Od daleč se sliši zvonjenje zvonov.
Polnoč zvoni.
Dolgo, tiho, otožno.
Za trenutek ustavim čas,
zaznavam njegovo globino,
tipam in iščem njegovo milino.
V brezčasnosti sanj najdem zavetje.
Nisem več sama.
Z mano deli svojo melodijo.
Dvigne me s tal,
vzame v naročje,
boža lica, ljubkuje oči,
s poljubom dahne življenje.
Pesem zvonov preslepi sanjavo tišino.
Čas se zbudi.
Kratko, glasno, ponosno.
Ostanem brez vsega.