|
Sodelujoči:
… Lara
Jereb, 8. b … Nina
Vogel, 8. b … Vesna
Pudgar, 9. a … Anja
Belinc, 9. a … Andraž
Rotovnik, 9. a Klavdija Kotnik,
vodja projekta in mentorica, profesorica
slovenščine in šolska knjižničarka Stojan Brezočnik,
mentor, učitelj likovne vzgoje Naslov
naše e-knjige je Podajmo si roke, ker si
želimo, da bi
se vojne po svetu prenehale in da ljudje ne bi trpeli.
V
projektu smo se podrobneje seznanili s časom druge svetovne vojne in
holokavsta. Vsa naša videnja tega časa, naši vtisi in občutki so zapisani v
naših literarnih prispevkih, ki smo jih razdelili v 4 poglavja. Prvo poglavje
nosi naslov Večno prijateljstvo. Tu smo predstavili knjigo Johna Boyna Deček v
črtasti pižami in naše interpretacije vsebine. V drugem poglavju Pa vendar so
cvetele češnje smo spoznali, nam do zdaj neznanega pesnika, Karla D. Kajuha in
njegovo ljubezensko poezijo. Uničena življenja je naslov našega tretjega
življenja, kjer smo zbrali svoje vtise in občutke ob gledanju filma Deček v
črtasti pižami. V zadnjem poglavju Tihi opomini na preteklost smo obiskali
bližnja spominska obeležja iz 2. svetovne vojne
v Mežici in gestapovske zapore v Dravogradu, jih avtorsko dokumentirali
s fotografijami in videoposnetkom Muzejska zbirka o nacističnem nasilju –
Dravograd. »Za sodelovanje v projektu Stisni roko v pest sem se odločila,
ker se mi
je zdela tema projekta zelo zanimiva in o njej smo nekaj slišali
tudi pri uri
zgodovine.« Anja Belinc, 9. a »Po
obisku gestapovskih zaporov v Dravogradu sem razmišljala le o
tem, na kakšen
način, naj povem še drugim, da se kaj tako groznega ne sme
nikoli več ponoviti.
E-knjiga je kot nalašč za to.« Vesna Pudgar, 9. a »Velikokrat
sem razmišljala o svojih sorodnikih, ki so sredi vojne umrli ali
pa so doma
trpeli. Ko sem kdaj prebrala kakšno knjigo o vojni, me je vedno
stisnilo pri
srcu. Zato sem se odločila, da sodelujem pri tem projektu, ker želim,
da vsi
ljudje zvedo, kaj se je dogajalo v tistih časih.« Nina Vogel
8.b »Za
sodelovanje v tem projektu sem se odločila, ker sem želela bolj
podrobno
spoznati čas 2. svetovne vojne in tudi ostale seznaniti z dogajanjem.
Pri
projektu sem se veliko naučila. Ni mi žal, da sem se vključila.« Lara
Jereb, 8.b S
sodelovanjem v tem projektu smo
spoznale, kakšno je bilo življenje ljudi, ki so živeli v času
druge svetovne
vojne. Prepričane smo, da so vojne popoln nesmisel človeštva,
pri čemer trpi
preveč ljudi. Zdaj še bolj cenimo prijateljstvo med seboj, ker
nam tega ne more
nihče vzeti. Zelo pomembno pa se nam tudi zdi spoznanje, da smo lahko
srečni,
ker živimo svobodno in lahko brez zadržkov povemo svoje mnenje. SMRT NIKOLI NE POKONČA PRIJATELJSTVA! Viri:
|