VEČNO PRIJATELJSTVO

Na samem začetku se mi knjiga ni zdela nič drugačna od knjig, ki sem jih že imela v rokah. V ospredju je nemška družina z dvema otrokoma – mlajšim Brunom in nekaj let starejšo sestro Gretel. Mati je bila gospodinja, oče pa vojak. Bili so premožni, zato so imeli tudi hišno pomočnico.

Nekega dne, ko se je Bruno vrnil iz šole, je opazil, da se dogaja nekaj čudnega. Njihova pomočnica Maria je pospravljala njegove reči v kovčke. Mama mu je povedala, da se selijo in to mu ni bilo všeč.

Čez nekaj časa so se res preselili iz Berlina v Auschwitz. Brunu nova hiša in okolje nista bila prav nič všeč. Meni tako življenje ne bi bilo všeč in bi rabila dolgo časa, da bi se privadila. Tudi Bruno se ni mogel takoj sprijazniti z novim domom, kjer ni njegovih prijateljev. Oče in mati sta mu skoraj edino, kar je rad počel, prepovedala – raziskovanje. Vendar ga je radovednost premagala in na skrivaj se je splazil iz hiše in začel raziskovati. Nekaj časa je hodil, vendar ni našel nič posebnega, kar bi pritegnilo njegovo pozornost. Edino, kar ga je vznemirjalo v hiši, so bili vojaki, ki so prihajali očetu na sestanke. Nato pa je nepričakovano čez travnik opazil visoko žičnato ograjo, za katero so bili ljudje, ki so nosili črtaste pižame s številkami. Ob ograji je sedel deček Brunove starosti. Začela sta se pogovarjati in spoznavati drug drugega. Bruno ga je bil vesel njegove družbe, čeprav ga je begalo nešteto vprašanj, na katere ni znal odgovoriti. Kaj počnejo tisti ljudje tam? Kako so prišli tja in zakaj nosijo pižame? Zakaj je okoli ograja in ali lahko gre tudi on tja, da bi se lahko igral z Shmuelom?

Prihajal je skoraj vsak dan, Shmuelu je prinašal hrano in se pogovarjal z njim. Ni razumel, zakaj so tisti ljudje tam, vendar je menil, da se jim ne godi tako slabo in da je tam nekakšno zabavišče. Gretel in Bruno sta se že dokaj dobro privadila na novo okolje in na to, da ju je nekajkrat na teden prišel učit učitelj na dom. Ta učitelj pa ju je učil le proti Židom, češ kako so manjvredni in morajo zato trpeti. Vendar se brihten Bruno s tem ni popolnoma strinjal, kajti Shmuel je bil njegov prijatelj, kljub temu da je bil Žid. Takšno učenje mu prav nič ni bilo všeč. Tudi ko je očetu povedal, kaj ga učitelj uči, se je le nasmehnil. Gretel pa se je zelo spremenila. Po celotni sobi je imela plakate vojakov in Hitlerjevih znakov. Popolnoma je zaupala poročniku Kotlerju.

Njuni mami je bilo dovolj, ko je izvedela, kaj se pravzaprav v resnici dogaja v neposredni bližini njihovega doma. Menila je, da v takšnem okolju njuna otroka ne moreta odraščati, zato se je odločila, da bo z otrokoma odšla od tod, četudi bi to pomenilo, da se bo družina ločila in bo mož ostal v Auschwitzu. Bruno novice o selitvi ni sprejel z navdušenjem, saj je to pomenilo, da bo moral prekiniti prijateljsko vez s Shmuelom. Imena svojih prijateljev iz Berlina pa je tako ali tako pozabil. Zdaj je imel vendar posebnega prijatelja.

Dan pred odhodom, je Bruno odšel do Shmuela in mu povedal za svoj odhod in da se verjetno ne bosta več videla. Tudi Shmuel je imel slabo novico. Ni našel svojega očeta. Sklenila sta, da mu bo pri iskanju pomagal Bruno, ki bo šel na drugo stran ograje. Shmuel mu je prinesel pižamo in skupaj sta se odpravila v taborišče in pričela z iskanjem. Šla sta v prvo barako, da bi preverila, če je oče tam. Nato pa so na njuno grozo prišli vojaki, ki so gnali te ljudi v drugo zgradbo, kjer so bile plinske celice. Dečkoma se niti sanjalo ni, kaj se dogaja. Mislila sta, da se bodo tuširali. V resnici pa so jih zaprli v temen prostor, kamor so spustili plin. To dejanje je bilo zelo kruto in nedopustno. Tako, kot so delali nemški vojaki z Židi, je obupno, kruto in brezsrčno. Menda so mislili, da so Nemci večvredni od Židov.

 Ob prebranem sem se počutila neprijetno, vse kar sem prebrala, je bilo grozno. To, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, se mi zdi nepredstavljivo in nerazumljivo. Sploh ne razumem, kako so lahko nemški vojaki tako kruto ravnali z ljudmi, ki se sploh niso mogli braniti. Za vsa ta občutenja mi enostavno zmanjka besed. Upam samo, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo.

Lara Jereb