Uničeno otroštvo

Ob gledanju filma mi je po glavi rojilo mnogo stvari. Film mi je bil všeč, a so se obenem pojavljali neprijetni občutki. Najbolj me je pretreslo, kako se je ljudem iznenada spremenilo življenje. Zapuščati so morali svoje domove in svoje bližnje. Prav tako je bilo pretresljivo, kako so z njimi ravnali v taborišču. Zaprti ljudje so morali neznansko trpeti in najbrž so si želeli le nazaj domov, a večini se želja ni uresničila.

Menim, da za gestapovce, ki so takrat ustrahovali in mučili ljudi, ni dovolj krute kazni. Še smrti si ne zaslužijo, morali bi trpeti, tako kot so njihovo ujetniki.

V filmu mi je bilo najbolj všeč pristno prijateljstvo med Brunom in Shmuelom. Bruno se je družil z židovskim dečkom brez zadržkov. Nevede se je žrtvoval za svojega prijatelja, saj mu je pomagal pri iskanju izginulega očeta. Umrla sta skupaj, z roko v roki kot prava prijatelja.

Če film primerjam s knjigo, mi je bil bolj všeč film, najbrž zato ker film gledalcu približa like in dogajanje. Zgodbo sem po gledanju filma bolje razumela. Tako v filmu kot v knjigi spoznamo, da so to strahote, ki se ne smejo nikoli več ponoviti, ne pri nas niti kje drugje.

Vesna Pudgar