OTON ŽUPANČIČ

BIOGRAFIJA

Oton Župančič (23.1. 1878, Vinica – 11.6. 1949, Ljubljana), slovenski pesnik, dramatik, esejist in prevajalec.

Oton Župančič se je rodil kot prvi izmed treh otrok trgovskega pomočnika Franca Župančiča in Ane Malič. Višjo gimnazijo je dovršil v Ljubljani, kjer je skupaj z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Dragotinom Kettejem sodeloval v dijaškem literarnem društvu Zadruga. Leta 1896 je odšel na Dunaj, študiral zgodovino in zemljepis, absolviral filozofijo ter znotraj kluba slovenskih študentov na Dunaju jeseni 1896 soustanovil literarno gibanje slovenska moderna, oblikovano po vzoru dunajskega gibanja moderne: njeni dekadenčni in novoromantični vplivi so opazni v prvi Župančičevi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899). Druga zbirka, Čez plan (1904) opusti dekadenčne motive in razpoloženja, pač pa enodejanka Noč na verne duše (1904) kaže vplive simbolistične dramatike. Med leti 1904-1905 je Župančič ponovno živel na Dunaju, nato v Parizu in v Nemčiji, v tem času mu je izšla tretja zbirka Samogovori (1908). Leta 1910 se je ustalil v Ljubljani, leta 1911 postal odbornik založbe Slovenska matica in s svojimi kritičnimi stališči vplival na natise izvirnega in prevodnega leposlovja, med leti 1912-1913 je postal umetniški vodja Deželnega gledališča, nato mestni arhivar in urednik revije Slovan (1914), se poročil z učiteljico Ani Kessler in, navdihnjen s svojimi tremi otroci, izdal pesniški zbirki Sto ugank ter Ciciban (1915). Leta 1917 je urejal liberalno lkulturno revijo Ljubljanski zvon. Leta 1920 je izdal novo pesniško zbirko V zarje vidove in antologijski izbor svoje poezije (Mlada pota). Istega leta je postal dramaturg Narodnega gledališča, izdal dramo Veronika Deseniška (1924), leta 1926 postal prvi predsednik slovenskega oddelka mednarodne pisateljske organizacije PEN (do leta 1933) in leta 1929 napredoval v upravnika operne in gledališke hiše Narodnega gledališča. V tem času je ustvarjal predvsem esejistiko in prevajal ter od leta 1936 ponovno predsedoval slovenskemu PEN. Med leti 1941-1945 je kot sodelavec slovenske protifašistične organizacije Osvobodilna fronta objavljal poezijo v ilegalnih časnikih; II. svetovno vojno je bolehen preživel v okupirani Ljubljani. Leta 1945 je izdal nacionalno in socialno angažirano zbirko Zimzelen pod snegom, postal poslanec v Ljudski skupščini in, štiri leta pred smrtjo, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

POETIKA

Župančičevo poetiko je nespregledljivo oblikoval vpliv modernih protinaturalističnih literarnih tokov fin de sie`cla. Mednarodni dekadenčni, simbolistični in novoromantični upor zoper realistični in naturalistični objektivizem ter postromantično epigonstvo ima primerljive razmere tudi v slovenski literaturi zadnjega desetletja 19. stoletja, v kateri se gibanje “slovenska Moderna”, ki mu pripada tudi Župančič, sčasoma (pod vplivom Bahrove esejistike) opredeli za literarno izražanje subjektivizma in individualizma. V slovenskem literarnem kontekstu pomeni ta vdor moderne negotovosti tudi zavestni upor zoper neotomistični katoliški moralizem in idealizem v literaturi zato posamezne pesmi Župančičeve prve zbirke Čaša opojnosti sledijo postromantični (Heinejevi) tradiciji ironije in religiozne blasfemije, ki pa je pri Župančiču že cepljena na značilne (Baudelairove ali Verlainove) dekadenčne motive (tudi simboliko in metaforiko) in na dekadenčno dualistično tematiko erotične ljubezni, ki pa še ne preide v pravi dekadenčni amoralizem (primerjaj Janko Kos: Primerjalna zgodovina slovenske literature, 2001: 217-19). Dekadenčno motivirano je v Župančičevi zbirki Čaša opojnosti tudi melanholično občutje minljivosti, tema spleena in ideala (cikel Seguidille), ideje metafizične negotovosti, eksplicitnega dvoma o krščanski metafiziki (pesem Moje barke) ter vitalistične volje do iskanja metafizičnega temelja v lastni subjektiviteti, individualnem čustvu in lepi domišljiji (pesem Ti skrivnostni moj cvet): slednje pa že utemeljuje konstantno dominanto novoromantične poetike v Župančičevi liriki. Župančičeva novoromantična poetska dominanta z apologijo svobodne in lepe subjektivitete vase sprejema impresionistične stilne pobude, izjemno individualno in estetsko učinkovito metaforiko in epiteta ornans, izjemno muzikalizacijo (tudi onomatopoijo) in svobodno ritmizacijo verznega strukturiranja ter nemalokrat emfatični lirski govor, hkrati pa reducira dekadenčni larpurlartizem s tem, da poetično kreacijo lepote, drugače od Baudelairove pesmi Lepota, utemeljuje izključno v emocionalno-domišljijski sposobnosti lirskega subjekta. Novoromantično vitalistično voljo do metafizičnega utemeljevanja v lastni čustveno-domišljijski, svobodni subjektivnosti (na primer v pesmi Ob Kvarneru) Župančič okrepi v naslednjih zbirkah: knjiga Čez plan (1904) opusti dekadenčne pobude in jih nadomesti s tematiko himnično zanosnega eksistencialnega zatočišča v živi naravi, s čimer se po eni strani odpira folklorističnim romantičnim vzorcem, po drugi strani pa simbolističnim pobudam: le-te pod Bergsonovim filozofskim vplivom utemeljuje v kreativnem elanu in intuiciji, ki istoveti pesniški subjekt s kozmično kreativnostjo. Zametke te, simbolistične poetike (s pogosto svobodnim in tudi že nerimanim verzom) je Župančič okrepil z Whitmanovim in Verhaerenovim vplivom dinamičnega optimizma, pesnikove vključenosti v kolektivno dogajanje velemestne civilizacije in narave, vendar je metafizični panteizem nemalokrat nadomestil s socialno-moralno kritiko (pesem Kovaška) in/ali z nacionalnim angažmajem (Z vlakom), ki sta se do skrajnosti okrepila v pesmih iz obdobja druge svetovne vojne (zbirka Zimzelen pod snegom, 1945). Župančičeva poezija konstantno reducira pobude simbolističnega, metafizičnega panteizma s prvoosebnim lirskim subjektom, tako da pesnik ni brezosebni medij metafizične transcendence, marveč zavestni ustvarjalec in izraževalec človeškega kolektiva (ali kozmičnega dogajanja) iz svoje lastne subjektivnosti. Temeljna konstanta Župančičeve poetike, ki je sicer sprejemala mnoge findesie`clovske stilne, verzno-strukturne, motivno-tematske in idejne pobude, tako ostaja novoromantični vitalizem. (Očitnejšo sinkretičnost novoromantičnega vitalizma, simbolizma in postromantike, tradicionalne in moderne dramaturške strukturacije, razkriva Župančičeva dramatika, ki pa je morda prav zaradi svoje nedomišljene sinkretičnosti umetniško šibkejša od njegove vrhunske lirike.)

RECEPCIJE DOMA

Župančičevo literarno ustvarjanje v okviru gibanja »slovenska Moderna« se je začelo v razmerah, ki so do neke mere spominjale na »kulturni boj« med modernizacijskimi in tradicionalističnimi silnicami tudi na področju literature. Liberalnejša kritika je skušala afirmirati ruski realizem ali ohranjati postromantično tradicijo, katoliška kritika pa je odločno nasprotovala vsem modernim in še zlasti findesie`clovskim literarnim tokovom. Tako je vodilni neotomistični ideolog Aleš Ušeničnik še pred izidom Župančičevega knjižnega prvenca v časopisnem članku leta 1998 ozmerjal Župančičev razigrani, zelo blago blasfemični cikel Velikonočni soneti, z besedami: »Da, to je pravi cvet materializma, ali recimo frivolnega cinizma, venerizma, voluptarizma! Tak pesnik je res /…/ sin pohoti.« (Treba je reči, da je bila Župančičeva mladostna poezija zares zavestno protifilistrska in zmerno blasfemična v imenu modernega svobodnega individualizma.) A čeprav je Ušeničnik še ob izidu Župančičeve druge zbirke Čez plan (1904) ohranil kritiko Župančičevega vitalističnega panteizma, je oznako frivolnosti že opustil, saj so vplivne recenzije Čaše opojnosti v liberalnejšem tisku prepoznale Župančičevo vrednost: »Pesnik je gotovo najzanimivejši /…/ pojav na slovenskem Parnasu zadnjih let« (časopis Slovenski narod, 1899), Župančičev individualistični vitalizem, mojstrski slog in muzikalni verz pa je s čedalje večjim navdušenjem sprejemala tudi širša bralna publika, saj je leta 1899 Župančič v primerjavi s pesniškim kolegom Ivanom Cankarjem zelo zmerno in čedalje manj dekadenčno izzivalen, v primerjavi z D. Kettejem literarno inovativnejši, v primerjavi z J.Murnom pa je ton njegove poezije večidel zanosno optimističen in – »pristno slovenski«, kot ugotavlja nestor tedanje slovenske poezije A. Aškerc (v članku leta 1899). Župančičeva mojstrska posvojitev novoromantične poetike je med vsemi findesie`clovskimi pobudami očitno najbolj ustrezala slovenski literarni recepciji prve polovice 20. Stoletja, saj si je (tudi s svojo esejistiko in prevodi) naglo pridobil status poeta laureatus, z novoromantično apologijo individualne umetniške ustvarjalnosti, zanosnim optimizmom, izrazito metaforično dikcijo ali muzikalnim verzom pa je vplival na številne modernejše in tradicionalnejše slovenske pesnike do II. svetovne vojne in po njej – nazadnje celo kot referenca za neoavantgardistično parodično pesnitev Duma (1966) Tomaža Šalamuna. Obsežno monografsko predstavitev Župančičeve literature je že leta 1935 napisal najvplivnejši slovenski kritik Josip Vidmar (po II. svetovni vojni ji je sledilo več monografskih predstavitev Župančiča; najtemeljitejša je monografija Jože Mahniča Oton Župančič, 1998), desetletje po pesnikovi smrti pa je bila Župančičeva ustvarjalnost uvrščena v novo ustanovljeni program Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, v katerem je med leti 1956-1992 izšlo dvanajst knjig Župančičeve literature in literarnovednih interpretacij le-te.

Prvine novoromantične poetike so značilne tudi za Župančičevo poezijo za otroke: zbirka Ciciban je doživela že nešteto ponatisov. Župančičev nacionalni in socialni pesniški angažma je v prelomnih zgodovinskih časih stopnjeval pesnikov vpliv tudi na najširšo slovensko javnost, vse do faze mitizacije. Župančičeva poezija je doživela številne uglasbitve za samospeve, zbore in različne instrumentalne zvrsti (Benjamin Ipavec, Emil Adamič, Pavel Šivic, Risto Savin, Slavko Osterc, Danilo Švara, Karel Pahor in drugi), po drami Veronika Deseniška je Danilo Švara ustvaril opero, po pesnitvi Duma pa je nastala istoimenska simfonija Blaža Arniča.

RECEPCIJA NA TUJEM

Zaradi svojega pesniškega, esejističnega in prevajalskega vpliva in veljave v slovenskem literarnem polju pred II. svetovno vojno, pa tudi zaradi svoje nesporne umetniške kvalitete je Oton Župančič poleg F. Prešerna, S. Kosovela in (v zadnjem času) E. Kocbeka najbolj prevajani pesnik slovenske poezije pred II. svetovno vojno. K velikemu številu prevodov Župančičeve poezije v tuje jezike je morda pripomoglo tudi dejstvo, da je bil dejaven član in predsednik slovenskega centra mednarodne pisateljske organizacije PEN, v prvem desetletju po II. svetovni vojni in tudi pozneje pa je bil pesniško aktualen tudi zaradi svoje protifašistične in socialnokritične pesniške angažiranosti na recepcijskem območju nekdanje Jugoslavije in na recepcijskem območju socialističnega bloka držav Srednje in Vzhodne Evrope.

Recepcijo Župančiča na tujem je najtemeljiteje pregledal Joža Mahnič (prim. monografijo Oton Župančič, 1998). V prvi polovici 20. Stoletja so bile posamezne Župančičeve pesmi dostopne bralcem v češkem, ruskem, italijanskem, hrvaškem in srbskem prevodu. Ob slednjih dveh je že leta 1924 upravnik Narodnega gledališča v Splitu Niko Bartulović v Srpskem književnem glasniku objavil obsežno literarnovedno razpravo o Župančiču, v italijanščini je literarnovedno monografijo ob Župančičevi petdesetletnici objavil slavist Arturo Cronia. V nemščino ga je prevajala slovenska pesnica nemškega rodu Lili Novy. Sistematičen, navdušen in obsežen prevodni izbor iz Župančičeve predvojne poezije in odlomkov iz drame Veronika Deseniška je izšel v francoski monografiji Luciena Tesnie`ra leta 1931: ta monografija ob literarnovedni interpretaciji Župančičeve poezije, dramatike in esejistike podrobneje predstavlja tudi pesnikovo biografijo.

Po II. svetovni vojni so obsežnejši izbori Župančičeve poezije v antologijah slovenske lirike izšli v češkem prevodu (Hvězdy nad Triglavem, 1946) in v italijanskem prevodu (Sempreverde e rosmarino, 1951), samostojno knjižno predstavitev v češčini je Župančičeva poezija dobila tudi v zbirki Úsvity a bouře (1962), samostojno predstavitev v ruščini v zbirki Probuždenie (1961), v bolgarščini v zbirki Mojte korabi (1965), v letonščini v zbirki Bezmiegs (1971), v beloruščini v zbirki U večn'im dozori. (1986). Dvojezični izbor Župančičeve poezije v madžarščini in slovenščini je izšel pod naslovom Te titok-virág. V hrvaškem in srbskem prevodu, ki ga je ustvarjala vrsta odličnih pesnikov-prevajalcev, sta izšli na primer tudi antologijski predstavitvi Župančičeve poezije Čaša opojnosti (1981) in Samogovori (1987), Župančiča pa je srbskim bralcem v literarnovedni razpravi predstavila slavistka Marja Boršnik leta 1962. Ponovni antologijski prevod Župančičeve poezije v francoščino je izšel v monografiji Oton Joupantchitch Marca Alyna in Viktorja Jesenika leta 1978, antologijski izbor Župančičeve poezije v angleščini pa je pripravil angleški univerzitetni profesor slovenskega rodu Janko Lavrin v knjigi A Selection of Poems leta 1967. Ob prevodih poezije za odrasle se ponatiskujejo ali na novo ustvarjajo prevodi Župančičeve poezije za otroke (zlasti iz zbirke Ciciban) zlasti v mnoge jezike Srednje, Vzhodne in Južne Evrope. Visoko klasično vrednost Župančičevega celotnega ustvarjalnega opusa je dokončno potrdil obsežen simpozij, na katerem so sodelovali številni ugledni slovenski, evropski in ameriški slavisti; zbornik njihovih razprav Oton Župančič – simpozij 1978 je v uredništvu Franceta Bernika izšel leta 1979. Leta 1980 mu je v uredništvu Janka Modra sledil še zbornik analiz prevodov Župančičeve poezije v tuje jezike (Oton Župančič v prevodih). Župančič ima torej poleg F. Prešerna, S. Kosovela in E. Kocbeka veljavo najbolj nepogrešljivega klasika v vseh sodobnih prevodnih predstavitvah slovenske poezije.

BIBLIOGRAFIJA

a) Leposlovje
1899. Čaša opojnosti. Ljubljana:
1900. Pisanice. Ljubljana:
1904. Čez plan. Ljubljana:
1904. Noč na verne duše.
1908. Samogovori. Ljubljana:
1913. Lahkih nog naokrog. Ljubljana:
1915. Sto ugank. Ljubljana:
1915. Ciciban in še kaj. Ljubljana:
1920. Mlada pota. Ljubljana:
1920. V zarje Vidove. Ljubljana:
1924. Veronika Deseniška. Ljubljana:
1945. Zimzelen pod snegom. Ljubljana:

b) esejistika
1902-1903. “Moderna črtica pri nas”. In: Slovan, p. 24.
1917. “Ritem in metrum”. In: Ljubljanski zvon, p. 277.
1932. “Adamič in Slovenstvo”. In: Ljubljanski zvon, p. 513-520.

c) prevodi
Honoré de Balzac. 1935. Teta Liza ( La Cousine Bette). Ljubljana: Hram. 390p.
Honoré de Balzac. 1934. Oče Goriot (Le Pe`re Goriot). Ljubljana: Hram. 290p. Honoré de Balzac. 1940. Striček Pons (Le Cousin Pons). Ljubljana: Hram. 312p.
Alphonse Daudet. 1912. Sapho. Ljubljana: Narodna založba. 292p.
Charles Dickens. 1911. Oliver Twist. Ljubljana: L. Schwentner. 479p.
Charles Dickens. 1936, 1936, 1938. David Copperfield. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. 365p., 366p., 376p.
Pedro Calderon de la Barca. 1930. Sodnik Zalamejski (El alcalde de Zalamea). Ljubljana: Slovenska matica. 100p.
Gustave Flaubert. 1917. Tri povesti (Trois contes). Ljubljana: Omladina. 146p.
John Galsworthy. 1933-1934. Saga o Forsytih (The Forsyte Saga). Ljubljana: Modra ptica. 1056p.
Knut Hamsun. 1932. Potepuhi (Landstykere). Ljubljana: Modra ptica. 408p.
Hugo von Hofmannsthal. 1934. Slehernik (Jedermann). Celje: Mohorjeva družba. 117p.
Prosper Mérimée. 1930. Šentjernejska noč (Le chronique du re`gne de Charles IX). Ljubljana: Modra ptica. 181p.
Prosper Mérimée. 19 . Carmen (libretto).
Molie`re. 1934. Tartuffe. Ljubljana: Hram. 87p.
Liam O’Flaherty. 1931. Noč po izdaji (The Informer). Ljubljana: Modra ptica. 367p.
Edmond Rostand. 1923. Cyrano de Bergerac. Ljubljana: Kleinmayr & Fed. Bamberg. 196p.
Friedrich Schiller. 1923. Maria Stuart. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. 196p.
William Shakespeare. 1921. Beneški trgovec (The Merchant of Venice). Ljubljana: Nova založba. 154p.
William Shakespeare. 1921. Macbeth. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 151p.
William Shakespeare. 1922. Julij Cezar (Julius Caesar). Ljubljana: Nova založba. 121p.
William Shakespeare. 1923. Othello. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 158p.
William Shakespeare. 1926. Kar hočete (Twelfth Night or What You Will?). Ljubljana: Tiskovna zadruga. 119p.
William Shakespeare. 1928. Zimska pravljica (Wintertale). Ljubljana: Tiskovna zadruga. 43p.
William Shakespeare. 1929. Ukročena trmoglavka (The Taming of the Shrew). Ljubljana: Tiskovna zadruga. 111p.
William Shakespeare. 1930. Komedija zmešnjav (Comedy of Errors). Ljubljana: Tiskovna zadruga. 81p.
William Shakespeare. 1933. Hamlet. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 173p.
William Shakespeare. 1940. Romeo in Julija (Romeo and Juliet). Ljubljana: Slovenska matica. 133p.
William Shakespeare. 1942. Vihar (The Tempest). Ljubljana: Slovenska matica. 123p.
William Shakespeare. 1946. Koriolan (Coriolanus). Ljubljana: Slovenska matica. 168p.
William Shakespeare. 1954. Kakor vam drago (As You Like It). Ljubljana: Slovenska matica. 159p.
William Shakespeare. 1971. Ljubezni trud zaman ( ). ZDWS, LJ DZS.
George Bernard Shaw. 1928. Sveta Ivana (Saint Jean). Ljubljana: Slovenska matica. 126p.
Stendhal. 1938. Parmska kartuzija ( La Chartreuse de Parme). Ljubljana: Hram. 474p.
Voltaire. 1931. Kandid ali optimizem (Candide ou l’optimisme). Ljubljana: Tiskovna zadruga. 128p.