Zakaj

Nekje v globini rojena,
skozi mene teče,
zdaj kot proseč šepet,
in drugič kot mogočna govorica.
Ljubezen v ritmu drhteče reke.
Ti pa sprašuješ ZAKAJ
se tako mirno igram s prsti
v igri svetlobe in senc,
v ogledalu iz vodne gladine
iščem tvojo nejasno podobo
in morda sama ne razumem ZAKAJ
mi neslišno lezeš pod kožo,
ko se odbijam od tvoje obale
in rušim tako tuje mostove.

V nevidnih atomih se je prebudila,
utripa kot napeta tetiva,
zazibala je misli,
še duša se dvigne,
ko z neslišnimi koraki zabredeš v valove
in si mehko utiraš pot v srčne prekate.
Ti pa sprašuješ ZAKAJ
se razpeta med vetrom
in nitkami jutranje zarje
počasi odmikam v brezčasno drsenje
in morda še sama ne razumem ZAKAJ
si te vedno znova želim nazaj
v globoko in varno naročje
svoje struge.

V plesu sončne svetlobe
prihajaš do mene
kot sled v času,
ko zajezena voda naenkrat neulovljivo izgine,
gladina se upogne,
oblika se loči od vsebine,
počasi se spuščam
in polnim doline.
ti pa sprašuješ ZAKAJ
se vedno znova zagrizem v sladko površje,
nepokorna in divja prestopam bregove
in morda še sama ne razumem ZAKAJ
ob tvojem dotiku postaneva eno,
kot bi se skupaj izlivala v morje.