Češnjevi cvetovi

Pri projektu Stisni roko v pest sem spoznala slovenskega pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je ustvarjal med drugo svetovno vojno.

Prebrali smo dve njegovi ljubezenski pesmi, Bosa pojdiva, dekle, obsorej in Samo en cvet, en češnjev cvet, objavljeni v zbirki Markacije. Obe pesmi nagovarjata ljubljeno dekle. Kajuh je bil kot mlad človek zaljubljen v dekle, ki pa so jo zaprli. Ob tem je moral pesnik najbrž hudo trpeti, saj ni mogel biti ob svoji dragi in se je dan za dnem soočal z negotovostjo, ker ni vedel, kaj se dogaja z njo. Svoja čustva je izlil na papir in njegove pesmi še danes govorijo o njegovem trpljenju in trpljenju mnogih v tem času.

V pesmi Bosa pojdiva, dekle, obsorej govori o ljubezni in trpljenju hkrati. Razpoloženje v pesmi je na trenutke zasanjano in romantično, saj si pesnik želi, da bi bila z dekletom svobodna in bi se lahko prosto sprehajala in nabirala češnjeve cvetove. Se pa romantika in ljubezen mešata s smrtjo in trpljenjem, s čimer pesnik izraža stanje tistega časa. Vsa zemlja (ljudje) trpi strahote, ki jih povzroča sovraštvo med ljudmi.

Pesem je pesnik postavil v pomladni čas. To je čas, ko vse cveti, narava je še lepša kot v drugih letnih časih. Tudi med vojno je v deželo prihajala pomlad vsako leto in naznanjala novo življenje in novo upanje.

Tudi druga pesem Samo en cvet, en češnjev cvet, je vsebinsko podobna prvi. Tudi tukaj češnjev cvet ponazarja svobodo, ljubezen in upanje na boljše čase. Kljub temu da je pesnik naravo opisal kot nekaj prijetnega, toplega, pa je v pesmi vseeno prisoten grenak priokus zaporov v času druge svetovne  vojne.

Obe pesmi izpovedujeta ljubezenska čustva, kar pomeni, da so se kljub vsem strahotam druge svetovne vojne, ljudje imeli radi. Ljubili so se med seboj in Kajuh je svoja čustva lepo zapisal v svojih pesmih.