R. Debenjak,
N. Pirnat in S. Pengov) in na isti akademiji podiplomski študij slikarstva
pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se ja na študijskih
potovanjih po Evropi, od leta 1958 do 1959 v slovitem ateljeju J. Friedlaenderja
v Parizu. Na ALU v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969
do 1973), od leta 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je
gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije
v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.
Več kot stokrat je samostojno razstavljal in sodeloval na mnogih
pomembnih razstavah grafike doma in v tujini. Od leta 1959 je sodeloval
na vseh razstavah Mednarodnega grafičnega likovnega bienala v Ljubljani
in bil tudi nagrajen. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja,
še posebej veliko v tujini. Leta 1999 je predstavil ves grafični opus
na retrospektivni razstavi v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu,
izbore še v Mestni galeriji v Piranu (1999) in Mestni galeriji v Ljubljani
(2000). Izbor iz opusa najnovejših slik je razstavil v Bežigrajski galeriji
v Ljubljani in Pilonovi galeriji v Ajdovščini v letu 2000. Njegova dela
hranijo pomembne zbirke doma in v tujini, ves grafični opus (809 grafik)
pa je zbran (avtorjeva donacija) v Borčićevem kabinetu grafike v Galeriji
Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Pregledna razstava slikarskega
opusa od 80. let dalje (od takrat Borčić živi in ustvarja v Slovenj
Gradcu), postavljena v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec od
5. julija do 8. septembra 2002, je osnova za izbor stalne postavitve
- BORČIĆEVE ZBIRKE SLIK.
Kontinuirano ustvarjanje, tako na grafičnem kot na slikarskem polju
umetnosti, uvršča Bogdana Borčića med najbolj vitalne slovenske umetnike,
med tiste vsestranske ustvarjalce, ki so se zapisali raziskovanju in
udejanjanju likovne misli, ki se sprehaja na robu še mogoče klasične
slikarske prakse. Zanj je značilna poetika, kjer likovne tehnike služijo
za realizacijo absolutne in harmonične racionalnosti. Borčičev grafični
opus je jedro vitalnega likovnega telesa, ki pa bi brez slikarskega
dela ne bil to kar je. Govorimo lahko o opusu, slikarskem in grafičnem,
ki je sicer izšel iz predmetnega registra, vendar ga je Borčić predelal
v samosvoje oblike (oblika kot logos), znotraj teh pa iskal esenco vsega
zaznavnega. Formula umetnost = intuicija za Borčića ni pomembna, kajti
matematični red je zanj bolj važen: upodablja strukturalne prvine vidnega,
vse do racionalnosti resničnega. Sledimo abstrahiranju, procesu preoblikovanja
predmetov v smislu skonstruirati bistvo, kot idejo predmeta, vendar
na način razumskega dojemanja sveta. Borčićev odnos do stvarne resničnosti
ni izoblikovan na podlagi zunanjih vtisov, temveč je odločitev za upodabljanje
strukturalnih prvin vidnega zavestna, četudi lahko sledimo genezi abstrahiranja
predmetov. Njegova duhovna geometrija je odkrivati absolutno v slikarstvu;
iskanje absolutnega pa je razumska življenjska norma. Zaradi značilnosti
medija, katerega temeljnik sta papir in platno, je Borčićeva poetika
vpeta v materializirano osnovo; omejena je s formo in materijo. Na tej
osnovi se srečujejo barve in oblike, medij narekuje pripoved o strukturah
vidnega. Vendar ne gre za vsebino v smislu literarnosti, saj ta ni nujno
soodločujoča sestavina funkcioniranja likovne (vizualne) umetnine. Pri
Borčiču spremljamo razvoj od realistično naturalističnega načina podajanja
likovnih videnj do transformacije sižeja v simbol, v abstrahiranje,
ki pa ni samo sebi namen. Abstrahiranje samo poudari imanenco v predmetih
(bivanje česa v sami stvari), ki so izraženi v simbolih: predmeti kot
so stoli, vrata ali prostor ateljeja (atelje kot duhovni prostor, kjer
se rojevajo umetnine in ga označuje poseben umetnikov imaginarij resničnih
in simboličnih predmetov) so zanj označevalci duhovnega a hkrati realnega
prostora.
Borčić je raziskovalec v slovenskem slikarstvu, kar pomeni, da odkriva
drugačen predstavni svet kot ga vidimo običajno: z odmikom od vseh znanih
predstav vizualnega poustvarjanja, je to način, ki ne prenese površnosti
in neiskrenosti. Študijski pristop in izjemna ustvarjalna potenca sta
najpomembnejša dejavnika, ki ohranjata idejo kot iskanje absolutnega
slikarstva. Najbolj jo (idejo) občutimo z doživljanjem Borčićevih barvnih
študij; barva ima takšno moč, da lahko govorimo o totalnem doživetju
barve v fizičnem in duhovnem smislu, ki ji je enakovredna le notranja
intenzivnost snovi, torej struktura njenega bistva. Občutek gibanja
in globine je prav tako možen zaradi barvne intenzivnosti, kakršno poznamo
pri kromatskem polju Marka Rothka. Prečiščeni in prefinjeno stkan likovni
svet v katerega stopamo ob Borčićevih delih, našo vero v moč telesa
- slike znova potrdi. Zato ni pretirano mnenje dr. Tomaža Brejca, da
je Bogdan Borčić eden najbolj nadarjenih slikarjev svoje generacije,
ki s svojim poznim abstraktnim stilom sintetizira slikarsko mišljenje,
v katerem je zaobjeto vse, kar je umetnik občutil, doživel in dokončno
spoznal.
Milena Zlatar