Postojna
Fazno poročilo z
obdelavo vprašalnika
Januar,
2004
KAZALO
1 |
UVOD |
3 |
2 |
OBDELAVA
VPRAŠALNIKA empirični del |
4 |
3 |
ZAKLJUČEK |
12 |
4 |
UPORABLJENA
LITERATURA |
12 |
»Skrb šole za večjo kakovost pouka in
učenja je pomemben korak k pravičnejši šoli. Le šola, ki
goji kulturo kakovosti, lahko prevzame večjo skrb in odgovornost
za uspešnost vseh učencev, zlasti šolsko
depriviligiranih.«(Medveš,2002, str. 36)
Če izhajamo iz citata Zdenka Medveša, ki v svojem prispevku govori o zagotavljanju kakovosti v šolah, ki pomeni predvsem povezanost tako učiteljev kot vodstva šole in merjenju uspešnosti uvajanja kakovosti, je izrednega pomena, da se ob uvajanju spremembe v šolske kolektive pridobi podporo strokovnih delavcev. Vsak ravnatelje se mora zavedati, da je pripravljenost strokovnih delavcev, učiteljev pri tem ključnega pomena, kajti zastavljene razvojne naloge bodo uspešne le ob njihovi pripravljenosti. Slovenske osnovne šole so v zadnjih nekaj letih pokazale izjemno pripravljenost pri različnih novih projektih in uvajanju sprememb, ki na šolskem polju prinašajo izboljšanje dela in odnosov vseh, ki so vpleteni v učno-vzgojni proces.
Tako smo v šolskem letu 2003/2004 tudi na Osnovni šoli Antona Globočnika v Postojni med prednostne naloge šole vključili novo razvojno nalogo t.i. pogovorne ure z učenci, ki so namenjeni predvsem izboljšanju učnih in vedenjskih težav učencev ter boljši komunikaciji med strokovnimi delavci šole in učenci. Po predstavitvi tega modela komunikacije strokovnim delavcem na pedagoški konferenci, učencem na urah oddelčnih skupnosti in informaciji na šolskem parlamentu v okviru šolske skupnosti, smo konec septembra na roditeljskih sestankih o njih seznanili tudi starše ter pogovorne ure vključili v urnik učiteljev.
Za boljše
evidentiranje posameznih pogovorov z učenci je šolska
svetovalna služba pripravila obrazec, ki je služil beleženju
pogovorov. Ker je od uvajanja tega modela preteklo že dobre
štiri mesece, sem v drugi polovici januarja želela dobiti
povratno informacijo strokovnih delavcev in učencev šole o tej
novi obliki dela. Moja pričakovanja, ko sem učiteljskemu zboru
konec preteklega šolskega leta in na začetku letošnjega
šolskega leta predstavila nov model komunikacije med
učiteljem in učencem ter ga uvrstila med prednostne naloge v
letnem delovnem načrtu šole, so bila velika, saj sem verjela,
da bodo učitelji naše šole ta izziv sprejeli in ga poskušali
izpeljati kar se da korektno. Ker pa vemo, da so učiteljski
zbori zelo občutljivi predvsem tedaj, ko jim ravnatelji nalagamo
dodatne obremenitve, sem bila ob tem tudi malo skeptična in sem
se zbala, da bom dobila nazaj plaz negodovanja.
Izkazalo se je,
da je bila moja skrb odveč. Pogovorne ure so stekle, odzivi
učiteljev in učencev pa so prikazani v nadaljevanju.
Z vprašalnikom sem zajela vzorec 44.
strokovnih delavcev, na vprašalnik mi je odgovorilo 34
strokovnih delavcev ali 77% in 111 učencev predmetne stopnje
od skupaj 229 učencev predmetne stopnje ali 48% vseh.
Vprašalnik je bil anonimen.
Vprašalnike sem obdelala ročno, podatke
sem vnesla v Excel in s pomočjo programa pripravila grafe.
S vprašalnikom sem želela od strokovnih
delavcev izvedeti ali:
a so v tem šolskem letu že opravili
kakšen individualen razgovor z učenci,
avzrok zaradi česar je bil pogovor
opravljen,
ase zdi strokovnim delavcem ta oblika
pogovorov dodatna delovna obremenitev,
ata vrsta pogovorov in svetovanja učencem
lahko izboljša šolsko klimo in medsebojne odnose,
az zadnjim vprašanjem sem želela mnenje
strokovnih delavcev o tej obliki pogovorov.
Vprašalnik, ki je bil namenjen učencem,
jih je spraševal o tem ali:
aso dovolj dobro seznanjeni s pogovornimi
urami za učence,
aso se že udeležili kakšnega
individualnega pogovora z učiteljem,
ače so se pogovora udeležili, kakšna je
bila tema le-tega,
amenijo, da bi taka oblika pogovorov
pripomogla k večjemu zaupanju med učiteljem in učencem ter k
izboljšanju šolske klime,
akje bi se kazalo medsebojno zaupanje med
učiteljem in učencem.
Z obdelavo vprašalnikov strokovnih delavcev
sem dobila naslednje odgovore:
Ali ste v tem šolskem letu že opravili
individualen razgovor s posameznim učencem?
Vrsta pogovorov, ki so jih strokovni delavci
že opravili so bili:
Vprašala sem jih tudi, ali se jim zdi ta
vrsta pogovorov dodatna delovna obveza. Iz odgovorov sodeč,
lahko zatrdim, da ne.
Strokovne delavce sem vprašala ali menijo, da bi ta vrsta pogovorov in svetovanja lahko izboljšala šolsko klimo in medsebojne odnose med učitelji in učenci.
Ker je
bil odstotek odgovorov, da ta oblika pogovorov lahko vpliva na
izboljšanje medsebojnih odnosov zelo visok, kar 88% vseh
vprašanih je bilo takega mnenja, sem jih povprašala na kakšen
način lahko pride do izboljšanja. Odgovori strokovnih delavcev
so bili naslednji:
a z osebnimi
pogovori več dosežeš kot s predavanjem pred celim razredom,
pri učencu pridobiš zaupanje in s tem izboljšaš odnos,
sprotno reševanje problemov manj otežuje klimo.
aučitelj bolje
spozna učenca, učenec mu zaupa stvari, ki mu jih pred celim
razredom ne bi.
a medsebojni
odnosi se lahko izboljšajo, ker si takrat učitelj zares vzame
čas za posameznega učenca. Ni se ti potrebno hkrati ukvarjati z
ostalimi učenci. Šele takrat je pogovor pristen in lahko
učitelj pride do bistva problema.
agovorilna ura
oziroma pogovor z učencem je pomemben, vendar takrat, ko nastane
določen problem. Mislim, da odlaganje pogovora na čas govorilne
ure za učenca ni smiseln, ker tedaj problem ni več aktualen.
Pogovori z učenci so potrebni, so pa učinkoviti, če so
spontani in če jih izzovejo učenci sami. S tem ne mislim
pogovorov, ki nastanejo ob delitvi raznih kazni.
a zdi se, da ni
oblika popolnoma zaživela, potrebuje še čas, da se je bodo
učenci »privadili«, Ko učenci začutijo, da jemljemo njihove
težave resno, s srcem, je zaupanje globlje.
ata oblika pogovora učitelja z učencem o sprotnih težavah, ki nastanejo skozi šolsko leto, se mi zdi zelo primerna. Učitelj rešuje probleme učencev sprotno, individualno, pa naj gre za učne, vedenjske, čustvene, družinske… ali kakšne druge težave. Pomembno se mi zdi, da so tudi mlajši otroci, na razredni stopnji, seznanjeni, da ta oblika razgovora obstaja, saj učenec zaupanje učitelja lahko uporabni, ko je v težavah, ko čuti, da bi se nekom rad zaupal, da bi nekom nekaj pomembnega zaupal. Ti razgovori pozitivno vplivajo na odnose, klimo v razredu in s tem v šolski skupnosti nasploh. Učitelj pa ob pogovoru bolje spozna otroka, njegovo čustvovanje, reakcije, počutje, vzroke za neprimerno vedenje, učne težave, zdravstvene težave.
aindividualni pogovori z učenci so se do sedaj vedno pokazali kot pozitivna stvar pri reševanju predvsem vedenjskih, včasih tudi učnih težav. Izboljšali so klimo in odnose v razredu, pa tudi komunikacijo med nami-učitelji in učenci. Mislim, da se tudi otroci sami zavedajo, da se nam lahko zaupajo, če imajo kakršnokoli težavo. Učitelj pa ob teh pogovorih bolje spozna učenca, njegove težave, mogoče tudi sam izvor težav in tako lažje pristopi k reševanju le-teh.
a govorilne ure
za učence so dobra zamisel, ki zasluži podporo in usmeritve
»z vrha«, tako
bi pridobili podporo tudi pri starših. Druge poti, razen
sodelovanja t.j. pogovorov med udeleženci v procesu
izobraževanja in vzgoje žal ni, zato izkoristimo to možnost. V
pogovoru na »štiri oči« se vloga učitelja in učenca
spremeni, zato morata biti oba na to pripravljena, kar sedaj še
nista.
a … uvajanje
sprememb je proces in ta proces zahteva ponotranjenje takega
načina reševanja problemov pri učiteljih in učencih.
aodnosi naj bodo
pristni, sklenjenih dogovorov pa naj bi se držali vsi in naj ne
bi ignorirali.
aideja je prav
gotovo dobra, vendar bo moralo preteči še nekaj časa, da bodo
ta način sprejeli tako učitelji kot učenci. Po eni strani se
učitelji čutijo ogrožene in učenčeve pobude na pogovor,
predvsem, če se tiče ocen ali nerazumevanja snovi, razumejo kot
napad nase. Učenci pa se bojijo izpostavljati. Veliko lažje se
je boriti in »kregati« v skupini, ko si skrit za skupne obraze.
Sčasoma pa, upam, se bodo na ta način navadili učitelji in
tudi učenci in ga pogosteje uporabljali.
ašolska klima
in medsebojni odnosi se izboljšajo vsaj za nekaj časa. Otroke
je potrebno dosledno opozarjati na dogovore in obljube.
apogovor se mi
zdi v redu, ker se soočijo vse tri strani: učenec, starši in
učitelj.
alepo je, če se o konkretnih problemih pogovoriš »iz oči v oči« in ne, da problem prestavljaš na razrednikova ramena. Mislim, da je pogovorov v manjših skupinah, tudi brez problemov, premalo.
aodkrit odnos
pripomore k boljšemu vzdušju. Včasih lahko povemo stvari le na
štiri oči. Predvsem je za učence lažje na tak način
izražati svoja mnenja.
Učenci, ki sem
jih anketirala so imeli o tej vrsti pogovorov ter učitelju kot
svetovalcu svoje mnenje, ki pa se ni dosti razlikovalo od mnenj
učiteljev. Razlike so prihajale le v tistem delu, ko učence
sprašujem, kaj lahko pridobijo s to obliko pogovorov z
učitelji.
S prvim
vprašanjem sem od njih želela izvedeti ali so bili o tej
obliki pogovorov dovolj dobro seznanjeni.
Ker je iz odgovorov anketiranih učencev
razvidno, da je samo 52% vprašanih bili o pogovornih urah za
dovolj dobro seznanjeni, se moram vprašati, kje se je
informacija ustavila. Ali so učitelji razredniki premalo
pozornosti posvetili tej temi na urah oddelčnih skupnosti, ali
pa so učenci to informacijo ob začetku šolskega leta
preslišali.
Učence sem
vprašala ali so se v tem šolskem letu že udeležili kakšnega
pogovora?
Tistih 19% učencev, ki so se v tem
šolskem letu pogovora z učiteljem že udeležili, so
odgovorili, da so bile teme pogovorov naslednje: učne in
vedenjske težave, svetovanje pri seminarskih nalogah in
zdravstvene težave učenca.
Kar 60%
vprašanih je odgovorilo, da so se pogovarjali o učnih težavah,
29% njih pa o vedenju. Manjši odstotek učencev je odgovorilo,
da so se pogovarjali o zdravstvenih težavah.
Tudi učence sem
vprašala ali menijo, da bi ta vrsta pogovorov pripomogla k
večjemu zaupanju med učiteljem in učencem in k izboljšanju
šolske klime. Njihovi odgovori so bili naslednji:
Učence sem
želela z zadnjim, petim vprašanjem, predvsem povprašati kako
ocenjujejo to obliko dela učiteljev z učenci. Večina
vprašanih je videlo to obliko svetovanja in dela kot možnost za
izboljšanje medsebojne komunikacije med obema stranema. Zavedati
se moramo, da je del vrednot, ki smo jih mogoče še pred
desetletjem v šolah sprejemali kot nekaj povsem normalnega,
skoraj zamrlo. Naši učenci so skozi vzgojo, okolje, medije in
družbo podvrženi različnim vplivom, ki jih tako ali drugače
oblikujejo. Vrednote, kot so spoštovanje do učitelja,
poštenost, vljudnost skoraj izginjajo s šolskih razredov in
hodnikov, tako, da se mora danes učitelj mnogo bolj prilagajati
in poskušati svojo avtoriteto kazati na bolj dostopen in
prijazen način.
Ä POZITIVNA MNENJA
Mnenje učencev
je pri tej obliki modela komunikacije nedvomno pomembno, saj so
oni glavni uporabniki teh storitev in so lahko njihovi odgovori
dober pokazatelj kako naprej in ali smo na dobri poti. Njihovi
odgovori o učitelju – svetovalcu in kako vidijo vlogo
učitelja in učenca v tem so razdeljeni na pozitivna mnenja o
tem načinu uvajanja spremembe in na negativna mnenja, ki nam
morajo tudi dati nekaj v premislek.
Učenci, ki so imeli do te razvojne naloge
in uvajanja spremembe pozitiven odnos, so videli v tej obliki
predvsem možnost komunikacije med obema stranema, možnost, da
se na ta način izboljša počutje.
atako bi se z
učitelji bolj zbližali; o svojih težavah bomo lahko govorili
tudi z učitelji in nam bo dosti lažje, če jim te težave
povemo.
atakšna oblika
pogovorov na šolah bo pripomogla za lažje in pravo odločanje v
nadaljnji šoli in poklicu. Že v 7. razredu mislim, da bi se
mogli bolj pogovarjati o možnosti šolanja, tako, da se vsak
učenec počasi in pravilno odloči o šolanju.
ana ta način se
lahko zgladijo težave… lahko se izboljšaš pri učnem uspehu,
vedenju…
aker bodo
učitelji mogoče postali bolj razumevajoči, odnosi bolj
sproščeni. Z učiteljem si lahko s tem pogovorom pridobimo
zaupanje.
avčasih se
učenci učiteljev bojijo, učitelji pa učencev ne razumejo,
zato bi pogovor med njimi te odnose mogoče izboljšal.
aučitelji in
učenci povedo svoje mnenje in skupaj poskušajo najti pravi
način za rešitev problema.
apogovor z
učiteljem bi izboljšal odnose in zaupanje.
ada ne bo
napetosti, da bomo učenci spoznali, da so tudi učitelji ljudje
in nam lahko pomagajo. Vendar bi učitelji morali učence
večkrat tudi pohvaliti, če naredijo kaj dobro, čeprav so to
slabši učenci. Učitelji bi nas povabili na govorilne ure, da
bi nas pohvalili in nam pomagali.
amislim, da je
bolje, če se z učiteljem pogovoriš, zato, da ve, da si dovolj
odgovoren in bolje oceni tvoje sposobnosti in ve, kaj lahko od
tebe pričakuje in ali si za predmet bolj zainteresiran ali manj,
ali si bolj nadarjen ali manj.
ače bo
učitelje vedel za probleme, ki se dogajajo v razredu, jim bo
lahko pomagal reševati le-te.
alahko si z
učiteljem zaupaš o vsem kar se dogaja v razredu in na šoli( o
svojih ocenah, o prijateljstvu, sošolcih, disciplini,
vedenju…),
ati pogovori
pripomorejo k večjemu zaupanju med učiteljem in učencem.
aučitelj se bo
pogovoril z učencem in se bo spremenil. Jaz sem se.
ače ima učenec
težave in zaupa učitelju, mu učitelj lahko pomaga prebiti se
skozi težave, tako odnos med učiteljem in učencem prinaša
boljše ozračje in vedenje drugim učencem.
ače ima učenec
slabe ocene, mu učitelj svetuje kako naj se uči. Ali pa če je
agresiven, mu pove kako je drugim otrokom.
aker zdaj
mislimo, da je učitelj nekdo, ki nas mora nekaj naučiti in nič
drugega. Vendar ni tako, učitelj je lahko tudi prijatelj, ki ti
pomaga v stiski.
Ti odgovori so me
prepričali, da imajo učenci pozitiven odnos do take oblike
medsebojne komunikacije, da jo željo nadaljevati in
nadgrajevati.
Nekateri učenci
so bili v svojih mnenjih tudi kritični in so le-ta napisali.
Predvsem so izrazili nezaupanje do učiteljev, menili so namreč,
da oni opravljalo le svoje delo in da jih učenec pri tem ne
zanima. Opozorili so tudi na nerazumevanje določenih učiteljev
do njihovih težav.
Ä NEGATIVNA
MNENJA
aker nekateri
učenci ne bodo nikoli v prijateljskih odnosih z učitelji,
azdi se mi, da
učitelju ne moreš zaupati, saj ne verjamem, da bi kaj
pripomoglo k temu. Učitelji nimajo prijateljskega odnosa in jih
ne zanimajo najstniške težave. Učitelji so pač plačani za
svoje delo in jih niti malo ne briga za učenčeve težave.
azato, ker pride
pri pogovoru še do večje zaostritve v odnosu in tudi učitelji
so preponosni, da bi priznali svojo napako.
ane, ker
nekatere učiteljice niso pravične in sodijo po všečnosti.
aučiteljem ne
moreš povsem zaupati. Mislim, da učitelji nimajo večjega
interesa za počutje učencev. Za svoje delo so plačani in za
nas jih nič ne briga.
azato, ker
učitelji in drugi nas učencev preprosto nočejo razumeti in nas
poslušati do konca. Vedno je tako, kot hočejo ostali, mi pa
vedno izgubimo. Tako nikoli ne dosežemo soglasja.
aker nas
učiteljice ne bi poslušale in bi bilo še hujše.
ane verjamem, da
bi učiteljem lahko zaupali, ker se to še ni zgodilo.
azato, ker se
učitelj in učenec nikoli ne bosta tako dobro razumela,
aker se z
učitelji ne da pogovarjati!
»Samoevalvacija
je tudi korak k demokratizaciji šole, saj je v njej predvideno
sodelovanje najširšega kroga interesentov. Skupaj z učenci in
njihovimi starši ter socialnimi partnerji in drugimi dejavniki
okolja mora šola zagotavljati analizo svojega delovanja in
načrtovati ukrepe za ohranjanje tega, kar je dobro, in
odpravljanje slabosti oziroma šibkih točk. Pri tem šola
načrtuje tudi ustrezne strategije za reševanje specifičnih
vzgojnih in učnih problemov, ki izhajajo iz njenega
okolja.«(Medveš, 2002,5).
Razvojna naloga
Učitelj svetovalec oziroma pogovorne ure z učenci so na naši
šoli gotovo prvi odraz k demokratizaciji, saj smo želeli
nesebično v sam proces vključiti prvega in najpomembnejšega
akterja v procesu izobraževanja-to je učenca, ki pa mu ob stran
stoji učitelj, ki mu lahko pri njegovih težavah pomaga z
nasveti ali drugo obliko svetovanja. Tu se pokaže vloga
učitelje ne le kot podajalca učne snovi, temveč kot človeka,
ki je pripravljen prisluhniti učencu, ko ima težave. Strategija
naše šole pri reševanju učnih in vedenjskih težav, dilem
pred poklicno odločitvijo in najstniških negotovosti je takšna
kot je opisana in predstavljena s pomočjo odgovorov na
vprašalnik.
Prepričana sem,
da smo na pravi poti, da pa je to proces, ki se mora nadaljevati
in nadgrajevati in da je ob tem potrebna tudi podpora zunanjih
dejavnikov, kot je na primer Ministrstvo za znanost, šolstvo in
šport, Zavoda za šolstvo, ki naj poskrbijo, da se ta model
komunikacije vpelje na vseh osnovnih šolah pri nas.
Ob tem ne gre
zanemariti, da bodo s to obliko dela z učenci zadovoljni tudi
starši, ki pogosto iščejo pomoč za svojo nemoč pri vzgoji
prav pri učiteljih.
1. Medveš,
Z.(2002).Nova paradigma pravičnosti v šoli. V Sodobna
pedagogika 5/2002(str. 24-42),