VSI LJUDJE SMO SI ENAKI

Po prebrani knjigi smo si ogledali še istoimenski film, ki je nastal po knjižni predlogi. Večjih razlik med filmom in knjigo nisem zasledila. Ob gledanju filma si veliko lažje predstavljaš vsebino zgodbe. Pred teboj oživijo knjižni junaki, celotno dogajanje postane bolj otipljivo. Ob konkretnih prizorih so me spreletavali strašljivi občutki. Ves čas sem se spraševala, kaj tako hudega so zagrešili Židje, da so morali med drugo svetovno vojno prestati toliko trpljenja in gorja. To je bil čas ene same žalosti, trpljenja in smrti. Otroci so ostali brez svojega otroštva, brez igre, šole, nekatere so za zmeraj ločili od njihovih družin, nekateri niso preživeli tega časa.

Osebno me je film bolj pritegnil, mogoče tudi zato, ker sem že prej prebrala knjigo. Tako ob branju kot  potem ob gledanju filma me je zelo pretresel prizor smrti dveh otrok – Shmuela in Bruna, ki sta umrla v plinskih celicah enega največjih taboriščih za Žide, v Auschwitzu. Njuna smrt zame pomeni simbol večnega prijateljstva, ki bi moralo biti vodilo celemu svetu, zlasti pa v tistih delih sveta, kjer ostajaj otroci brez svojega otroštva zaradi vojn in drugih krutosti.

Tako ob branju knjige in gledanju filma se mi je potrdilo eno samo dejstvo – kaj takšnega se ne sme nikoli več ponoviti. Vsi ljudje na svetu bi morali živeti v miru. Zavedati bi se morali, da smo vsi enakovredni in da ni pomembno, kdo si in od kod prihajaš. Vsi ljudje imamo enake pravice in to bi morali spoštovati povsod po svetu. Enakopravnost med ljudmi se mi zdi ključnega pomena. Vsi na svetu bi morali spoštovati in upoštevati, da so vsi ljudje na našem planetu pomembni. Seveda pa beseda ne teče le o ljudeh temveč tudi o ostalih prebivalcih planeta – živalih in rastlinah. Tudi njih moramo spoštovati, saj če jih ne bi bilo, bi ves svet lahko propadel. Med seboj se moramo razumeti, saj smo odvisni drug od drugega. Tisti, ki se tega zavedamo, moramo to prenašati naprej. Osveščanje je tisto, ki nas bo pripeljalo v svet brez vojn. Naj vsi vedo, kako je živeti v miru. 

Lara Jereb



[1] Š. Lednik: MEŽICA 1994: O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici; Mežica: samozaložba, 1994 (str. 170-173).

Domov