»V
SPOMIN DIJAKOM IN UČITELJEM TE
ŠOLE, KI SO DALI SVOJA ŽIVLJENJA ZA NAŠO
SVOBODO«
…
je zapisano na spominski tabli, ki jo
lahko takoj ob vstopu na mežiško osnovno šolo opazimo v
avli.
Leta
1941 so nemški vojaki 9. aprila po
dveh
dnevih boja zavzeli Mežico. Že 10. aprila so Nemci zaprli okoli 15-20
oseb. Med
njimi tudi takratnega župnika. Tako se je mežiška dolina spet
priključila
nemškemu reichu. Uveden je bil nemški jezik v
šolah in prišli so nemški
učitelji. Prebivalce, med njimi večinoma mladino, so vključevali v
hitlerjevske
organizacije (Hitlerjugend, SA, SS, NSDAP…). V tem času je vse
dajalo občutek,
da bo tako ostalo za zmeraj.
V tem času je bil slovenski jezik skorajda prepovedan. Dve leti kasneje
(1943) je
v noči iz 3. na 4. april vpadel v Mežico nekaj dni prej
v Koprivni
ustanovljen 1. Koroški bataljon. Komandant tega bataljona
je bil Franc
Pasterk Lenart, ki je drugi dan po vpadu umrl pri kmetu Enciju. Bil je
proglašen za narodnega heroja, po njem pa se je včasih imenovala
tudi zdaj
osnovna šola Mežica. Partizani so v napadu na narodni dom (ravno
takrat, ko so
predvajali kino predstavo) ubili nekaj ljudi. Mežica je dala 119
partizanskih
borcev, od teh jih je med boji padlo 21. V taborišča je bilo
odpeljanih 175,od
teh jih je 33 tam tudi umrlo. V Srbijo in na Hrvaško pa jih je
bilo leta 1941
pregnanih 50. Skupno število vseh žrtev druge svetovne vojne
– slovenskih in
nemških skupaj, je v Mežici in okolici preminilo 110. Zadnji
Nemci so Mežico
zapustili 9. maja 1945. Na te čase nas spominjajo številni
spomeniki v našem
kraju (spomenik žrtvam obeh svetovnih vojn, spomenik narodnega heroja
Lenarta,
po njem se imenuje tudi Lenartova ulica. Na starem pokopališču
prav tako v
Mežici je grobnica večjega števila partizanov.).Plošča na
narodnem domu pa ponazarja napad na Mežico
3. aprila 1943,
v spomin na ta dogodek Mežičani praznujemo svoj krajevni praznik.[1]
Ponosni
moramo biti, da živimo v svobodni in samostojni državi in veliko zaslug
za to
imajo ravno borci med drugo svetovno vojno. Takrat so se vsi žrtvovali
za to,
kar imamo danes – mir, svobodo in svojo državo. Na to ne smemo
pozabiti. Zdi
se mi
prav, da imamo v Mežici svoj krajevni praznik, ki obudi misli na
preteklost. Je
pa tudi opomin na to, da se ne bi nikoli več ponovilo, kar se je
dogajalo v 2.
svetovni vojni. Nikomur se ni prijetno prepirati, kaj šele
vojskovati. Zakaj bi
torej bilo to potrebno, ko pa se vse lahko dogovorimo?
Lara
Jereb 8.b
