Galaksija je močno sploščen sistem zvezd, zato vidimo, kadar gledamo vzdož njene glavne ravnine, mnogo zvezd praktično v isti smeri. Na nebo se nam Galaksija projecira kot širok mlečno bel pas-Rimska cesta. Osrednja težava pri odkrivanju oblike Galaksije je v tem, da živimo v njej. Položaj je podoben kot pri človeku, ki stoji na Tromostovju in hoče narisati zemljevid Ljubljane. Sprva, popolnoma naravno, je večina ljudi privzela, da mora ležati Sonce skupaj s planeti blizu središča galaksije. William Herschell je na primer odkril, da je število zvezd približno enako po vsej Rimski cesti, čeprav so priznamo nekateri deli bogatejši od drugih. Prvi zanesljivi ključ je prinesla radijska astronomija v 40. letih 20. stoletja. Vedeli so, da je med zvezdami veliko močno razredčene snovi, in logično so predvidevali, da mora biti to predvsem vodik, ki ga je med vsemi elementi daleč največ. Leta 1944 je na Nizozemskem H.C. van de Hulst napovedal, da morajo oblaki hladnega vodika, ki so razširjeni po vsej galaksiji, oddajati radijske valove, posebne valove dolžine: 21,1 cm. Izkazalo se je, da je imel prav. Izmerili so lege in hitrosti vodikovih oblakov in pokazal se je spiralni vzorec, kar ni bilo presenetljivo, saj je oblilka številnih drugih galaksij ravno tako spiralna. Danes si že lahko zarišemo zanesljivo sliko oblike in zgradbe naše galaksije. Od enega konca do drugega meri okoli 100.000 svetlobnih let(nekateri vplivni astronomi menijo, da malo manj), z okoli 10.000 svetlobnih let veliko osrednjo zgostitvijo. Sonce leži med 25.000 in 30.000 svetlobnimi leti od galaktičnega središča, nedaleč od glavne ravnine in blizu roba spiralnega kraka. Okrog osrednjega sistema je galaktični halo, ki je bolj ali manj kroglast. V njem so zelo stari objekti, na primer kroglaste kopice in visoko razvite zvezde. Poznamo dve ločeni "populaciji zvezd": sorazmerno mlada I. populacija, ki jo najdemo v diskih galaksij, tudi naše, in starejša II. populacija, ki prevladuje v kroglastih kopicah in drugih halojskih objektih. DO središča galaksije ne moremo videti, ker je na poti preveč prahu, a vemo, kje je.
Leži onkraj zvezdnih oblakov v Strelcu. To je zelo skrivnostno območje, a spet nam je na pomoč priskočila radijska astronomija, ker radijskih valov v nasprotju z vidno svetlobo prah ne vpija. Z najboljšo sodobno opremo, kot je radijski teleskov VLA (Very Large Array= Zelo Veliko polje) v puščavi SanAvgustin v Novi Mehiki, so odkrili majhen, kompakten, zelo močan radijski vir, ki se imenuje StrelecA* (kar izgovorimo kot StrelecAzvezdica). Leži v pravi smeri in verjetno ponazarja pravo središče galaksije, čeprav o tem ne moremo biti popolnoma prepričani. Njegove prave narave ne poznamo: ena možnost je masivna črna luknja, v njeni bližini so zvrtinčeni plinasti oblaki in skupine zelo svetlih zvezd.
Vemo, da se galaksija vrti okoli svojega središča in da Sonce potrebuje za en krog okoli 225 milijonov let, čemur včasih rečemo kozmično leto.

Približna ilustracija položaja Sonca v naši Galaksiji. Galaksija Mlečna cesta je po izračunih običajna spiralna galaksija pri čemer je Sonce v eni od njenih spiral.

A splošno vrtenje ne sledi pričakuvanemu vzorcu. Kepplerjevi zakoni kažejo, da se v sončevem sistemu telesa, ki se gibljejo blizu središča (v našem primeru Sonca), premikajo hitreje kot telesa, ki so bolj oddaljena. Tako se npr. Merkur premika hitreje kot Zemlja, Zemlja pa hitreje kot Mars. V galaksiji tega ni in hitrosti so ob robu diska večje kot v sredi. Edino pojasnilo za to je, da glavna masa galaksije sploh ni zbrani blizu njenega središča, temveč mora biti dlje proč ogromno snovi. Ta snov niso zvezde in ne vemo, kaj je - zagotovo vemo le to, da obstaja. Problem "manjkajoče mase" je v sodobni astronomiji eden najbolj zapletenih.

Danes je izraz Rimska cesta omejen na opis svetlega pasu na nebu, čeprav še vedno pogosto mislimo na galaksijo Rimska cesta. Čudovito jo je prečesati z daljnogledom ali širokokotnim teleskopom in ni vedno lahko držati v glavi, da je vsak najmanjša svetla pikica pravo sonce.

Nekoč so menili, da je Galaksija izjemno velika, vendar je tudi ta predstava danes že povsem omajana. Po velikosti je Galaksija le malo nad povprečjem, medtem ko so nekateri znani zvezdni sistemi, vključno z Andromedino galaksijo M31 v naši jati galaksij, prav gotovo veliko večji.

 

Premer (v galaktični ravnini)	250000 pc
Debelina	5000 pc
Masa	15×10E10 Sončevih mas

Andromeda. Naši galaksiji najbliľja galaksija, od nas oddaljena samo 1,5 milijonov svetlobnih let.

Magellanova oblaka. Majhni, satelitski galaksiji, ki obkrožata našo Galaksijo.

GALERIJA GALAKSIJ

Edinega galaksije, ki se od nas ne oddaljujejo, so tiste, ki jih imenujemo članice krajevne jate. To je stabilna skupina kakih 30 sistemo, med katerimi so največji Spirala v Andromedi, naša galaksija, močno zastrta Maffei1 in Spirala v Trikotniku. Po velikosti tem jim potem sledita oba Magellanova oblaka, ki sta satelita naše galaksije, ter M32 in NGC205, ki sta satelita Spirale v Andromedi. Večina drugih pritlikavih, med katerimi vsebujejo nekatere le toliko zvezd kot kroglaste kopice so pa mnogo manj simetrične in dobro definirane.

Magellanova oblaka sta daleč najsvetlejši galaksiji, kar jih vidimo s prostim očesom. Oddaljena sta manj kot 200.000 svetlobnih let in ju ni mogoče prezreti. Opazovalci na severni polobli močno obžalujejo, da sta oblaka tako daleč na nebesnem jugu, in to je pravzaprav tudi eden od razlogov, zakaj so postavili večino velikih novih teleskopov na južno poloblo. V obeh oblakih vidimo rahle obrise spiralne zgradbe, čeprav niso zelo izrazite, niti ne vzbujajovideza kolesa, kot je to običajno pri klasičnih spiralah.

M31, spirala v Andromedi, je starosta krajevne jate in je od naše galaksije znatno večja in svetlejša. Tudi v njej so telesa vseh vrst, celo supermenova S Andromedae 1885, ki je dosegla rob vidljivosti s prostim očesom. Na žalost tedaj niso znali ceniti njene prave vrednosti, saj niso verjeli, da je M31 samostojna galaksija.

M31 je značilna spirala, a zaradi velikega naklona se njena lepota izgubi. Odkrito rečeno, pogled nanjo skozi majhen (ali celo velik) teleskop razočara. Za prikaz podrobnosti, haloja in 300tih krogalstih kopic potrebujemo fotografijo. Vrednost, ki danes velja za oceno njene oddaljenosti (2,2 milijona svetlobnih let), bo treba morda nekoliko povišati, če so kefeide res nekoliko svetlejše, kot so nekoč menili - danes se nam to zdi verjetno. Trenutno se nam M31 približuje, čeprav se to ne bo nadaljevalo v neskončnost in se ni treba bati trka. Njena glavna satelita M32 in NGC205 sta enostavna teleskopska objekta, oba eliptična.

M33, spirala v Trikotniku, pogosto imenujemo vetrnica. Njen sij je blizu vidnosti s prostim očesom. Z daljnogledom ni težka za najti, čeprav se uporabnikom majhnih teleskopov zaradi nizke površinske svetlosti pogosto zdi, da jim uhaja. Bolj razrahljana spirala je od M31, a leži pod ugodnejšim kotom. Tudi v njej so raznovrstni objekti. Njen premer je približno polovica premera naše galaksije. V nasprotju z M31 je videti, da je v davnini niso poznali, leta 1764 jo je odkril sam Messier.

Delitev galaksij v različne razrede. V desno smer vidimo (iregularne) nepravilne galaksije, ki nimajo nobene posebne oblike. Na levo so kroglaste galaksije, ki po svoji obliki še najbolj spominjajo na krogle ali elipsoide. Na poąevnih linijah pa so ostale ąe spiralne galaksije, pri čemer imajo spodnje prečko, zgornje je pa nimajo.

Onkraj krajevne jate pridemo do drugih jat galaksij, ki so oddaljene na milijone svetlobnih let. Ni presenetljivo, da je bil Edwin Hubble tisti, ki je razvil prvo res uporabno klasifikacijo. Graf, ki ga je sestavil, zaradi njegove oblike pogosto imenujejo glasbene vilice.
Poznamo štiri glavne razrede galaksij:

1. Spiralne , od Sa (veliko jedro, tesno navita spirala, kraka) do Sc (majhno jedro, ohlapna kratka kraka). Naša galaksija je vrsta Sb; M51 v Lovskih psih je vrste Sa; M33, Vetrnica v Trikotniku je značilna galaksija vrste Sc.

2. Spiralne s prečko , pri katerih izhajata kraka iz nekakšne prečke (angl. "bar"), ki teče skozi jedro. Segajo od SBa do SBc (razporejene po vedno večji ohlapnosti). Zdi se,d a so zvezde v velikem vrtečem se disku včasih "nakopičijo" v tako prečkasto strukturo, a to za kozmične razmere ne traja zelo dolgo in verjetno so zato galaksije vrste SB mnogo manj pogoste kot navadne spiralne.

3. Eliptične , od E0 (skoraj kroglaste) do E7 (močno sploščene). V nasprotju s spiralnimije v njih ostalo le malo medzvezdne snovi, torej so bolj razvite in zvezde v njih skoraj ne nastajajo več. Orjaške eliptične galaksije so mnogo masivnehjše od katerekoli spiralne. M87 (tip E0) v Jati galaksij v Devici je npr. mnogo masivnejša od naše Galaksije in celo od Spirale v Andromedi. Na drugi strani pa so nekatere pritlikave eliptične galaksije, kakršne so nekatere manjše članice naše Krajevne jate, zares zelo skromne. Tipa eliptične galaksije ni vedno lahko določiti. Sploščen sistem na primer, ki bi v resnici moral biti vrste E7, je z druge strani lahko videti okrogel, in ga napačno opredelimo za E0.

4. Nepravilne galaksije so manj pogoste, kot bi morda mislili. Nimajo jasnega obrisa. Lep primer je M82 v Velikem medvedu. Magellanova oblaka so prej opredelili za nepravilna, zdaj pa menijo, da so vsaj v velikem oblaku brez dvoma vidni obrisi medle spiralne zgradbe.