Venera

Venera, drugi planet od Sonca, je Zemljina dvojnica v Sončnem sistemu.
Planeta imata približno enak premer, maso, gostoto in verjetno tudi zgradbo. Venera se močno razlikuje od Zemlje zaradi gostega sloja oblakov, ki skriva planetovo površino in povzroča ekstremno visoko temperaturo in pritisk. Zaradi velikih temperatur na površini Venere je življenje nemogoče.

ZGODOVINA OPAZOVANJA VENERE

Venero poznamo že iz prazgodovinskih časov. Za Venero se je v starih časih mislilo, da sta to dve telesi Eosphorus kot jutranja zvezda in Hesperus kot večerna zvezda. Vendar so že grški astronomi ugotovili, da je to samo en planet.
Ko gledamo Venero skozi teleskop, nam kaže faze, ki so bile pomemben dokaz Kopernikove heliocentrične teorije.
Prvo vesoljsko vozilo, ki je obiskalo Venero, je bilo Mariner 2 leta 1962. Kasneje so še sledila Mariner 5 leta 1967 in Mariner 10 leta 1974, katera sta samo letela mimo Venere. Sledili so še Pioneer Venus1 in Pioneer Venus2, ki sta se tudi spustili na površino planeta. Ameriška sonda ki je 10. avgusta 1990 vstopila v orbito okrog Venere je Magellan. Sovjetska zveza je na Venero poslala več avtomatskih sond, med njimi tudi sondi Venera 9 in Venera 10, ki sta tudi pristali na površini Venere.

Venera je od Sonca povprečno oddaljena okoli 108,2 miljona km. Njen obseg okoli 12.100 km, njena masa in gostota pa sta 81% in 90% Zemljine. Venera obkroži Sonce v 224,7 zemeljskih dnevih in se vrti okoli svoje osi zelo počasi. Vrtilna doba, okoli 243 dni, je daljša od časa, ki ga potrebuje za obhod okoli Sonca (224,7 dneva). Venerin dan je tako daljši kot njeno leto.

Siderska perioda	224,701 dneva
Povprečna tirna hitrost	32,02 km/s
Naklon tira	3° 23´ 39",8
Sploščenost tira	0,007
Navidezni premer	največji 65,2" najmanjši 9,5
Vrtilni čas (ekvatorialni)	243,16
Obratna vrednost mase (Sonce =1)	408.520
Gostota (voda=1)	5,25
Masa (Zemlja=1)	0,815
Prostornina (Zemlja=1)	0,86
Ubežna hitrost	10,36 km/s
Površinska težnost (Zemlja=1)	0,903
Povprečna povr�inska temperatura	na vrhu oblakov +33 °C na površju +480 °C
Sploščenost	0
Albedo	0,76
Najsvetlejša magnituda	-4,4
Premer (ekvatorialni)	12 104 km

Zaradi zelo počasne rotacije Venere okoli svoje osi, traja dolžina dneva na Veneri 234 zemeljskih dni. Venera rotira v retrogradni ali obrnjeni smeri, glede na večino ostalih planetov. Za opazovalca na Veneri vzhaja Sonce na zahodu in zahaja na vzhodu, seveda če ga oblačno ozračje popolnoma ne zakrije. Razen tega sta periodi Venerine rotacije in orbite tako sinhronizirani, da se Venera vedno kaže z isto stranjo Zemlji, ko sta si planeta najbližja. Ali je to posledica resonance ali pa le naključje, tega ne vemo. Venerina povprečna gostota znaša okoli 5,24 g/cm³ in je tretje najgostejše telo v našem osončju.

Venera se razlikuje od Zemlje zaradi ekstremno visokega površinskega tlaka, ki nastaja zaradi debele atmosfere z gostimi oblaki. Tlak na površini Venere je okoli 90 atmosfer(kg/m2), kar je 88 krat več, kot je na površini Zemlje(na Zemlji je tak tlak v oceanih na globini 1.000 m).
Venera ima debeli sloj atmosfere, ki na površini planeta povzroča visoko površinsko temperaturo in veliki površinski tlak, zaradi procesa v atmosferi, sestavljene iz ogljikovega dioksida, ki ga imenujemo topla greda. Ta proces povzroča, da je temperatura na Veneri okoli 470 stopinj C, torej je bolj vroče kot na Merkurju, čeprav je bližji Soncu.
Ubežna hitrost znaša 10,4 m/s(na Zemlji znaša 11,18 km/s). Venerin težnostni pospešek je 90% zemeljskega težnostnega pospeška. Magnetno polje na Veneri ne obstaja.

Venera ima stabilno atmosfero in gost sloj oblakov,ki so večinoma na višini od 45 do 60 km. Večino atmosfere predstavlja ogljikov dioksid, ki sestavlja 98% atmosfere, 2% pa sestavlja dušik, pojavljajo pa se tudi helij, neon, in argon. Oblaki pa so pretežno sestavljeni iz žveplene kisline. V vrhovih oblakov so vetrovi zelo močni (preko 350 km/h), na površini pa precej šibki, ne več kot nekaj km na uro. Venerin albedo znaša 0,72.
Venera je imela verjetno nekoč velike količine vode tako kot Zemlja, toda potem je vsa izparela. Danes se že najde voda samo v obliki mulekul vode.

Površina Venere je stara okoli 800 miljonov let. Sestavlja ga večinoma slabo razgibani relief.
Pojavljajo se planote, gore do 10.800 m nad najnižjo točko in doline globoke do 2.900 m.
Na površini Venere obstaja nekaj globokih depresij: Atalanta Planitia, Guinevere Planitia, Lavinia Planitia. Ima tudi dve območji z velikimi višinami: Ishtar Terra na severni polobli (okoli velikosti Avstralije) in Aphrodite Terra čez ekvator (okoli velikosti Severne Amerike). Notranjost Ishtar Terre ima visoko planoto Lakshmi Planum, ki jo obkrožajo najvišje gore na Veneri med drugim velikanski Maxwell Montes, ki se dviga 10 km nad povprečno Venerino površino.

Podatki dobljeni iz vesoljskih sond kažejo, da je precejšen del površja Venere pokrit z lavinimi tokovi (eden od njih je dolg 6.000 km in je najdaljši v Sončnem sistemu). Je tudi nekaj ščitastih vulkanov (podobnih tistim na Havajih), kot je Sif Mons . Pred kratkim predstavljena odkritja kažejo, da je Venera še vedno vulkansko aktivna, toda na samo nekaj vročih točkah. Na večini predelov je bila geološko mirna vsaj nekaj sto milijonov let.

Podoba meteoritskih kraterjev je podobna, kot na Zemlji in nakazuje na aktivne geološke procese, kot so potresi in erupcije vulkanov. Zaradi goste atmosfere večina meteoritov zgori preden pade na površje. Zaradi tega je najmanjši meteoritski krater širok 3 km.

Lupina Venere je alkalno-bazaltna in vsebuje kalij. Zanimivo je da so na Zemlji take kamnine v globokih plasteh skorje ali v oceanskih jarkih. Jedro Venere je sestavljen pretežno iz železa, njegov polmer znaša okoli 3.000 km.

Venera je običajno vidna s prostim očesom. Včasih (nepravilno) jo imenujejo kot "jutranja zvezda" ali Danica in "večerna zvezda" ali Večernica. Poleg Sonca in Lune je najsvetlejše nebesno telo na nebu. Venerin sij znaša -4M (magnitude). Venera je od Sonca navidezno oddaljena največ 47 stopinj. Njen navidezni premer na nebu znaša od 10 do 60 sekund.
Venerina oddaljenost od Zemlje niha med 41 milijonov in 275 milijonov km.

Vzorci oblakov na Veneri
Posletek: sonda Galileo z razdalje 2,7 milijona kilometrov.
Vir: Galileo/NASA

Venera v UV svetlobi
Posnetek je izdelal Hubblov vesoljski teleskop z razdalje 113.6 milijonov km. Venero prekrivajo oblaki žveplove kisline. Temnejša območja odgovarjajo večjim koncentracijam žveplovega dioksida pri vrhu atmosfere. Oblaki pridejo okoli planeta v približno 4 dneh.
Vir: STScI-PRC95-16,L. Esposito (University of Colorado, Boulder) and NASA

Nizki oblaki
Sliki nizkih oblakov 30-33 km nad površjem. Sliki sta bili posneti z IR kamero na sondi Galileo
Vir: Galileo/NASA

Visoki oblki
Galileo se je na svoji poti k Jupitru Veneri zelo približal. Slike so nastale v času najmanjše razdalje od Venere. Zgornja leva je bila posneta 4 dni pozneje, zgornja desna 5 dni, spodnja leva 6 dni in spodnja še 2 uri pozneje. Sever je na vrhu slike.
Vir: Galileo/NASA

Venera - Celotni pogled
Posnetek Venere v celoti na 180° vzhodne dolžine. Slike je sestavljena s pomočjo računalnika iz slik, ki jih je poslala na Zemljo sonda Magellan v času 1990 do 1994. Luknje v slikah so bile zapolnjene s posnetki Venere na prejšnjih odpravah sonde - Venus Pioneer Orbiter.
Vir: NASA/Magellan

Perspektiva
Caption: Perspektiva na del površja, na prvi sliki 45° N, 11° E in na drugi sliki 15° S, 129° E. Ločljivost slik je 225m in pokrivata površje vsaka 439x474 km. POsneto z višine 600km.
Vir: NASA/USGS

Perspektiva na območje Galindo
Korone so krožno oblikovana mesta izlivov lave v preteklosti. Za korono je 2 km visok vulkan na katerem so vidne sledi toka lave. Točke v sredini slike so območja, kjer ni bilo posnetkov.
Vir: NASA/USGS

Sif inGula Mons
Perpektiva na dva velika Venerina vulkana. Slika je bila posneta iz višine 1,2 km in iz razdalje 700 km jugovzhodno od gore Gula (Gula Mons-desni vulkan, ki je visok 3km). Sif Mons, na levi, je visok samo 2km a ima premer 300km. Posnetek je nastal s pomočjo radarskih slik z Magellana in posetkov Venere 13 in 14.
Vir: NASA/JPL

Vulkan Maat Mons
Vulkan Maat Mons iz razdalje 560km in višine 1,7km. Barve so prilagojene materialom na površju. Maat Mons je visok 8km in je dobil ime po Egipčanski boginji resnice in pravice.
Vir: NASA/JPL

Krater Golubkina
3D predstava kraterja. Kraterjev premer meri cca. 34km. Zanj je značilen srednji greben in notranji zidovi kar je značilno za mnoge velike kraterje v sončnem soistemu. Zidovi so nastali med sesipanjem robov kraterja.
Vir: NASA/JPL

Riley Crater	Impact Craters
Sacajawea Patera	Alpha Regio

Vulkan Eistla
Vulkan meri v premer 122km v smeri vzhod-zahod in 107km v smeri sever-jug.
Vir: NASA/JPL

Latona Corona and Dali
Latona Corona je površinska tvorba dolga 1,000 km , vidimo pa lahko njen vzhodni del. Navpično povečanje je 10-kratno. Povečanje višin se pogosto uporablja za raziskovanje povezav med strukturo površja in topografijo.
Vir: NASA/JPL

Venerin pogled na Venero
Dve sliki posneti s kamero na ruski sondi Venera sta zlepljeni v 180° panoramski posnetek. V zgornjih kotih je vidno nebo. OStali del slike prikazuje skalnato površje. Med 1967 in 1983 je bilo izstreljenih 16 sond Venera. Prve tri so odpovedali, vendar pa so zato ostale bile toliko bolj izpopolnjene in so dosegle površje Venere in opravile svoje meritve.