Žalostna zgodba židovskih ljudi

V okviru projekta Stisni roko v pest smo se odločile skupaj z mentorico, da preberemo knjigo avtorja Johna Boyna  Deček v črtasti pižami. Ker zelo rada prebiram, sem knjigo z veseljem vzela v roke. Že sama naslovnica na knjigi me ni pustila ravnodušne in vedela sem, da bo zgodba žalostna in pretresljiva.

Zgodba govori o nemški družini, ki živi v Berlinu na začetku druge svetovne vojne. Oče je bil visoki član nemške vojske in vsa družina je imela zaradi tega veliko privilegijev in ugodnosti. Sin Bruno je bil devetletni deček, ki je hodil v šolo in se družil s prijatelji. Svoje starejše sestre Gretel ni maral in ji je pravil brezupni primerek. Bil je vesel in razigran otrok, njegovo življenje v Berlinu je bilo popolno in marsikateri otrok bi si želel biti na njegovem mestu. Mama je skrbela za hišo in družabno življenje v njej. Kljub navidezno popolnemu življenju ostali družinski člani niso vedeli, kakšno funkcijo opravlja oče v nemški vojski. Njihovo življenje se je spremenilo, ko je prišel nekega dne na večerjo sam Adolf Hitler, ki je bil v tem času nacistični voditelj Nemčije. Sprožil je drugo svetovno vojno, ki je terjala milijone človeških žrtev. Med drugim je bil kriv tudi za holokavst. Njegov cilj je bil popolnoma uničiti židovski narod.

Brunova družina se je morala preseliti daleč stran od Berlina – na Poljsko, kjer je Hitler zgradil največje kontracijsko taborišče za Žide, Auschwitz. Bruno je bil prepričan, da je ta selitev samo začasna, saj mu tu na »podeželju« sploh ni bilo všeč. Živeli so v hiši, ki je bila manjša od tiste v Berlinu. Z njimi so živeli tudi hišni pomočniki, ki so z njimi prišli iz Berlina, bilo pa je nekaj novih služabnikov, ki so bili shirani, bolni in zelo utrujeni. Med njimi je bil tudi Pavel, ki je stregel hrano in delal v kuhinji. Dan za dnem pa so v hišo na pomembne sestanke hodili nemški vojaki. Oče je imel zdaj še manj časa za družino in se je posvečal le svojemu delu.

Ker je bil Bruno zelo radoveden otrok, je kmalu v novem domu začel raziskovati in odkril je visoko bodečo ograjo, ki ga je pripeljala do židovskega dečka Shmuela. Zaprt je bil v taborišču skupaj s svojo družino. Čeprav ni popolnoma razumel, zakaj je tukaj, je vedel, da pod nobenim pogojem ne sme na drugo stran ograje, ker ga tam čaka zagotova smrt. Tako sta se Bruno in Shmuel lahko le pogovarjala, nista pa se mogla skupaj igrati. Bruno najprej ni razumel, zakaj so oni na tej strani ograje, drugi otroci, s katerimi bi se lahko igral, pa so na drugi in ne more do njih. Prepričan je bil, da se igrajo neko njemu nepoznano igro, kjer so vsi oblečeni v črtaste pižame. Obiskoval ga je vsak dan, nosil mu je hrano in sčasoma sta postala najboljša prijatelja.

Ker je imel oče tajno nalogo, on je namreč vodil taborišče Auschwitz, ostali družinski člani v začetku tega niso vedeli. V Brunovih očeh je bil dober in pošten vojak, ki dela v dobro  za nemški narod, v resnici pa je storil veliko gorja nedolžnim ljudem. Nemci so namreč v času druge svetovne vojne gradili povsod po Evropi taborišča, kamor so zapirali ljudi, ki niso bili nemške narodnosti ali pa so se upirali nacističnemu režimu. Njihovo življenje v taboriščih je bilo neznosno. Tam so bili prisiljeni trdo delati, niso smeli povedati svojega mnenja, ob najmanjši napaki so jih poslali v plinske celice ali pa jih pretepli do smrti. Ob celodnevnem napornem fizičnem delu so dobivali strašansko malo hrane in marsikdo je od lahkote in izmučenosti umrl. Ko je Brunova mama dojela, kaj počne njen mož v Auschwitzu, je odnos do moža čisto spremenila. Ni ga več videla kot človeka ampak kot pošast, ki brez milosti izdaja ukaze usmrtitve in sežige nešteto Židov.

Pretresel me je prezirljiv odnos nemških vojakov do Židov, saj so  bili v njihovih očeh manjvredni. Zelo kruto se je do njih obnašal mladi poročnik Kotler. Zelo me je vznemirilo njegovo ravnanje do ubogega Pavla, ki jim je stregel pri mizi. Njegova naloga je bila, da jim naliva vino. Pri tem je pomotoma polil poročnika Kotlerja, ta pa se je tako razburil, ga odvlekel na hodnik in ga tam pretepel do smrti. Tudi z malimi Shmuelom je ravnal podobno. Dečka so pripeljali v hišo, da bi očistil manjše kozarce. Tam sta se z Brunom srečala in Bruno mu je ponudil piškote. Ravno v tem času pa je prišel zraven poročnik in fanta takoj odpeljal nazaj v taborišče, kjer ga je strašno pretepel. Razžalostilo me je, da so z njim ravnali tako brutalno, saj je bil vendar še otrok, ki ni razumel, zakaj se mu godijo take krivice, zakaj mora zdaj živeti v taborišču, kjer je lačen, zakaj sta dedek in babica umrla in še na pogreb ni mogel, zakaj ves čas nosi črtasto pižamo, ki je simbol vsega trpljenja, ki so ga preživeli milijoni Židi samo zaradi okrutnosti nemškega voditelja in njegovih vojakov.

 Tudi Bruno je storil napako in izdal prijatelja. Pred poročnikom Kotlerjem je namreč zanikal poznanstvo s Shmuelom, ampak je to globoko obžaloval, kar ne morem trditi za nemške vojake, ki so bili polni sovraštva do tega naroda. Brez vsakega obžalovanja so jih pobijali in preganjali po svetu. Otroku Bruno pa je bilo hudo, da je izdal prijatelja in si je močno želel krivico popraviti. To je tudi storil, saj je prijatelju obljubil, da mu bo pomagal poiskati očeta v taborišču. Tako sta nekega dne skopala luknjo pod bodečo ograjo, da je lahko Bruno prišel na drugo stran. Shmuel mu je priskrbel umazano črtasto pižamo in skupaj sta se opravila na drugo stran ograje.  Med iskanjem Shmuelovega očeta sta se znašla v skupini taboriščnikov, ki so jih odvedli v plinsko celico. Tam sta skupaj umrla. Tik pred smrtjo je Bruno Shmuelu priznal, da je njegov najboljši prijatelj.

Zgodba me je pretresla, večkrat sem se med branjem globoko zamislila, kako so mnogi ljudje trpeli v tem času. Vesela sem, da danes ni več tako, čeprav se zavedam, da vsi otroci po svetu ne živijo v miru in da preveč trpijo.

Vesna Pudgar

domov