Zgodovina astronomije

(povzeto po Chris Lawton, povezava)

Astronomija se je začela razvijati v svoji primitivni obliki že okoli 3000 pred našim štetjem, torej pred 5000 leti. Takrat so že kar dobro poznali obnašanje Sonca, Lune in menjave letnih časov. Največja razlika med takratno astronomijo in današnjo je mišljenje, da je Zemlja ravna ploskev. Ljudje so takrat verjeli, da lahko prideš do roba Zemlje in padeš z nje. Če le greš dovolj daleč.

Zgodnje civilizacije so imele oblikovane zelo različne predstave o vesolju. Splošna slilka Zemlje je bila trdna plošča, ki plava na vodni površini. Babilonci so najverjetneje bili prvi, ki so pričeli opazovati nebo in povezovati svoje mite in legende z zvezdami. Iz teh legend se je porodila potreba po znanosti, katere mesto je zasedla astrologija.

Slika kitajskih astronomov pri svojem delu.

Kitajska zvezdna karta je bila ena prvih na kateri so označena ozvezdja. Pozneje so jih Grki dodali še nekaj. Tako dane spoznamo 108 ozvezdij z najrazličnejšimi imeni različnih junakov, herojev, lepotic, tehničnih pripomočkov,...

Kitajci so pravtako bili spretni astronomi. Beležili so dogodke, čeprav je njihovo razumevanje dogodkov velikokrat bilo zelo slabo ali jih pa sploh niso razumeli.

Za Kitajci so bili zelo dobri opazovalci neba Arabci. Natančnost njihovih meritev je bila enaka meritvam, ki so jih dosegali astronomi v Evropi 15. stoletja.

Tudi egipčani so se veliko zanimali za astronomijo, saj so svoje piramide gradili v skladu z določenimi naravnimi postavitvami po katerih se je bilo možno orientirati po zvezdah.

Grki so naredili velik korak naprej pri opazovanju neba s tem, ko so uvedli veliko število ozvezdij k tistim, ki so jih poznali že od drugih narodov. S tems o si pošteno olajšali orientacijo na nebu.

Naslednja civilizacija, ki je zelo veliko prispevala k razvoju astronomije, so bili Grki. Zemljo pojmujejo kot ravno ploskev nad katero se nahaja vrteča se polkrogla, na kateri so pripete zvezde. Taka predstava se je ohranila vse do srednjega veka. Vendar pa so bili Grki tudi tisti, ki so prvi podvomili v pravilnost take predstave Zemlje. Tako je Anaximander bil prvi, verjetno okoli 500 let pred našim štetjem, ki je predlagal novo idejo o obliki Zemlje: Zemlja je okrogla. Tako je lahko pojasnil dogajanje na horizontu (izginjanje ladij, okroglo obzorje...).

Aristotel je bil eden največjih znastvenikov v Grčiji, saj je na podlagi njegovega dela stala celotna znanost še nekaj stoletij po njegovi smrti, dokler vse več fizikov ni pričelo ugotavljati, da je z Aristotelovo sliko sveta nekaj narobe.

Do leta 300 pred našim štetjem sta Platon in Aristotel razširila obstoječe ideje - kako drugače bi lahko pojasnili pojav mrka. Vendar ne veliko pozneje po tistem, ko je Aristarh predlagal, da bi lahko Sonce postavili v sredino vesolja. Ni pa bilo posebnega razloga, da bi naredili tako. Namesto Sonca so v središče vesolja postavili Zemljo.

Pred letom 0 je bil v Grčiji še en veliki astronom - Hiparh. Pazljivo in natančno je katalogiziral (popisal) več kot 1000 zvezd in zapisal njihove lege in gibanje na nebu. NJegovo delo bi bilo pozabljeno, če ne bi okoli 300 let pozneje Ptolomej objavil njegovih zapisov ob svojem delu. POmen Hiparhovega dela je priznala tudi ESA (European Space Agency =Evropska Vesoljska Agencija), ko je po njem poimenovala satelit, ki je imel nalogo kartirati celotno nebo.

	ARMILAR je bila priprava, ki je prikazovala sestavo vesolja, kot so si ga takrat predstavljali astronomi.
	Tudi PLANETAR je bila ena takih naprav, ki so prikazovale sestavo un ustroj vesolja.

Ptolomej je zagovarjal geocentrični sistem (Zemlja je v središču vesolja). Razvil je sistem, ki je razložil takrat vse opazovane pojave na nebu. Eden od pomenov njegovega dela so bili epicikli (navidezni krožni tiri), po katerih naj bi se gibali planeti. S tem je razložil tudi navidezno povratno potovanje planetov vsakega toliko časa. Pojav povratnega gibanja pa še lažje razložimo, če v sredino sistema postavimo Sonce. To povratno gibanje lahko opazimo pri vseh zunanjih planetih (planetih, ki so od Sonca bolj oddaljeni kot je Zemlja). Pojavi se, ker Zemlja na notranjem tiru planet dohiti in ga prehiteva. Zato navidezno na zvezdnem ozadju planet potuje v nasprotno stran. Žal pa je ta sistem ostal v uporabi vse do leta 1400 in postal del doktrine katoliške cerkve.

Srednjeveški astronom pri svojem delu. V roki vidimo krožni kotomer s s katerim je lahko določal kotne razdalje na nebu med svojim opazovanjem.

Vendar pa se je problem zopet pojavil. Leta 1473 se je na Poljskem rodil Nikolaj Kopernik. Za cilj si je postavil izboljšati Ptolomejev model vesolja in odpraviti napake, ki so bile prisotne v modelu, ker se niso skladale z opazovanji. Mnogo časa je preživel z opazovanji in na koncu prišel do sklepa, da je tudi Zemlja planet, ki kroži okoli Sonca. Ta nova teorija je sedaj zajela vse probleme, poleg tega pa je bila še čudovito enostavna, saj je vsebovala le nekaj krožnic, medtem, ko je epiciklov bilo že blizu 100. Vendar pa je cerkev ni odobrila. Kopernik je ugotovil, da ga bodo proglasili za krivoverca in ga kaznovali (verjetno s smrtjo). Zato je z objavo svojih idej čakal vse do leta 1543, ko je umrl. Martin Luter je celo izjavil, da so njegove ideje anti-biblične, kar je presenetljivo, saj nikjer v Bibliji ni zapisano kaj nasprotnega. Giordano Bruno pa je celo izgorel na grmadi leta 1600, ker je prevzel Kopernikov sistem.

Johannes Kepler je postavil tri osnovne zakone gibanja planetov. Sestavil jih je na podlagi večletnega opazovanja neba in poznavanja Newtonovih zakonov gibanja.

Tycho Brahe je bil Danski astronom, ki se je rodil leta 1546. Stvar, ki ga je najbolj zaznaamovala je bil njegov nos. Nekoč je izgubil stavo in je moral nasprotniku dati del svojega nosu. Manjkajoči del je tako pozneje nadomestil z mešanico zlata, srebra in voska. Bil pa je zelo dober opazovalec in je zbral ogromno gradiva o gibanju planetov. Žal je bil eden tistih, ki so verjeli v geocentričnisistem in nikoli ni podrobneje opazoval svojih meritev na drugačen način. Ko je leta 1601 umrl, je njegov takratni pomočnik Johannes Kepler prevzel njegovo delo. Pričel je analizirati meritve in ugotovil, da lahko veljajo le, če privzamemo pravilnost heliocentričnega sistema. Kot rezultat je objavil tri zakone gibanja planetov, ki so v astronomijo prinesli pravo revolucijo.

Galileo Galilei je bil rojen leta 1564 in je prav tako opravil mnogo odkritij, vendar pa je prišel navzkriž s cerkvijo, zaradi česar je moral opustiti svoje delo. Nikoli pa ni opustil svojega prepričanja, da ima prav. Uporabljal je enega prvih teleskopov, da je opazoval Luno, Venero, Sonce in Jupiter. Okoli Jupitra je odkril štiri lune, ki jih še vedno imenujemo Galilejevi sateliti. Pričetek njegove propada se je pričel z objavo njegovega dela o heliocentrični teoriji. Cerkev ga je zkrožnjo s smrtjo uspela utišati. Svojih prepričanj pa ni nikoli opustil. Neka zgoba pravi, da je, ko je zapuščal sojenje izrekel slavne besede: In vendar se giblje. (Eppur si muove.)

Kvadrant je bila naprava s katero so lahko merili višine teles nad obzorjem. Na ohišju je bil ozrisan antančen kotomer, nanj pa je bila pritrjena tudi svinčnica s katero so ugotavljali navpično smer na Zemlji.

Leta 1642 je Galileo umrl, vendar pa se je isto leto en pomemben astronom tudi rodil -sir Isaac Newton. Newton je k astronomiji pomagal na mnogih področjih, vendar pa njabolj slavi po njegovem zapisu naravnega zakona: zakona o gravitaciji. Zakon o gravitaciji velja še danes v isti obliki za manj zahtevna računanja. V letu 1905 pa ga je nekoliko popravil Albert Einstein. Izboljšal je njegovo natančnost.

Od časa Newtona je bilo še veliko odkritij, teoretičnih in praktičnih. Vendar pa je večina osnovnih orodij bila izdelanih do leta 1700. Z izboljšavami teleskopov so se izboljšala tudi opazovanja in meritve. 1781 je William Herschel odkril Uran. Leta 1846 je Galle odkril Neptun in še Tombaugh Pluton, kot zadnji planet še leta 1930. S tem je bila družina planetov sončnega sistema dopolnjena.

Napredek v 20. stoletju je bil podoben tistemu pri Grkih. Leta 1957 so Rusi izstrelili prvi satelit - Sputnik. Že leta 1965 je v vesolju bil prvi človek - Yuri Gagarin. Leonida Tereshkova je bila prva ženska v vesolju, kozmonavt Leonov pa prvi človek, ki je šel na prosti sprehod v vesolje.1969 je človeška noga prvič stopila na drugo nebesno telo - Luno. Na Luni sta takrat pristala astronavta Neil Armstrong in Buzz Aldrin. Decembra 1972 je zadnji človek zapustil Luno - NASA je opustila nadaljne polete na Luno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.

Grb NASA-e, ki ga imajo enakega še danes.

V začetku 70ih let so izstrelili sondi Pioneer in Voyager. V naslednjih 15 letih sta nas oskrbela s kupom informacij, saj sta obiskala vse planete našega osončja. Voyager pa je že na večji razdalji kot Pluton in zapušča sončni sistem.

Človeško raziskovanje vesolja se je preusmerilo v drugačen način raziskovanja s projekti kot sta ameriški SKYLAB in Ruski SOYUZ, ko so v vesolju začeli postavljati postaje, ki so bile primerne za dolgotrajnejše življenje astronavtov. 1981 se je pričel še program Shuttle, ki je do danes opravil že več kot 100 poletov. Rusi so v istem obdobju delali največ na programu vesoljske postaje MIR, ki pa je leta 2002 med vstopom v ozračje izgorela in padla v ocean. Na tej postaji smo prejeli ogromno informacij o učinkih vesolja na človeško telo in na druge oblike življenja. Naslednji korak je izgradnja mednarodne vesoljske postaje Freedom (ISS Freedom), ki bo tako velika, da jo bo moč ponoči videti s prostim očesom, česar pri nobenem satelitu doslej ni bilo mogoče.

Mednarodna vesoljska postaja je prvi poskus sodelovanja celotnega človeštva, da bi izdelali napravo, ki bi vsem skupaj omogočala raziskovanje vesolja. Stroški za graditev so se tako izredno zmanjšali za posamezno državo, ki sodeluje v projektu. Če bi se morala granje lotiti vsaka država sama, bi jo verjetno edino ZDA lahko izdelale, pa še to v času nekaj 10 let.

Za projektom ISS Freedom pa pride na vrsto še Mars, kamor bo verjetno v roku 10 let šla prva človeška posadka.

----------