|
Deček v črtasti pižami Knjiga me je zelo
pretresla in še
vedno ne morem verjeti, kaj vse so delali ti »junaki«, vsaj
za Bruna so bili.
Nemški vojaki po svojem vedenju sploh niso bili ljudje, naučeni
so bili, da
mučijo, pretepajo in ubijajo Žide. Še posebej se mi je gnusil
mladi poročnik
Kotler. Spomnim se, da je pretepel Shmuela. Takrat sem bila razočarana
nad
Brunom, ker je zatajil prijatelja in pustil, da ga je vojak mučil. V
tistem
trenutku sem si mislila, da bo Shmuel podlegel in umrl.
Ta pretep sem si zelo predstavljala, čeprav
sem vedela, da je poročnik zloben, vendar sem bila vedno znova
presenečena nad
njegovo krutostjo in krvoločnostjo. Večkrat sem se ustrašila, ko
je koga
ustrelil ali ubil. Ko sem zaprla
knjigo, sem si vedno
želela, da bi vsi ti vojaki umrli, ali pa da bi jim Židje pokazali,
kako so jih
mučili in kaj vse so morali pretrpeti. Najprej so jih ločili od
družine, nato
so morali prisilno delati, nato so jih mučili kot pse, na koncu pa so
jih
pobili. Te ljudi sem vedno znova prezirala in če bi jaz živela v tistem
času,
bi se jim želela maščevati. Posebej žalostno
je bilo dejstvo,
da je v taboriščih umrlo na tisoče Židov, Nemcem (vsaj večini)
pa sploh ni bilo
mar za to. Bili so prepričani, da služijo nemškemu narodu
predvsem pa Adolfu
Hitlerju po svojih najboljših močeh in delajo le
najboljše. O tem je bil
prepričan tudi Bruno, saj je imel svojega očeta za vzornega in dobrega
vojaka,
ki ne bi nikomur storil nič hudega. Zato tudi ni čisto verjel Shmuelu,
da so
vojaki zlobni in ubijajo nedolžne ljudi, da se v taborišču ne
igrajo in so ves
čas lačni. Ta zgodba pa ne
govori samo o vojni
in slabih stvareh. Govori tudi o večnem in prepovedanem prijateljstvu
med
židovskim in nemškim dečkom, ki se sploh ne bi smela spoznati. V
prijateljstvu
se zgodi marsikaj, včasih ga zatajiš, spet drugič mu
stojiš ob strani. Tako
Bruno ni bil nič drugačen od drugih otrok, ko se šele učijo,
kako biti dober
prijatelj. In Bruno je bil zelo dober prijatelj. Za Shmuela je veliko
tvegal,
nosil mu je hrano, pomagal mu je iskati očeta in si izdajal za enega
izmed
Židov. Na koncu pa sta skupaj umrla, a njuno prijateljstvo ostaja večno
in vzor
ter močno sporočilo vsem mladim, da je prijateljstvo nad vsem, nad
politiko in
nad vsemi vojnami. Res, da je
celotna zgodba preveč
kruta in nima srečnega konca, sama priznam, da mi je na list papirja
pritekla
tudi solza, a v tej zgodbi sem se naučila ključnih stvari, ki veljajo
za pravo
prijateljstvo: -
bodi zvest, -
pomagaj, ko je prijatelj v
težavah, -
za prijateljstvo je vredno
dati tudi življenje. Bruno
in Shmuel
sta bila prava prijatelja za vedno, čeprav sprva ni bilo temu tako. To
prijateljstvo občudujem in sem vesela, da je v tistem krutem času
obstajalo
tudi nekaj tako čistega, iskrenega in polnega ljubezni. Tudi mi si
moramo najti
v hudih časih nekoga, ki mu lahko zaupamo, ga imamo radi in bi zanj
dali vse. Želim si, da bi vsak izmed nas imel vsaj enega Bruna ali Shmuela in se ne bi nikoli ozirali na to, ali je Žid ali kristjan, belec ali črnec, Nemec ali Kitajec. Pravo prijateljstvo ne izbira po barvi kože, veroizpovedi, spolu ali znanju. Pravo prijateljstvo izbira po srcu in dobroti. Držimo se tega in bo na svetu manj vojn in trpljenja. Nina Vogel |