VRELEC MLADOSTI IN KOLESARSKA POT PO PLANINSKEM POLJU

POZDRAVLJENI!

Najprej prisrčen pozdrav od učencev in učiteljice turističnega krožka! Vsi skupaj smo se za vas zelo potrudili. Ker je veliko članov turističnega krožka doma iz Planine, smo se odločili, da vam opišemo Planinsko polje z okolico .

Seveda je bilo naše delo usmerjeno v raziskovanje vode in vodnih virov. Te nam na našem polju ne manjka, še posebno ob velikem deževju, zato bi to pokrajino lahko imenovali kar Dežela vode. Pregledali smo veliko literature, povprašali naše mamice, babice in dedke ter tako prišli do zanimive točke, romarske kapelice device Marije v Leščevju iz 15. stoletja, ki ima pod oltarjem vodnjak, v katerem nikoli ne zmanjka vode. Pravijo, da je ta voda dobra za oči, pa tudi pameten postaneš, ko jo popiješ en kozarček.

V prvem delu naloge smo razmišljali in opisovali vodnjake, pomen vode nekoč in danes, poiskali stare mline in žage, ki so danes žal že skoraj vsi v ruševinah, kako voda spreminja kraško površje in kaj vse je ustvarila.

V drugem delu naloge pa smo “napeljali vodo na naš mlin” in opisali znamenitosti Planine, Planinskega polja in druge turistično zanimive točke ter jih povezali v kolesarsko pot (lahko tudi pešpot). Ves čas pa smo si beležili pomanjkljivosti, ki smo jih mi videli v turistični ponudbi tega kraja. Želeli smo jih prikazati krajanom Planine, pa nam je zmanjkalo časa, zato bomo to realizirali pred koncem šolskega leta.

Torej kot vidite, smo v to nalogo vložili veliko truda in dobre volje, da bi tudi vi začutili utrip v tem koščku Slovenije.

Pridite, poglejte in občutite!

Ta neokrnjeni utrip narave, ki zadovolji naše potrebe po lepem in naravnem. Tu najdete blagodejni mir, nežne sončne žarke (ko je lepo vreme), plahe živali ter prijazne in gostoljubne domačine …

OGLASITE SE, NE BO VAM ŽAL …

Učenci in mentorica turističnega krožka

"ČAR VODE DANES

Nekdaj je vsak človek znal bolj ceniti vodo, vodo, ki nam omogoča življenje. S hvaležnostjo so ji ljudje vsako leto nosili darove. Pomembno sporočilo "VODA JE SVETINJA" so nam rodovi zapustili z upanjem, da bo tako tudi ostalo. Mnogo let so varovali čar vode in nam zapustili čiste reke … a zaman.
Današnje ljudstvo ne zna več ceniti tega čara in morda prav zaradi tega izginjajo vile in povodni možje, ribe in raki ter navsezadnje vse, kar je v vodah živega.

Danes se ljudje posmehujemo mislim, kakšen velik pomen je imela voda včasih: bila je del navad in običajev. Ali dandanes še kdo pije vodo? Raje si kupujemo razne sladke in gazirane pijače - strup.
In prav strup in strupene odplake so današnji "dar" vodi.
In kako se na vse to odziva voda?
Če za primer vzamemo kar Ljubljanico: včasih so jo pili, danes pa v njej vidimo le še stare štedilnike in stare dele avtomobilov. Nekatere vode še za "pranje avtomobilov" niso, kaj šele, da bi se v njih kopali ljudje. Raje se odpeljemo do morja, ki tudi postaja vsako leto bolj umazano in motno.
Morda se niti ne zavedamo, a s tem zastrupljamo sami sebe. Lahko bi rekli, da smo voda mi vsi … ste pozabili? Voda je vir življenja, brez nje nas ne bi bilo.
Morda pa se bo kdaj našel nekdo in spoznal, da mora ljudstvo v svoji dirki za prihodnostjo le kdaj pogledati tudi nazaj in prisluhniti pripovedim in naukom preteklih rodov. Upamo lahko samo to, da bomo nekoč spoštovali vodo, kot so nas učili predniki. Lahko bi bili vsaj toliko pošteni do njih, da bi našim vodam posvetili več pozornosti in jim vrnili čar.

Maja Tiselj, 8. c

DAN BREZ VODE

Kot ponavadi sem tistega vročega poletnega dne vstala ob 9.00.
Vstanem, grem v kopalnico, si začnem umivat zobe, takrat pa zazvoni telefon. Odprla sem pipo, vode pa od nikoder. Telefon pa je kar zvonil in zvonil, spravljal me je ob živce! Nisem imela druge izbire, kakor da se oglasim. Niti pomislila nisem, da obstajajo tudi brisače, z rokami, polnimi zobne paste sem vsa živčna zgrabila telefon; obirala sem se predolgo, zveza je bila prekinjana. Šele takrat mi je prišlo na pamet, da bi si lahko obrisala roke. Zbrisala sem še telefon, ampak vse je bilo še vedno lepljivo.
Kmalu se je oglasil moj želodec. Začela sem si pripravljati zajtrk. Odprla sem hladilnik in iz njega hotela vzeti samo mleko in marmelado, ampak neroda kakršna sem takrat bila, sem skupaj z mlekom iz hladilnika vzela tudi kozarec marmelade, ki pa mi je padel na tla. Kozarec se je razbil in marmelada je bila vsepovsod: po tleh, po stenah, po omarah … Kako naj vse to počistim? Najrajši bi se zjokala. Še deset minut sem tako sedela na tleh. Potem pa sem začela z žlico pobirati marmelado s tal in jo metati v smeti. Na koncu sem tla pomila s pomočjo litra mineralne vode in praška za pomivanje posode, malo se je še lepilo, ampak za silo je bilo.
Okrog poldneva so s Kovoda, podjetja, ki skrbi za vodovod, sporočili, da vode dopoldne zaradi suše ni bilo, čez pol ure pa naj bi jo spet dobili. Najrajši bi kar skakala od sreče.
Ko smo vodo končno dobili, sem še enkrat pomila tla, telefonsko slušalko pa temeljito očistila z vlažno krpo.
Ko ostaneš kakšen dan brez električnega toka je hudo, ampak življenje brez vode je hujše!

Maja Benčan, 8. c

KRPANOVA DEŽELA

Vsa Notranjska je en sam velik in zapleten hidrogeološki sistem, ki ga po njenem vodovju poznamo kot kraško Ljubljanico. Današnje podzemsko povezane a površinsko ločene ponikalnice so bile pred milijoni let še enotno porečje, ki je odtekalo proti Ljubljanskemu barju. Glavni del voda kraške Ljubljanice predstavljata dva kraka, ki objemata visoke planote in vrhove Snežnika in Javornikov.
Zahodni Pivški krak se začenja pri vasi Zagorje z manjšimi in nestalnimi izviri. Edini večji pritok Pivke je Nanoščica, ki se Pivki pridruži malo pred Postojno. V Pivški kotlini je razvodje med Jadranskim in Črnim morjem. Pivka teče nato skozi svetovno znano Postojnsko jamo, za nekaj kilometrov ponikne in se spet pojavi v Pivškem rokavu Planinske jame.
Drugi krak se preliva po notranjskih kraških poljih in ima še bolj nenavadno pot. Začenja se na hrvaški strani s potočkom Trebuhovica in ponika na Babnem Polju.V Loški dolini pride na dan kot Veliki Obrh in ponika pri vasi Dane. Po nekaj kilometrih se spet pojavi na površju kot Stržen na Cerkniškem polju. Na Cerkniško polje priteka po površju tudi Cerkniščica.
Znamenito Cerkniško jezero nastane, ko se po dežju privalijo na polje vse te vode in jih požiralniki ter zatočne jame ne morejo naenkrat sprejeti. Površina jezera lahko doseže celo do 24 km² in je takrat največje jezero v Sloveniji.
Vode odtekajo v več smeri: v izvire pri Bistri, Rakov Škocjan in naprej do Planinske jame, kjer se združijo s Pivko iz Postojnske jame in pridejo na dan kot Unica na Planinskem polju, ki je občasno presihajoče jezero.
Zadnja stopnja pa je Ljubljanica, ki pride na dan pri Vrhniki.

VODNJAK V STRMCI

V Strmci so vaščani ponosni na velik vodnjak sredi vasi. Narejen je bil s skupnimi močmi vaščanov daljnega leta 1865 še pod Avstro-Ogrsko monarhijo. Globina vodnjaka je okrog 150 m. Je zaprtega tipa s prvotno lesenim pokrovom. Zadnjih dvajset let je vodnjak dobro zavarovan s kovinskim pokrovom, da ne bi kdo padel vanj. Pompa - naprava za črpanje vode je bila sprva lesena in tudi žleb je bil lesen. Sedaj pa je tudi pompa kovinska. Voda, ki pride v vodnjak, priteče iz Lipovca, to je 996 m visokega hriba nad vasjo.

Poleg vodnjaka je bilo zidano korito, ki je služilo za napajanje živine iz cele vasi. Posebej zjutraj in zvečer je bilo poleg vodnjaka veselo in pestro. Ko so ljudje prignali živino k vodnjaku, da bi se živina napila, so prijetno pokramljali o dogodkih celega dne.
Sedaj so se časi spremenili, vsaka hiša je priključena na vodovod, to je vodni sistem, ki pride iz Malnov iz Planine in napaja Postojnsko občino. Vendar je bila voda iz vodnjaka in je še veliko boljša, ker v njej ni klora. Bila je prijetno mrzla, poživljajoča in boljša od vsake druge vode.
Na vodnjak ima moja mama lepe spomine in o njem večkrat pripoveduje. Kadar pridem v Strmico k stari mami, posebno poleti, zelo rad spijem vodo iz ˝starega˝ vodnjaka.

Janik Jagunič, 8. b

KO ŠE NI BILO VODOVODA!

Ko so bili naši dedki in babice otroci, marsikje vodovoda še niso imeli. Znašli so se po svoje, večinoma so imeli vodnjake.
V hišah, kjer so imeli hlev in stanovanje za družino skupaj, so imeli en vodnjak, skupno vodo so imeli za svoje in tudi za potrebe živali. Tam, kjer je bil hlev ločen od hiše, so imeli dva vodnjaka.
Voda napeljana iz strehe hleva je bila za živali, voda iz strehe hiše pa za ljudi.

Vodnjaki so bili leseni, po domače so jim rekli štirna. Deževnica je bila speljana po žlebovih strehe v vodnjake.
Ljudje so se umivali v velikih lesenih škafih, po domače so jim rekli čebri. Kopalnic takrat še niso imeli. Oblačila so prali v škafih, kjer pa je bila blizu reka, so jih prali ob reki ali potoku.
Zgodilo se je, da dolgo časa ni bilo dežja, vodnjaki so se počasi praznili, zato so morali po vodo v reko ali studenec, k sreči to ni bilo daleč od naselja.
Poskusite si predstavljati življenje brez vode, meni se zdi to nemogoče.

Maja Benčan, 8. c

MODRIJANOV MLIN

Reka Pivka je nekoč poganjala številna mlinska kolesa, skoraj poleg vsakega pa je stala žaga.
V pismu iz leta 1578 piše o nekem mlinu na Pivki, ki ga je odnesla velika poplava leta 1577, kasneje pa so ga sezidali znova vendar malo višje.

Kot je šla Postojna skozi stoletja iz rok v roke različnih plemiških rodbin, tako je mlin menjaval svojega lastnika. Med drugimi so bili lastniki tudi ljubljanska rodbina Giovanni Nicoletti, postojnski rodbini Lovrenčičev in Polajev, mlinarski pomočnik Modrijan Franc, ki je tedaj mlel na mlinu na Malenščici v Planini. Takrat je bil mlin pred jamo v lasti bogate družine Jurca. Od nje ga je leta 1912 kupil Modrijan, ki je sam vzdrževal mlin in žago, plačeval davke in ju popravljal. Po njegovi smrti je mlin podedoval sin Božidar, ki pa se je kot poklicni ribič zanimal le za ulov rakov in ni več opravljal mlinarskega poklica. Ko je umrl, je prišel mlin v last njegovih otrok, ki so ga prodali neposrednemu interesentu – Turistično hotelski organizaciji Postojnska jama.
Iz risb iz leta 1830 je razvidno, da je imel mlin takrat štiri vodna kolesa, pozneje pa so lastniki mlin razširili.
Okrog leta 1960 je mlin imel še vedno tri vodna kolesa, medtem ko je žago poganjalo mlinsko kolo imenovano vodno vreteno.
Modrijanov mlin je nehal obratovati 7. novembra 1972, ko je velika poplava odnesla zadnji dve mlinski kolesi, medtem ko je žaga utihnila že 1961. leta.
Mlin je imel pred propadom tri kamne. Zadnji je bil predvsem za pšenico, eden je mlel črno moko, eden pa za oblodno za prašiče. Kot je povedal Franc Modrijan, so ladje, ki so plule iz Grčije, imele zaradi ravnotežja dno obloženo s kamni, ki so jih nato v jadranskih pristaniščih, zlasti v Trstu, odvrgli. Mlinarji so jih nato z obdelavo spremenili v odlične mlinske kamne.
Mlin je mlel predvsem za spodnji del Postojnske kotline. Vanj so vozili žito kmetje iz Postojne, Velikega in Malega Otoka, Hrašč, Zaloga, Stare vasi, Grobišč pa tudi iz Zagona.

Največ so mleli spomladi in jeseni. Po mlinarjevem zatrdilu je ponavadi mlin miroval od šentjanževega (21. junij) do malega šmarna (8. september). Mleli so predvsem koruzo, oves, ječmen in pšenico. Za ječmen je imel mlin tudi “mašinc” za ješprenj, ki jo je poganjalo zadnje, četrto mlinsko kolo. Ponavadi, zaradi bližine, kmetje niso čakali na mletje. Mlinar je imel navado označiti žito z imenom vasi in hišno številko kmeta. Do leta 1920 je bila pri njem merica 10% od prinesenega žita, kasneje pa so za mletje jemali tudi denar.

ŽIVLJENJE V VODI IN OB NJEJ

Za Kitajce je značilno, da jejo vse, kar se plazi ob vodi in vse, kar plava v njej, za nas pa ta značilnost ne drži. Ob zori, ko pogled še ne more prodreti skozi vejevje, zakriva reko še rahla meglica. A komaj vzide sonce, se pokaže iz sivine dolg srebrn trak in voda oživi. Zaslišijo se nerazločni glasovi, zamolklo oddaljeno grgranje, rahlo šumenje valujočega trsja. Od daleč se oglašajo ptiči, tu in tam pljuskne voda ob breg. Taka je reka v zgodnjem jutru, ko človek in njegovo snovanje še ne kalita spokojnosti prihajajočega dne. Kmalu pa postane življenje na bregovih bolj živo, skrivnostni čar izgine, številni nočni prebivalci si poiščejo skrivališča, drugi pa z dnevom ožive. V vodi je polno življenja. Le postoj ob kateri, kmalu se bodo oglasile žabe, zagledal boš kačje pastirje, kako švigajo nad vodno gladino. Vendar je tudi pod vodno gladino, na blatnem dnu vse živo; različne žuželke in njihove ličinke so tod doma in življenje v vodi ni nič manj pestro kot kje drugje.

Kot prvi dve živali naj omenim ribo in žabo. Obe sta prilagojeni na življenje v vodi; riba se prehranjuje z rastlinsko in živalsko hrano, zato lahko živi v vseh vodah – tako v sladki kot tudi v slani, medtem ko žaba lahko živi samo v sladki stoječi vodi ali počasi tekoči vodi, je dvoživka in če si ne najde hrane v vodi, si jo bo zagotovo našla na kopnem. Tu lahko omenimo tudi kačjega pastirja, ki tudi živi dvojno življenje: kot ličinka v sladki vodi preživi od nekaj mesecev do pet let, ko spleza nad gladino, odvrže kožo in vzleti v zrak. Še vedno pa se giblje v okolici vode. Ob stoječih in počasi tekočih vodah pa najdemo tudi race. Poleg teh živali pa v sladkih vodah najdemo tudi potočne rake, polže, školjke, pijavke in ponekod tudi kače in pupke.Vse te živali si čez dan iščejo hrano in se bojujejo za preživetje.

Na večer, ko se človek vrne v svoj dom, pa se pojavijo na zaraslih rečnih bregovih drugi drobni prebivalci. Oglasijo se žabe, sliši se plahutanje ptičjih perutnic, brenčanje različnih žuželk. V bližini se oglasijo murni, ki čivkajo še dolgo v noč.

KOLESARSKA POT OKOLI PLANINSKEGA POLJA (LAHKO TUDI PEŠ POT)

Planina je staro furmansko naselje na južnem robu Planinskega polja. Najhitreje pridete v Planino, če se peljete po avtocesti iz Ljubljane proti Postojni (dobrih 20 minut), nato pa pri odcepu Unec zavijete desno in že ste tam.

Lahko pa se pripeljete po stari cesti iz Ljubljane proti Postojni. Če pa vas je pot zanesla v Postojno in ste si tam že ogledali znamenito Postojnsko jamo, vam predlagamo, da se odpeljete še do Planine in znamenitega Planinskega polja, ki se ob obilnem deževju spremeni v Planinsko jezero.
Svetujemo, da si vzamete dovolj časa in si ogledate vse točke, ki vam jih predlagamo.

1.Planinska jama in Ravbarjev stolp (opis je na drugi strani )

Tukaj lahko pustite avto in se peš ali pa s kolesom odpravite proti ostalim znamenitostim.

2. Izvir pritoka reke Unice – Malenščica, ruševine nekoč mogočnih žag in mlinov.

3.Jama Škratovka, ki je tudi periodični bruhalnik in je dolga 50 m. Malo naprej se lahko ustavite in si ogledate ruševine nekoč mogočnega baročnega dvorca Haasberg. Zelo blizu pa je grajski most čez reko Unico (dolg je približno 50 m, širok pa toliko, da se lahko po njem pelje tudi tovornjak poln tovora, stoji pa na treh obokanih stebrih). Čez most je že od nekdaj speljana pomembna cestna povezava iz Postojne proti Cerknici.

3.a Urška koliševka - največja udorna jama v Sloveniji.

Ogled te jame svetujemo le popotnikom, ki imajo dobro kondicijo.

4.Jakovica – cerkev sv. Mihaela in najmanjše romarsko svetišče v Sloveniji -Kapelica device Marije v Leščevju iz 15. stoletja.

Pod oltarjem je vodnjak, v katerem nikoli ne zmanjka vode, voda pa ima zdravilno moč.

4.a Požiralnik reke Unice in Putikove štirne.

Te oglede svetujemo le pogumnim in pustolovščin željnim popotnikom. Prikazujejo človekovo željo obvladati naravo. V bližini je tudi Vranja jama - to je udor nad jamami podzemeljske Ljubljanice. Je velikanska od dnevne svetlobo osvetljena dvorana, ki je pozimi polna ledenih oblik. Če se potrudite, lahko po ozkem rovu pridete na površje na drugem koncu, v gozdu.

5. Sprehod po obrobju polja južno od ceste Laze – Ivanje selo. Pot je primerna tudi za drznejše kolesarje. Tu pa lahko vidite stranske ponore Unice, v gozdu pa je veliko kraških pojavov – škraplje, vrtače.
Tukaj se pot zaključi, k avtu se vrnete po glavni cesti Ivanje selo – Planina.
Med potjo se lahko okrepčate v Domu Uršula na Uncu, ob povratku v Planino pa v gostilni Demšar.

SLOVENSKI VRELEC MLADOSTI-ZDRAVILO ZA OČI

Jakovico pozna le malokdo. Se sprašujete, kako priti do nje? Pomagala vam bom. No, pa začnimo: Logatec vsi poznate. Ko se peljete po stari cesti ob robu Planinskega polja iz Logatca proti Postojni, opazite na vaši levi strani sredi polja majhen hrib, ob vznožju majhno vasico, na vrhu hriba pa cerkvico – tista vas je Jakovica. Kmalu vas pot pripelje do pokopališča, tam zavijete levo, spustite se nižje prav na Planinsko polje. Peljete se po asfaltirani cesti, kmalu vas pot pripelje v Late, tam vidite tablo Jakovica, nato se peljete po cesti, kakor vam narekuje smerokaz. Pripeljali se boste prav na vrh hriba.
Na jakovskem hribu stojita zanimivi cerkvici. Prav na grebenu čepi sv. Mihael, starodavna cerkvica, ki so jo menda neuspešno oblegali Turki. Toda malo niže v globeli je očem skrita še odličnejša kapelica device Marije v Leščevju iz 15. stoletja. O tej kapelici je razen prve pisne omembe pred okoli petsto leti znanega zelo malo. Najbolj zanimivo in skrivnostno je to, da stoji to svetičše na vodnjaku. Vanj vstopimo skozi vratca v južnem zidu. Nič ni znano, kdo je to zgradbico sezidal, na splošno pa velja, da je to najmanjša romanska cerkvica v Sloveniji. V nekaterih knjigah piše, da je bilo to nekoč celo pogansko svetišče, posvečeno neznanemu vodnemu božanstvu.
Tamkajšnja voda naj bi bila dobra za oči, obenem pa pomladi človeka. Vprašali se boste, kako je mogoče, da je tamkajšnji vodnjak vedno poln vode, saj v bližini ni nobenega posebnega izvira, kapelica pa leži ob vznožju hriba. Del hriba nad kapelico in vse pobočje sta velik zbiralnik deževnice, ki se steka proti kapelici, ki leži na deloma neprepustni kamnini. Vsa voda se zbere v kotanji pod oltarjem svetišča. Najbrž pa je vodnjak vedno poln vode tudi zato, ker domačini niso tamkajšnje vode nikoli intenzivno uporabljali. Skoraj vsakdo se vpraša kakšna je notranjost tamkajšnjega vodnjaka. Skozi nizko odprtino v zidu kapelice čisto pri tleh, sklonjena stopim v nizek obokan prostor. Voda gladine sega skoraj do vhoda. Ravno toliko je še prostora, da je mogoče čepeti na bregu. Voda je bistra, na dnu je videti nekaj potopljenih stopnic, ki vodijo navzdol.
Kak meter naprej je nizek kamnit obok, ki se pne nad vodo. Zaradi bistrosti vode se zdi, kot da je nek obok tudi na dnu. Toda to je samo privid, čeprav je v resnici dno tudi tlakovano s kamni. Strop se za tem obokom nekoliko spusti, tako da je komaj še nekaj deset centimetrov nad vodo. Naprej je vse temno in ni nič videti.
Vodnjaki, kakršni je pod Marijino kapelico v Leščevju pri Jakovici, znajo biti zelo zanimivi … Gotovo je v Sloveniji takšnih in podobnih vodnjakov še veliko, poiščite svojega!

PLANINSKA JAMA

Ob južnem robu polja si lahko ogledamo dva zanimiva gradova. Prvi je Haasberg, nekdaj čudovit in bogato opremljen grad, ki pa je danes v žalostnem stanju. Nekdanjo veličino so omogočali orjaški gozdovi in žage. Pod njim je bil nekdaj lepo urejen park, ki je danes čisto opuščen. Drugi je Ravbarjev stolp ali Mali grad. Od nekdaj mogočne grajske stavbe je danes ostal le še večnadstropni okrogli stolp. V njem je čudovit zvezdasto rebrast strop ter na dvorišču opuščen vodnjak. Naloga gradu je bila varovati pomembno prometnico, ki je že od nekdaj povezovala jadransko obalo in Ljubljansko kotlino.

Od gradu se spustimo v dolino Unice k žagi in k veličastnemu vhodu v jamo. Unica namreč priteče iz velike votline izpod stometrske stene. Že na samem začetku nas preseneti podzemeljsko jezero nenavadno velikih dimenzij. Po nekaj desetih metrih nam pot zaprejo vrata. Je že res, da je treba imeti ključ, da si lahko ogledamo to lepotico. Planinska jama je znana še po nečem. V njej je edino podzemeljsko sotočje dveh rek. Tako se že po dobrih 500 metrih hoje enoten vodni rov razdeli v dva kraka. Iz približno dva kilometra dolgega desnega Pivškega rokava priteče reka Pivka, ki ponikne pri Postojni. Ta dobiva svoje vode predvsem iz Nanosa. Iz drugega, levega pa priteče Rak, ki svoje vode dobiva iz Cerkniškega polja in Javornikov. O jami je govoril že Valvasor, z njo pa se je ukvarjal tudi Vilijem Putick konec 19. stoletja.Ob suhih dnevih vode ni prav dosti. Večina vode sploh ne priteka iz jame, ampak iz bližnjih kraških izvirov v Malnih. Reka Unica se po polju pretaka v številnih okljukih, tako da za pet kilometrov poti po polju naredi kar 14 kilometrov vodne poti. Na koncu polja ponikne, se pretoči pod Logaško planoto in se spet prikaže v Vrhniki kot Ljubljanica. Ob deževjih pa je zgodba drugačna. Orjaške vode se privalijo od vsepovsod. Gladina skokovito naraste in zadeva postane resna. Rečica ne teče več lenobno iz jezerca v jezerce, iz pregrade v pregrado. Postane divji hudournik, ki pred sabo ruši vse. V jami so se že dogodile grozovite nesreče, ko je zaradi dežja voda začela skokovito naraščati. Vode je toliko, da jih požiralniki na severnem delu polja niso sposobni požirati in vode se razlijejo v 10 kvadratnih kilometrov veliko presihajoče jezero. Takrat številna drevesa gledajo iz vode le s krošnjami.
V času med prvo in drugo svetovno vojno je bila pri Planini meja med Italijo in Jugoslavijo. To obmejno območje je bilo močno utrjeno. Še danes stoji mejni kamen v Malnih. V Planinski jami pa so Italijani iz t. i. strateških vzrokov zgradili kar dva kilometra in pol poti in sedem mostov. Vsa ta utrjevanja so se kasneje izkazala kot nekoristna.

Pot in mostovi so danes že precej razpadli. Čez prva dva se da še nekako priti, naslednji pa so že popolnoma razpadli. Tu je treba že v vodo in veslati v čolnu. Pivški rokav se razširi v orjaški kanjon. Strop je nad nami kakih sedemdeset metrov visoko, stene pa so štirideset metrov narazen. Skoraj ničesar ni videti. Le tema, pljuskanje vode in ropot vesel.
V vodi nas presenetijo človeške ribice. Proteusi, ki so na vrhu piramide jamskega življenja, zrastejo do dolžine 40 centimetrov in v vodi ležijo kot postrvi v gojitvenem potoku. Toliko jih je, da se gnetejo. Živalce, na katerih nas pritegnejo predvsem lepo rdeče zunanje škrge, so sicer slepe, toda to še ne pomeni, da ne čutijo svetlobe. Menda to čutijo kar s celim telesom. Ko se jim čisto približamo, se poženejo v divji beg in potem tiščijo glave pod kakšen kamen. Ta, ne prav preveč učinkoviti način bega, nam omogoči, da jo lahko mirne duše vzamemo v roke. Ob povodnjih številne odnese iz podzemlja na svetlo in ljudje so jih včasih imeli za zmajeve mladiče.
Naš cilj je Paradiž. To je stari rov nekaj deset metrov nad rečno strugo. Zaradi svoje višine ga voda nikdar ne poplavi. Rov je že kakih deset metrov zasut in je že zelo star. Zaradi tega so se lahko v njem razvile čudovite kapniške oblike. V njem lahko vidimo čudovite dvorane, mogočne stebre, stalagmite in stalaktite. Prav tako pa tudi pisane zavese, debele le za list papirja. Rov je dolg nekaj sto metrov in je nekaj najlepšega, kar premorejo slovenske jame. Skorajda ves je nepoškodovan.
Konec tega rova je že konec jame. Ostane nam le še povratek. Ogled jame je zahtevna naloga.
Kljub številnim posegom vanjo ima jama srečo. Na vhodu so vrata, za katera je potreben ključ. Jama je tako zelo obsežna, njene najlepše skrivnosti pa so tako daleč in tako skrite, da so do današnjega dne uspele ostati skoraj neokrnjene.

MLINI IN ŽAGE V MALNIH

Dolina Malnov, kjer izvira Malenščica, je dobila ime po številnih mlinih, ki so več stoletij mleli za številne notranjske vasi. Ob izviru Malenščice so se zaradi stalne vode razvili mlini in žage.

LAŠKERJEV MLIN:

Najstarejši lastnik tega mlina je znan iz leta 1883. Leta 1926 pa ga je podedoval njegov sin kasneje pa je bila lastnica njegova žena. Za njo ga je podedoval njen brat. Mlin je obstajal že v 18. stoletju, delati pa je prenehal leta 1935. Laškerjev mlin je imel kozolec, gospodarsko poslopje ter mlin in žago s stanovanjsko hišo.

GALATIJEV MLIN:
Galatijev mlin je obsegal hišo z mlinom, žago in gospodarsko poslopje. Mlin je imel tri pare kamnov in žago venecijanko. Galatijev mlin je bil opuščen leta 1935.

FIRŠTOV – WINDISCHGRAETZOV MLIN:
Firštov – Windischgraetov mlin je obstajal že v 18. stoletju. Mlin je prenehal delovati že med prvo svetovno vojno, žaga pa 1942. leta.

MLIN GORNJI MILAVEC:
Mlin Gornji Milavec je obsegal mlin s stanovanjsko hišo, žago in gospodarsko poslopje. Žaga je delala do leta 1942. Mlin in žaga spadata med najstarejša na Malenščici, saj sta izpričana že ob koncu 17. stoletja.

MLIN SPODNJI MILAVEC:

Mlin Spodnji Milavec sestavljajo enonadstropna stanovanjska hiša, mlin in kozolec. Mlin in žaga sta delovala že v 18. stoletju. Mlinska kolesa so stalno poganjala tri črne kamne, enega belega in boben za ješprenj. Mlin je lahko zmlel 500 kg zrnja na dan. Zaradi stalne vode so vanj vozili mlet prebivalci ob Planinskem polju, pa tudi iz Strmce in Studenega . Mlin je deloval vse do leta 1976. Žaga venecijanka pa je prenehala žagati tudi za domačine, ker je bil leta 1962 izdan odlok o ustavitvi vseh žag na območju koprskega okraja.

MODRIJANOV MLIN:
Spodnji Modrijanov mlin obsega enonadstropno stanovanjsko hišo, mlin in žago. Od mlina in žage ni ostalo ničesar, razen kos zidu ob strugi.

Katarina Kolar, 8. c

ZAKLJUČEK

TAKO, NA KONCU SMO.

Če ste pozorno prebrali našo nalogo, ste lahko ugotovili, da imamo kar veliko zamisli, da smo vodo napeljali na naš mlin, da pa je še vedno vprašanje, kdaj se bodo začela mlinska kolesa vrteti.
Za zaključek naloge pa smo izbrali nekaj “bodečih než”, ki jih bomo posredovali krajanom. Ti bodo tudi povedali, ali se kaj od naštetega da realizirati.

1. V Postojni je premalo smerokazov, ki bi turiste usmerjali še na Planinsko polje in v Planinsko jamo.

2. Ker se je povečalo število ljubiteljev narave, bi bilo treba označiti gozdne ceste, da bi se obiskovalci mirno sprehajali po gozdu brez strahu, da se bodo izgubili.

3. Dobro bi bilo, če bi v Planini uredili muzej, kakršen je nekoč že bil v Postojni.
Tako bi poleg Postojnske jame in Predjamskega gradu obiskali še Planino in Planinsko polje.

4. Ureditev kolesarske poti, ki bi povezala Planinsko jamo, grad Haasberg in druge zanimive kraške pojave.

5. Bolj urejen ribolov na reki Unici, predvsem večja skrb za ribe v spodnjem toku, še posebej v času upadanja vode.

6. Obnovitev turistničnega društva, ki je že deloval v Planini.

Prepričani smo, da bodo ti naši predlogi naleteli na plodna tla in se bo turistična podoba kraja spremenila. Možnosti je veliko, le realizirati jih je treba!

OSNUTEK ODRSKE PREDSTAVE:

Povprečna štiričlanska družina nekega sobotnega jutra ugotovi, da je zmanjkalo vode. Spoznajo, da življenje brez vode le ni tako enostavno. Poleg vsega pa jim preglavice dela teta Anka. Predstava je začinjena z obilico humorja in nezgod.

OSNUTEK RAZSTAVE:
Izdelali bomo star vodnjak in maketo Planinskega polja.

PRI TURISTIČNEM KROŽKU SODELUJEMO:
· Andreja Frelih, 8. b · Aleš Hrvatič, 8. b

· Janik Jagunič, 8. b · Tina Jernejčič, 8. b

· Gregor Križaj, 8. b · Aleksandra Petrovič, 8. b

· Maja Poturovič, 8. b · Ervin Tatarevič, 8. b

· Jan Žužek, 8. b · Maja Benčan, 8. c

· Adriana Grujič, 8. c · Katarina Kolar, 8. c

· Nika Kosič, 8. c · Urška Mele, 8. c

· Tina Šorc, 8. c · Maja Tiselj, 8. c

Računalniška obdelava:
· Zoran Dramičanin · Jaka Ivančič

Mentorica:
Mirela Bubnič

Somentorici:
Romana Harmel,
Andreja Mlakar

LITERATURA:
· D. Kunaver: Čar vode v slovenskem ljudskem izročilu, Ljubljana: TOP Regionalni izobraževalni center, 1997
· M. Babič: Po poteh skrivnosti, Ljubljana: Založba Vale – Novak, 2001.
· Karel Natek …:Pozdravljena Slovenija, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.
· Dr. Dušan Plut: Vode v Sloveniji, Ljubljana: EPSI, 1995