|
DRAVOGRAD –
MORIŠČE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Zgodaj zjutraj smo se
odpravili v Dravograd z namenom, da bi
si ogledali gestapovske zapore in da bi tako lažje razumeli čas druge
svetovne
vojne, ki ga pri urah zgodovine tudi podrobno spoznavamo. Ko smo prispeli do
občinske stavbe, smo se napotili v kletne
prostore, kjer se nahajajo zaporne celice. Spustili smo se po stopnicah
navzdol
in se ustavili na hodniku. Okoli nas so bili kamniti zidovi, ki so
delovali
zelo hladno in nečloveško. Bilo je temno, zatohlo, smrdelo je po
nafti in nihče
od nas se tu ni dobro počutil. Vodič nam je razložil vse
podrobnosti o gestapovcih, zaporih
in mučenju. Gestapovci so bili po celem svetu poznani po svoji krutosti
in
krvoločnosti. Ljudje so se jih bali, na ulicah so se jim izmikali, saj
te je
gestapovec lahko pretepel ali celo odpeljal
s seboj, če se mu je to samo tako zahotelo. Brez razloga.
Tu v
Dravogradu so gestapovci v kletnih zaporih uredili pet
zaporniških celic, kamor
so zapirali partizane, njihove sodelavce in druge ljudi, ki so se jim
upirali.
V teh zaporih so ljudje strašno trpeli in prestajali grozovite
stvari, saj so
bili nekateri tam več let. Gestapovci so jih mučili na raztegovalnih
napravah,
ki spominjajo na srednji vek. Za nohte so jim zabijali žeblje, jih
prenajedali
s hrano, da so bruhali, in so morali svoje bruhanje tudi jesti. Ob tem
mi je
postalo slabo. Kako so lahko to počeli soljudem, kako so lahko to
počeli brez
kančka slabe vesti, kako so lahko prizadejali toliko gorja in
trpljenja. Ne
razumem, niti nočem tega razumeti, ker nasilje nima nobenega smisla. Kasneje smo si ogledali
še celice in mučilne sobe in vsi smo
se pri tem počutili neprijetno. Naj zaključim z mislijo, ki je zapisana
na
spominski plošči na zgrabi Občine Dravograd: TU KRAJ JE STRAŠNIH MUK - NAJ POMLJE VNUK, KAJ JE SVODOBE CENA. Vesna Pudgar |