|
|
||||||||
|
|
||||||||
|
DIHANJE IN ČUSTVA |
Vsako
čustvo spremlja značilen vzorec dihanja. Ko smo jezni, dihamo na določen način
in če ta način dihanja spremenimo, tudi
ne moremo več vzdrževati občutka jeze. Velja
tudi obratno, kot dobro vedo igralci. Če želijo v sebi prebuditi občutek
jeze, začnejo dihati tako kot, da bi bili jezni in tako prebudijo v sebi jezo.
To velja za vsa čustva. Tudi ko smo spolno vzburjeni, dihamo na določen
način in če to dihanje potlačimo,
vzburjenje pojenja. Zadrževanje diha nas omrtvi. Kot otroci smo tako preživeli mnoge situacije, s katerimi se
nismo želeli soočiti. Če smo se srečali z nečim kar je bilo preveč strašno ali
boleče, smo našo senzitivnost otopili tako, da smo zadrževali dih. Naučili smo
se tudi, da lahko čustva, ki jih naši starši in učitelji niso sprejemali,
potlačimo tako, da omejimo naše dihanje.Tak način upravljanja s sabo ima svoje
prednosti, saj nam je pomagalo preživeti, ima pa tudi slabo stran. Res je, da
nas je zaščitil pred premočno jezo ali bolečino, vendar smo se tako naučili
zadušiti tudi vse drugo, kar se poskušalo dvigniti znotraj nas - preveč
hrepenenja po ljubezni, preveč zadovoljstva ko smo ob nekomu, ki nam veliko
pomeni, preveč radosti, ker smo živi. Rajši smo se sprijaznili s tem, da smo si
dovolili čutiti le ozek izsek v razponu naših izkušenj, kot pa da bi tvegali
to, da bi dopustili čustvom in občutkom, da tečejo skozi nas.
Ravno tako kot lahko s pomočjo dihanja
potiskamo naša čustva, lahko s posebnimi dihalnimi tehnikami pridemo v stik z
njimi in jih dvignemo na površje. Poznamo Oshojevo Dinamično meditacijo, Orgazmično dihanje Wilchelma Reicha, Ognjeni dih, ki ga poznajo tako ameriški
Indijanci kot Tibetanci, rebirthing………itd.
Naš živčni sistem se deli na centralni in
avtonomni živčni sistem. Centralni upravlja z našim zavestnim delovanjem in
avtonomni živčni sistem regulira vse avtomatične telesne funkcije. Dihanje je
avtomatičen proces, vendar ga lahko zavestno kontroliramo. S pomočjo dihalnih
vaj torej vzpostavljamo most med zavestnim in nezavednim. In zakaj bi sploh brskali po neprijetnih občutkih in jih dvigovali na površje? Če
smo neko čustvo potlačili tako globoko, da se ga niti ne
zavedamo več, to še ne pomeni da je izginilo. Vsa ta zavrnjena in
nepriznana čustva še naprej živijo
svoje skrito življenje znotraj nas in se izmikajo naši kontroli. Vsi stari
strahovi, rane in zamere iz naše preteklosti posredno obarvajo naše sedanje
izkušnje in spodkopavajo naše dobre namere. Ogrožajo naše mentalno in fizično
zdravje. Mnoge psihosomatske bolezni izvirajo iz nerazrešenih čustvenih
konfliktov, s katerimi se ne želimo srečati.
Ko s temi tehnikami prikličemo čustva na površje, si jih priznamo in jih
podoživimo, se jih tako osvobodimo. Ker smo energetska bitja, ves čas
sprejemamo energijo vase, ta energija
se pretaka znotraj nas in teče iz nas ven. Tok energije, ki ga sprejemamo doživljamo kot inspiracijo, dotok novih ideje in informacij. Če je ta tok
blokiran, to doživljamo kot strah in nemir. Strah in nemir torej
blokirata dotok idej.
Tok energije skozi sebe doživljamo kot radost, užitek in moč. Če je ta tok oviran, to čutimo kot bolečino,
žalost in občutek izgube. Tok energije, ki teče iz nas ven pa doživljamo kot
kreativnost, ljubezen in produktivnost. Če je ta tok oviran to čutimo kot jezo,
frustracijo in sovražnost. S pomočjo tehnik s katerimi se osvobajamo čustev
torej postanemo spet »pretočni«, polni
energije in kreativni.
Če strah vpliva na našo sposobnost prejemanja energije, bolečina na našo sposobnost doživljanja ugodja in jeza na sposobnost dajanja, potem imajo čustva velik vpliv na naše doživljanje spolnosti. Seks je izmenjava energij, nepretrgan tok dajanja in sprejemanja. Pravimo, da je tantrični seks energijski seks . Vsi smo že kdaj doživeli, da imamo priložnost in željo po spolnosti, vendar kjub priliki in naši želji energija za to ni prisotna. Ko energija sredi ljubljenja nenadoma upade, to samo pomeni, da spreminja svojo obliko. Iz spolnega užitka se spremeni v neprijeten pritisk, ker smo prišli v stik z blokiranim občutkom ali kakim travmatičnim preteklim izkustvom. Namesto da se ubadamo s tem, kaj je narobe, je bolje da gremo v ta občutek in sledimo njegovi energiji. Ta nas bo morda vodila v to, da moramo spremeniti položaj telesa, ali da svojemu partnerju rečemo nekaj kar smo že dolgo zadrževali v sebi, morda bomo izrazili željo, ki se je sramujemo, ali ugotovili, da imamo potrebo po tem, da rečemo nekaj smešnega, pa smo se bali, da bomo pokvarili razpoloženje. Morda pa nas bo ta energija vodila skozi potlačene občutke žalosti, strahu ali jeze. Intimen pogovor je lahko prav tako izpolnjujoč, kot če bi se ljubili. Ko torej tako sledimo energiji, ki se je pojavila in jo izrazimo, bomo videli, da se lahko spet vrnemo k ljubljenju in tok spolnega užitka se bo obnovil in povečal. Mnogi duhovni učitelji pravijo, da moramo »živeti v toku«. To pomeni, da sledimo energiji znotraj nas in jo izražamo. Čim neko stvar izrazimo, nima več moči nad nami.
Cilj meditacije je, da umirimo svoje misli in
vstopimo v stanje bivanja, kjer se razodeva naš pravi jaz. Razmišljanje je odraz delovanja naše leve
možganske polovice in ko misli utihnejo, lahko stopimo v stik z intuicijo, z
delovanjem desne možganske polovice. Opazovanje dihanja je najhitrejša metoda s
katero lahko umirimo svoje misli. Povprečen človek vdihne 15 krat na minuto. Če
zavestno dihamo s pomočjo mantre, se ta proces upočasni in ko vdihnemo 8 krat
na minuto, začne optimalno delovati hipofiza. Ko pa se naše dihanje upočasni do
take mere, da vdihnemo 4 krat na minuto, se aktivira epifiza. Ko se tako
aktivirati obe žlezi, začne delovati naše tretje oko. Takrat izkušamo
jasnovidnost.
Preprosta in učinkovita vaja opazovanja diha s pomočjo mantre je SO-HAM meditacija:
·
Sedemo na stol in zravnamo
hrbtenico.
·
Globoko vdihnemo in si
predstavljamo da se ob izdihu osvobajamo vseh napetosti. Izdihujemo toliko
časa, dokler nismo mirni in sproščeni.
·
Potem pričnemo z opazovanjem
dihanja. Dihanja ne spreminjamo, le opazujemo ga. Ob vdihu mislimo Sooooooooo
in ob izdihu mislimo Haaaaaaaaam. Če dobro prisluhnemo dihu vidimo, da je So- Ham je notranji zvok diha v našem
telesu. Ob vdihu torej poslušamo zvok So in ob izdihu Ham. In
tako dihamo najmanj pet minut.. Če nas zmotijo misli ali zvoki, samo vrnemo
svojo pozornost na So-Ham.
Ta meditacija umiri naše misli in celo telo.
Čez nekaj minut bomo opazili, da naše
dihanje postaja vse počasnejše in to je
znak, da se naš um umirja. Presledki
med vdihom in izdihom in med izdihom in vdihom bodo vse daljši in čez nekaj časa bomo opazili, da skoraj ne
dihamo. Opazili bomo, da že zelo dolgo časa nismo vdihnili in da tudi
nimamo nobene potrebe po tem. Toda to se mora zgoditi samo po sebi. Če v
meditaciji hitro dihamo, to pomeni, da so naše misli nemirne, ko pa se ustavi
dih, so se ustavile tudi naše misli in ko
je naš um popolnoma miren, se nam lahko razodenejo višja stanja zavesti.
Ko s pomočjo opazovanja diha izpraznimo naš um, lahko telepatsko ujamemo misli
drugega. Bolj smo tudi odprti za impresije iz višjih nivojev zavesti.
SO- HAM meditacijo lahko uporabljamo vedno,
kadar smo preveč napeti ali nemirni.
Pred spanjem, ko na nam misli na tekoče
dogodke kratijo spanec, lahko v
postelji deset minut na ta način
opazujemo svoje dihanje in se umirimo.
Ta meditacija čisti energetske poti in kanale v telesu in nas osvobaja
prepričanj, ki nas omejujejo. Čisti
Samskare /navezave na pretekle dogodke / in Vasane /navezave na želje, ki jih
imamo za prihodnost/. Stanje nevezanosti ne pomeni, da se moramo vsemu odpovedati, temveč, da smo sposobni uživati v
vsem kar imamo v tem trenutku, brez strahu, da bomo to izgubili. Tako umirajo
naše navezave na preteklost in prihodnost..
Sv. Pavel pravi: »Umiram dnevno«.
Tudi drugi jogiji govorijo o smrti na tak
način. V stanju ne-dihanja simbolično doživljamo malo smrt. V meditaciji
»umremo« in se ponovno rodimo z novim razumevanjem.
Polona Sepe