PRIJATELJSTVO MED NEMŠKIM IN ŽIDOVSKIM DEČKOM

Knjiga Deček v črtasti pižami govori o nemški družini, ki so živeli v Berlinu. Bili so dokaj srečna družina. Oče je bil nemški vojak in dobro plačan. Živeli precej lagodno. Mama je bila doma, otroka Bruno in Gretel pa sta obiskovala šolo.

Ker je bil to čas druge svetovne vojne in je Nemčiji vladal Hitler, so bili Židje v negotovem položaju. Druga svetovna vojna je spremenila življenje tudi družini iz knjige. Oče je namreč v vojski napredoval in dobil novo službo. Z družino se je preselil daleč stran od Berlina. Otroka nad selitvijo nista bila navdušena in Bruno je sprva mislil, da živijo nekje na podeželju. Deček je mislil, da se bodo na podeželje preselili zaradi očetove nove službe in ker naj bi očeta tja poslala oblast. Skozi okno svoje sobe je videl zagrajeno ozemlje in lesene kolibe in je mislil, da so jih zgradili kmetje. Videl je tudi enega Žida, za katerega je sprva mislil, da je kmet, vendar se je šele po srečanju s Shmuelom zavedal, da to niso kmetje.  

Njihova hiša tu je bila popolno nasprotje tiste iz Berlina; bila je temačna in je spominjala na nekakšno zavetišče ranjencev. Ker v hiši ni bilo kaj početi in ni bilo drugih otrok, je Bruno kmalu začel raziskovati okolico. V bližini hiše je opazil visoko bodečo ograjo. Sledil je tej ograji in nekega dne je na drugi strani spoznal Shmuela. To je bil židovski deček, ki je imel na sebi črtasto pižamo, postrižen na balin in bil je zelo umazan. Bruno se je spoprijateljil z njim. Skoraj vsak dan ga je obiskoval in se pogovarjal z njim. Ni pa razumel, zakaj je Shmuel zaprt v nek drug svet, v katerega on nima dostopa in ravno tako židovski deček nima vstopa v njegov svet. V hiši niso vedeli za Brunove sprehode, tako kot nihče od družinskih članov ni pravzaprav vedel, kaj počne tukaj njihov oče.  Bruno je imel očeta rad in si ga je predstavljal kot dobrega vojaka. Tudi žena sprva ni vedela, kaj v resnici počne njen mož. Ko pa ji je mladi poročnik Kotler namignil, da v taborišču sežigajo Žide, si je želela le eno – čimprej od mesta smrti. Vendar je bilo že prepozno. Bruno se je spoprijateljil ne samo s Shmuelom, na nek način je imel rad tudi »hišnega natakarja« Pavla, ki je bil pred vojno zdravnik, zdaj pa je bil zaprt v Auschwitzu. Bruno sicer ni razumel, zakaj je opustil tak poklic v zameno za lupljenje krompirja. Kmalu so tudi njemu razložili, da to v resnici niso ljudje, da so to Židje, ki so veliki sovražniki Nemcev, zato je dobro za njih in za nemški narod, da so zaprti oziroma da jih sploh ni. Brunu se niso zdeli nič drugačni od njih, le bolj slabotni in umazani so bili. Do njega so bili prijazni. Pavel mu je povezal koleno, ko je padel na gugalnici, Shmuel pa je postal njegov najboljši prijatelj, čeprav je bil Žid.

Dogodek, ki je spremenil življenje nemški družini, se je zgodil v njihovi kuhinji. Shmuela so k njim privedli, da bi jim očistil kozarce. V hiši je seveda naletel na svojega nemškega prijatelja in Bruno mu je ponudil hrano, ki jo je židovski deček z veseljem sprejel. Pri tem pa ga je zalotil kruti poročnik Kotler. Ko je Shmuel skušal pojasniti, da se z Bruno poznata in da sta prijatelja, je Bruno zaradi strahu pred nemškim vojakom to zanikal. To je kasneje močno obžaloval, sploh ko je videl Shmuela, kako so ga v taborišču pretepli. Skušal se mu je odkupiti in z njim doživeti pustolovščino. Ko je Bruno izvedel, da se bodo zopet selili, ker ta kraj ni več varen za njih, sta se s prijateljem zmenila, da bo Bruno prišel v taborišče, kjer bo Shmuelu pomagal poiskati njegovega pogrešanega očeta. Bruno je prinesel lopato in skopal luknjo, oblekel je črtasto pižamo, ostrižen pa je že bil, ker je dobil uši. Prijatelja sta zdaj prvič stala skupaj in odpravila sta se proti taborišču. Med iskanjem sta se znašla med množico ljudi in takrat je zapiskala piščal, ki naj bi klicala k tuširanju. Dečka sta skupaj z njimi odšla v plinsko celico, kjer sta skupaj umrla.