|
MONTESSORI Pravzaprav je pravi čudež, da sodobne učne metode še niso povsem zatrle
posvečeno radovednost raziskovanja; kajti ta občutljiva rastlinica potrebuje
poleg spodbude predvsem svobodo; brez nje je brez izjeme uničena in razdejana.
Maria Montessori Vsi, ki ste obiskovali vrtec in ste kdaj nakupovali v Italiji, ste se posredno že srečali z gospo Mario Montessori. Kaj ima nakupovanje v Italiji opraviti s tole zgodbo? Preprosto. Njen lik je natisnjen na bankovcu za tisoč lir. Torej je morala biti ta gospa prav pomembna ženska. Britanska založba Exley, ki izdaja knjižno zbirko o znanih osebnostih, je poleg Martina Luthra Kinga, Mahathme Ghandija, Alberta Einsteina, Boba Geldofa, Abrahama Lincolna, Helen Keller in še koga uvrstila v svojo zbirko tudi Mario Montessori. Zakaj? Morda zato, ker je bila prva ženska v Italiji, ki je končala študij medicine? To je bilo leta 1896. Morda zaradi njenega prispevka v boju za ženske pravice. Javno se je zavzemala za enake pravice žensk in moških, predvsem za enako plačilo za opravljanje enakega dela. Istega leta kot je diplomirala, je v Berlinu na feministični konferenci s svojim nastopom očarala vse prisotne, vključno z novinarji. Nek novinar je zapisal: " Kako ljubka emancipiranka!" In drug novinar: " Vsi so jo hoteli objeti." Vsekakor je morala imeti Maria Montessori izjemen govorniški dar. Niti zaradi prvega niti zaradi drugega dejstva ni postala gospa Maria ena najpomembnejših osebnosti tega stoletja. Vrnimo se v vrtec. Majhne mizice, majhni stolčki, police, ki so postavljene dovolj nizko, da otroci zlahka segajo po igračah, barvicah in knjigah. Nič posebnega. Seveda, nič posebnega - za današnji čas. Nekomu pa je vendarle moralo pasti v glavo, da potrebujejo otroci majhne stolčke in mizice. To je že ena izmed idej Marie Montessori. Maria se je po diplomi zaposlila v umobolnici. Tisti čas so bili v umobolnicah zaprti tudi umsko prizadeti otroci. Ti otroci so predstavljali zgolj nadležno reč, ki jo je potrebno skriti pred očmi javnosti, da jih ne bo motila. Kako so skrbeli zanje? Nahranili so jih in kdaj pa kdaj umili. Zdravniki so se norčevali iz njih, ko so jih opazovali, kako iz krušne sredice delajo kroglice in jih kotalijo sem in tja. Marii pa se je posvetilo, da so se ti otroci hoteli igrati, pa razen krušne sredice niso imeli ničesar, s čimer bi se lahko zaposlili. V tem času je začela študirati avtorje, ki so se kakorkoli ukvarjali s poučevanjem umsko ali drugače prizadetih otrok. Za otroke v umobolnici je razvila kup didaktičnega materiala (boljše in slabše ponaredke le-teh lahko kupite v vsaki trgovini z igračami), ki je razvijal vsa čutila; tip, sluh, voh, okus in vid. S pomočjo tako imenovanih senzoričnih materialov so otroci dosegli znanje, enakovredno tistemu, ki so ga otroci pridobili v navadni šoli. Kakšen je videti sodoben Montessori razred ali igralnica v vrtcu Ko stopimo v učilnico, bomo najprej opazili tri reči. Vsak otrok počne kaj drugega, sam, s prijateljem ali v skupini - ob mizici ali pa si na tla položi majhno preprogo in dela na njej. Otroci so stari od sedem do deset let. Učitelj ali učiteljica opazuje otroke, na pomoč priskoči takrat, ko otroci želijo, da jim kaj pokaže ali razloži. Na policah ob stenah razreda so leksikoni, učbeniki, pravljice in didaktični pripomočki, večinoma leseni. Med pripomočki so zanimiva ponazorila, ki predstavljajo desetiški sistem. Posamezni stekleni biseri v barvi jantarja predstavljajo enice. Po deset biserov je nanizanih na jekleno žico. To so desetice. Desetice so povezane v ploščico, ki predstavlja stotico. Deset ploščic z biseri je povezanih v kocko, ki predstavlja tisočico. Tisočica je predstavljena tudi v obliki verižice, sestavljene iz tisoč biserov, ki jo lahko položijo na tla in si ogledajo, kako dolga je. Na drugi polici so zložene lesene plošče. Na vsaki od njih je prilepljena črka iz brusnega papirja. Otrok črko otipa in si zaželi, da bi jo tudi zapisal (pri nekom se ta želja pojavi prej, pri drugem pozneje, vendar pa zna večina otrok v Montessori šoli pri sedmih letih že brati in pisati). Na policah je še mnogo materialov, poleg teh pa otroci rešujejo tudi navadne, tako imenovane obvezne učbenike. Nekateri otroci raje rešujejo vaje v delovnih zvezkih, drugi se raje posvečajo delu z materiali, tretji pa si izberejo čisto svoje naloge: pišejo zgodbe, za katere so si sami izbrali tako naslov kot vsebino, ali pišejo knjigo o levu, o gozdu, kar jih pač najbolj zanima (take knjige kasneje lahko, če želijo, predstavijo pred razredom in jih nekaj časa pustijo v razredni knjižnici, da si jih lahko ogledajo tudi učenci). Kozmična vzgoja ni nikakršen čira čara. Kozmična vzgoja pomeni, da otrok že od malega spoznava svet kot celoto in svet kot del vesolja. V vsaki učilnici so globus in lesene sestavljanke, s pomočjo katerih otrok sestavlja zemljevide. Tu so preproste sestavljanke, pri katerih postavljajo celine na prava mesta, do zapletenejših, ko mora otrok sestaviti politični zemljevid Evrope, išče pokrajine svoje dežele ali glavna mesta dežel. Pri delu si pomaga z atlasi. Otrok si sam izbere, kaj bo počel. Tako odrasli kot otroci smo včasih bolj, včasih manj zagreti za delo. Otrok v Montessori razredu ni nič drugačen. Večino dni bo vneto delal, kakšen dan pa "si bo vzel prosto", se bo sprehajal po učilnici in predel čas. Vendar, kadar se bo zagrizel v novo učno snov, ga ne bo nihče prekinjal in se bo lahko ure ali dneve ali tedne ukvarjal z njo. Kakšno je znanje otrok v Montessori šolah Znanja je veliko, je pa drugačno kot v klasični šoli. Otroci bržkone obvladajo manj faktografskega znanja, so pa boljši pri načrtovanju, presojanju in reševanju problemov ter samostojnem iskanju podatkov. Zanimiv je podatek, da bogata podjetja v Švici vzpodbujajo ustanavljanje Montessori in Walfdorfskih šol v svoji bližini, saj so to šole, ki razvijajo samostojno misleče ljudi, pripravljene iskati nove rešitve in se spopadati s problemi. Problem je zanje izziv, ne pa vzrok za slabo voljo. Slabosti Montessori šol Montessori vzgoja se mora pričeti že ob rojstvu ali pa vsaj z vstopom v vrtec, to je pri treh ali štirih letih. Kasneje otroka ni mogoče vključiti v Montessori razred, saj se od navadnega ne razlikuje le po zunanjem videzu. V Montessori vrtcu ali šoli namreč ni ne pohval in ne graj. Otroci delajo, raziskujejo, ponavljajo vaje izključno zaradi lastnega zanimanja za neko aktivnost. To je na prvi pogled skregano z zdravo pametjo. Če pa opazujemo majhne otroke, ki jih še nismo "pokvarili" s pohvalami in grajami, bomo prav kmalu ugotovili, da se učijo iz lastnega interesa. Sami se naučijo sedeti, sami se želijo naučiti govoriti, nobeno siljenje jih ne pripravi do tega, da bi se naučili hoditi, preden se sami ne odločijo za to. Kdor se le površno seznani z Montessori pedagogiko, si bo nemara domišljal, da ta dopušča otroku, da počne prav vse, kar mu pade na pamet. Maria Montessori je za svobodo, vendar za svobodo otroka v okolju, ki je zanj posebej pripravljeno. Otroci, vzgajani po Montessori metodi so samostojne, samozavestne osebnosti in iskreno povedo, kar mislijo. Večinoma so Montessori šole v privatnih rokah, tako da so nekateri sloji prebivalstva prikrajšani za ta način izobraževanja. Razširjenost Montessori šol v svetu V svetu deluje preko štiri tisoč šol, na Japonskem, v Indiji, Združenih državah Amerike, pa tudi v najrevnejših afriških deželah. V Združenih državah je prav v zadnjem času zelo močno gibanje Združenja Montessori učiteljev za uvedbo elementov Montessori pedagogike v državne šole - za kar vlada velik interes tudi med starši. Največja težava je trenutno pomanjkanje usposobljenih učiteljev. Najstarejše Montessori šole so v Italiji, kjer je Maria Montessori leta 1907 odprla prvo "otroško hišo" v revnem predmestju Rima (in dosegla velikanske uspehe). Tale zapis je le drobcen delec iz bogastva pedagogike, ki jo je razvila Maria Montessori. Poleg Walfdorske šole bi si marsikateri od staršev želel tudi Montessori šolo. Otroci, starši in učitelji moramo imeti možnost izbire. Viri: Majda Koren Več o tem tudi na naslednjih straneh: |
