Z mirom v duši
in lahkotnega koraka stopaš
v mehko jutranjo svetlobo.
Tu me čakaš,
ko prihajam ti naproti.

Ne vidim obraza…
Žarek bele svetlobe poplesuje
med jutranjo roso v travi
in prekriva mehke poteze.
Ne slišim barve glasu…
Pa vendar me pomirja šepet
toplega vetra, ki se poigrava
z modrim pramenom las.
Ne zaznavam postave…
A čutim bližino širokih ramen
in slišim korak, ki odzvanja
v zibajočih nitkah pomladi.

Z jutranjo zarjo
narava išče svojo podobo,
lahkotnost in sanje.
Tu te čakam, ko prihajaš mi naproti.