Sabina Ileršič Kovšca

OŠ Antona Globočnika

Postojna

 

 

UČITELJ SVETOVALEC

 

Fazno poročilo z

obdelavo vprašalnika

 

Januar, 2004

 


 

KAZALO

1 UVOD 3
2 OBDELAVA VPRAŠALNIKA empirični del 4
3 ZAKLJUČEK 12
4 UPORABLJENA LITERATURA 12

 


1 UVOD

»Skrb šole za večjo kakovost pouka in učenja je pomemben korak k pravičnejši šoli. Le šola, ki goji kulturo kakovosti, lahko prevzame večjo skrb in odgovornost za uspešnost vseh učencev, zlasti šolsko depriviligiranih.«(Medveš,2002, str. 36)

Če izhajamo iz citata Zdenka Medveša, ki v svojem prispevku govori o zagotavljanju kakovosti v šolah, ki pomeni predvsem povezanost tako učiteljev kot vodstva šole in merjenju uspešnosti uvajanja kakovosti, je izrednega pomena, da se ob uvajanju spremembe v šolske kolektive pridobi podporo strokovnih delavcev. Vsak ravnatelje se mora zavedati, da je pripravljenost strokovnih delavcev, učiteljev pri tem ključnega pomena, kajti zastavljene razvojne naloge bodo uspešne le ob njihovi pripravljenosti. Slovenske osnovne šole so v zadnjih nekaj letih pokazale izjemno pripravljenost pri različnih novih projektih in uvajanju sprememb, ki na šolskem polju prinašajo izboljšanje dela in odnosov vseh, ki so vpleteni v učno-vzgojni proces.

Tako smo v šolskem letu 2003/2004 tudi na Osnovni šoli Antona Globočnika v Postojni med prednostne naloge šole vključili novo razvojno nalogo t.i. pogovorne ure z učenci, ki so namenjeni predvsem izboljšanju učnih in vedenjskih  težav učencev ter boljši komunikaciji med strokovnimi delavci šole in učenci. Po predstavitvi tega modela komunikacije strokovnim delavcem na pedagoški konferenci, učencem na urah oddelčnih skupnosti in informaciji na šolskem parlamentu v okviru šolske skupnosti, smo konec septembra na roditeljskih sestankih o njih seznanili tudi starše ter  pogovorne ure vključili v urnik učiteljev.

Za boljše evidentiranje posameznih pogovorov z učenci je šolska svetovalna služba pripravila obrazec, ki je služil beleženju pogovorov. Ker je od uvajanja tega modela preteklo že dobre štiri mesece, sem v drugi polovici januarja želela dobiti povratno informacijo strokovnih delavcev in učencev šole o tej novi obliki dela. Moja pričakovanja, ko sem učiteljskemu zboru konec preteklega šolskega leta in na začetku letošnjega šolskega leta predstavila  nov model komunikacije med učiteljem in učencem ter ga uvrstila med prednostne naloge v letnem delovnem načrtu šole, so bila velika, saj sem verjela, da bodo učitelji naše šole ta izziv sprejeli in ga poskušali izpeljati kar se da korektno. Ker pa vemo, da so učiteljski zbori zelo občutljivi predvsem tedaj, ko jim ravnatelji nalagamo dodatne obremenitve, sem bila ob tem tudi malo skeptična in sem se zbala, da bom dobila nazaj plaz negodovanja.

Izkazalo se je, da je bila moja skrb odveč. Pogovorne ure so stekle, odzivi učiteljev in učencev pa so prikazani v nadaljevanju.


2 OBDELAVA VPRAŠALNIKA – empirični del

Z vprašalnikom sem zajela vzorec 44. strokovnih delavcev, na vprašalnik mi je odgovorilo 34 strokovnih delavcev ali 77%  in 111 učencev predmetne stopnje od skupaj 229   učencev predmetne stopnje ali 48% vseh. Vprašalnik je bil anonimen.

Vprašalnike sem obdelala ročno, podatke sem vnesla v Excel in s pomočjo programa pripravila grafe.

S  vprašalnikom sem želela od strokovnih delavcev izvedeti ali:

a so v tem šolskem letu že opravili kakšen individualen razgovor z učenci,

avzrok zaradi česar je bil pogovor opravljen,

ase zdi strokovnim delavcem ta oblika pogovorov dodatna delovna obremenitev,

ata vrsta pogovorov in svetovanja učencem lahko izboljša šolsko klimo in medsebojne odnose,

az zadnjim vprašanjem sem želela mnenje  strokovnih delavcev o tej obliki pogovorov.

Vprašalnik, ki je bil namenjen učencem, jih je spraševal o tem ali:

aso dovolj dobro seznanjeni s pogovornimi urami za učence,

aso se že udeležili kakšnega individualnega pogovora z učiteljem,

ače so se pogovora udeležili, kakšna je bila tema le-tega,

amenijo, da bi taka oblika pogovorov pripomogla k večjemu zaupanju med učiteljem in učencem ter k izboljšanju šolske klime,

akje bi se kazalo medsebojno zaupanje med učiteljem in učencem.


Z obdelavo vprašalnikov strokovnih delavcev sem dobila naslednje odgovore:

Ali ste v tem šolskem letu že opravili individualen razgovor s posameznim učencem?

Vrsta pogovorov, ki so jih strokovni delavci že opravili so bili:

Vprašala sem jih tudi, ali se jim zdi ta vrsta pogovorov dodatna delovna obveza. Iz odgovorov sodeč, lahko zatrdim, da ne.

 Strokovne delavce sem vprašala ali menijo, da bi ta vrsta pogovorov in svetovanja lahko izboljšala šolsko klimo in medsebojne odnose med učitelji in učenci. 

  

    Ker je bil odstotek odgovorov, da ta oblika pogovorov lahko vpliva na izboljšanje medsebojnih odnosov zelo visok, kar 88% vseh vprašanih je bilo takega mnenja, sem jih povprašala na kakšen način lahko pride do izboljšanja. Odgovori strokovnih delavcev so bili naslednji:

a z osebnimi pogovori več dosežeš kot s predavanjem pred celim razredom, pri učencu pridobiš zaupanje in s tem izboljšaš odnos, sprotno reševanje problemov manj otežuje klimo.

aučitelj bolje spozna učenca, učenec mu zaupa stvari, ki mu jih pred celim razredom ne bi.

a medsebojni odnosi se lahko izboljšajo, ker si takrat učitelj zares vzame čas za posameznega učenca. Ni se ti potrebno hkrati ukvarjati z ostalimi učenci. Šele takrat je pogovor pristen in lahko učitelj pride do bistva problema.

agovorilna ura oziroma pogovor z učencem je pomemben, vendar takrat, ko nastane določen problem. Mislim, da odlaganje pogovora na čas govorilne ure za učenca ni smiseln, ker tedaj problem ni več aktualen. Pogovori z učenci so potrebni, so pa učinkoviti, če so spontani in če jih izzovejo učenci sami. S tem ne mislim pogovorov, ki nastanejo ob delitvi raznih kazni.

a zdi se, da ni oblika popolnoma zaživela, potrebuje še čas, da se je bodo učenci »privadili«, Ko učenci začutijo, da jemljemo njihove težave resno, s srcem, je zaupanje globlje.

ata oblika pogovora učitelja z učencem o sprotnih težavah, ki nastanejo skozi šolsko leto, se mi zdi zelo primerna. Učitelj rešuje probleme učencev sprotno, individualno, pa naj gre za učne, vedenjske, čustvene, družinske… ali kakšne druge težave. Pomembno se mi zdi, da so tudi mlajši otroci, na razredni stopnji, seznanjeni, da ta oblika razgovora obstaja, saj učenec zaupanje učitelja lahko uporabni, ko je v težavah, ko čuti, da bi se nekom rad zaupal, da bi nekom nekaj pomembnega zaupal. Ti razgovori pozitivno vplivajo na odnose, klimo v razredu in s tem v šolski skupnosti nasploh. Učitelj pa ob pogovoru bolje spozna otroka, njegovo čustvovanje, reakcije, počutje, vzroke za neprimerno vedenje, učne težave, zdravstvene težave.

aindividualni pogovori z učenci so se do sedaj vedno pokazali kot pozitivna stvar pri reševanju predvsem vedenjskih, včasih tudi učnih težav. Izboljšali so klimo in odnose v razredu, pa tudi komunikacijo med nami-učitelji in učenci. Mislim, da se tudi otroci sami zavedajo, da se nam lahko zaupajo, če imajo kakršnokoli težavo. Učitelj pa ob teh pogovorih bolje spozna učenca, njegove težave, mogoče tudi sam izvor težav in tako lažje pristopi k reševanju le-teh.

a govorilne ure za učence so dobra zamisel, ki zasluži podporo in usmeritve

»z vrha«, tako bi pridobili podporo tudi pri starših. Druge poti, razen sodelovanja t.j. pogovorov med udeleženci v procesu izobraževanja in vzgoje žal ni, zato izkoristimo to možnost. V pogovoru na »štiri oči« se vloga učitelja in učenca spremeni, zato morata biti oba na to pripravljena, kar sedaj še nista.

a … uvajanje sprememb je proces in ta proces zahteva ponotranjenje takega načina reševanja problemov pri učiteljih in učencih.

aodnosi naj bodo pristni, sklenjenih dogovorov pa naj bi se držali vsi in naj ne bi ignorirali.

aideja je prav gotovo dobra, vendar bo moralo preteči še nekaj časa, da bodo ta način sprejeli tako učitelji kot učenci. Po eni strani se učitelji čutijo ogrožene in učenčeve pobude na pogovor, predvsem, če se tiče ocen ali nerazumevanja snovi, razumejo kot napad nase. Učenci pa se bojijo izpostavljati. Veliko lažje se je boriti in »kregati« v skupini, ko si skrit za skupne obraze. Sčasoma pa, upam, se bodo na ta način navadili učitelji in tudi učenci in ga pogosteje uporabljali.

ašolska klima in medsebojni odnosi se izboljšajo vsaj za nekaj časa. Otroke je potrebno dosledno opozarjati na dogovore in obljube.

apogovor se mi zdi v redu, ker se soočijo vse tri strani: učenec, starši in učitelj.

alepo je, če se o konkretnih problemih pogovoriš »iz oči v oči« in ne, da  problem prestavljaš na razrednikova ramena. Mislim, da je pogovorov v manjših skupinah, tudi brez problemov, premalo.

aodkrit odnos pripomore k boljšemu vzdušju. Včasih lahko povemo stvari le na štiri oči. Predvsem je za učence lažje na tak način izražati svoja mnenja.

Učenci, ki sem jih anketirala so imeli o tej vrsti pogovorov ter učitelju kot svetovalcu svoje mnenje, ki pa se ni dosti razlikovalo od  mnenj učiteljev. Razlike so prihajale le v tistem delu, ko učence sprašujem, kaj lahko pridobijo s to obliko pogovorov z učitelji.

S prvim vprašanjem  sem od njih želela izvedeti ali so bili o tej obliki pogovorov dovolj dobro seznanjeni.

Ker je iz odgovorov anketiranih učencev razvidno, da je samo 52% vprašanih bili o pogovornih urah za dovolj dobro seznanjeni, se moram vprašati, kje se je informacija ustavila. Ali so učitelji razredniki premalo pozornosti posvetili tej temi na urah oddelčnih skupnosti, ali pa so učenci to informacijo ob začetku šolskega leta preslišali.

Učence sem vprašala ali so se v tem šolskem letu že udeležili kakšnega pogovora?

Tistih 19% učencev,  ki so se v tem šolskem letu pogovora z učiteljem že udeležili, so odgovorili, da so bile teme pogovorov naslednje: učne in vedenjske težave, svetovanje pri seminarskih nalogah in zdravstvene težave učenca.

Kar 60% vprašanih je odgovorilo, da so se pogovarjali o učnih težavah, 29% njih pa o vedenju. Manjši odstotek učencev je odgovorilo, da so se pogovarjali o zdravstvenih težavah.

Tudi učence sem vprašala ali menijo, da bi ta vrsta pogovorov pripomogla k večjemu zaupanju med učiteljem in učencem in k izboljšanju šolske klime. Njihovi odgovori so bili naslednji:

Učence sem želela z zadnjim, petim vprašanjem, predvsem povprašati kako ocenjujejo to obliko dela učiteljev z učenci. Večina vprašanih je videlo to obliko svetovanja in dela kot možnost za izboljšanje medsebojne komunikacije med obema stranema. Zavedati se moramo, da je del vrednot, ki smo jih  mogoče še pred desetletjem v šolah sprejemali kot nekaj povsem normalnega, skoraj zamrlo. Naši učenci so skozi vzgojo, okolje, medije in družbo podvrženi različnim vplivom, ki jih tako ali drugače oblikujejo. Vrednote, kot so spoštovanje do učitelja, poštenost, vljudnost skoraj izginjajo s šolskih razredov in hodnikov, tako, da se mora danes učitelj mnogo bolj prilagajati in poskušati svojo avtoriteto kazati na bolj dostopen in prijazen način.

Ä  POZITIVNA MNENJA

Mnenje učencev je pri tej obliki modela komunikacije nedvomno pomembno, saj so oni glavni uporabniki teh storitev in so lahko njihovi odgovori dober pokazatelj kako naprej in ali smo na dobri poti. Njihovi odgovori o učitelju – svetovalcu in kako vidijo  vlogo učitelja in učenca v tem so razdeljeni na pozitivna mnenja o tem načinu uvajanja spremembe in na negativna mnenja, ki nam morajo tudi dati nekaj v premislek. 

Učenci, ki so imeli do te razvojne naloge in uvajanja spremembe pozitiven odnos, so videli v tej obliki predvsem možnost komunikacije med obema stranema, možnost, da se na ta način izboljša počutje.

atako bi se z učitelji bolj zbližali; o svojih težavah bomo lahko govorili tudi z učitelji in nam bo dosti lažje, če jim te težave povemo.

atakšna oblika pogovorov na šolah bo pripomogla za lažje in pravo odločanje v nadaljnji šoli in poklicu. Že v 7. razredu mislim, da bi se mogli bolj pogovarjati o možnosti šolanja, tako, da se vsak učenec počasi in pravilno odloči o šolanju.

ana ta način se lahko zgladijo težave… lahko se izboljšaš pri učnem uspehu, vedenju…

aker bodo učitelji mogoče postali bolj razumevajoči, odnosi bolj sproščeni. Z učiteljem si lahko s tem pogovorom pridobimo zaupanje.

avčasih se učenci učiteljev bojijo, učitelji pa učencev ne razumejo, zato bi pogovor med njimi te odnose mogoče izboljšal.

aučitelji in učenci povedo svoje mnenje in skupaj poskušajo najti pravi način za rešitev problema.

apogovor z učiteljem bi izboljšal odnose in zaupanje.

ada ne bo napetosti, da bomo učenci spoznali, da so tudi učitelji ljudje in nam lahko pomagajo. Vendar bi učitelji morali učence večkrat tudi pohvaliti, če naredijo kaj dobro, čeprav so to slabši učenci. Učitelji bi nas povabili na govorilne ure, da bi nas pohvalili in nam pomagali.

amislim, da je bolje, če se z učiteljem pogovoriš, zato, da ve, da si dovolj odgovoren in bolje oceni tvoje sposobnosti in ve, kaj lahko od tebe pričakuje in ali si za predmet bolj zainteresiran ali manj, ali si bolj nadarjen ali manj.

ače bo učitelje vedel za probleme, ki se dogajajo v razredu, jim bo lahko pomagal reševati le-te.

alahko si z učiteljem zaupaš o vsem kar se dogaja v razredu in na šoli( o svojih ocenah, o prijateljstvu, sošolcih, disciplini, vedenju…),

ati pogovori pripomorejo k večjemu zaupanju med učiteljem in učencem.

aučitelj se bo pogovoril z učencem in se bo spremenil. Jaz sem se.

ače ima učenec težave in zaupa učitelju, mu učitelj lahko pomaga prebiti se skozi težave, tako odnos med učiteljem in učencem prinaša boljše ozračje in vedenje drugim učencem.

ače ima učenec slabe ocene, mu učitelj svetuje kako naj se uči. Ali pa če je agresiven, mu pove kako je drugim otrokom.

aker zdaj mislimo, da je učitelj nekdo, ki nas mora nekaj naučiti in nič drugega. Vendar ni tako, učitelj je lahko tudi prijatelj, ki ti pomaga v stiski.

Ti odgovori so me prepričali, da imajo učenci pozitiven odnos do take oblike medsebojne komunikacije, da jo željo nadaljevati in nadgrajevati.

Nekateri učenci so bili v svojih mnenjih tudi kritični in so le-ta napisali. Predvsem so izrazili nezaupanje do učiteljev, menili so namreč, da oni opravljalo le svoje delo in da jih učenec pri tem ne zanima. Opozorili so tudi na nerazumevanje določenih učiteljev do njihovih težav.

Ä NEGATIVNA MNENJA

aker nekateri učenci ne bodo nikoli v prijateljskih odnosih z učitelji,

azdi se mi, da učitelju ne moreš zaupati, saj ne verjamem, da bi kaj pripomoglo k temu. Učitelji nimajo prijateljskega odnosa in jih ne zanimajo najstniške težave. Učitelji so pač plačani za svoje delo in jih niti malo ne briga za učenčeve težave.

azato, ker pride pri pogovoru še do večje zaostritve v odnosu in tudi učitelji so preponosni, da bi priznali svojo napako.

ane, ker nekatere učiteljice niso pravične in sodijo po všečnosti.

aučiteljem ne moreš povsem zaupati. Mislim, da učitelji nimajo večjega interesa za počutje učencev. Za svoje delo so plačani in za nas jih nič ne briga.

azato, ker učitelji in drugi nas učencev preprosto nočejo razumeti in nas poslušati do konca. Vedno je tako, kot hočejo ostali, mi pa vedno izgubimo. Tako nikoli ne dosežemo soglasja.

aker nas učiteljice ne bi poslušale in bi bilo še hujše.

ane verjamem, da bi učiteljem lahko zaupali, ker se to še ni zgodilo.

azato, ker se učitelj in učenec nikoli ne bosta tako dobro razumela,

aker se z učitelji ne da pogovarjati!


3 ZAKLJUČEK

»Samoevalvacija je tudi korak k demokratizaciji šole, saj je v njej predvideno sodelovanje najširšega kroga interesentov. Skupaj z učenci in njihovimi starši ter socialnimi partnerji in drugimi dejavniki okolja mora šola zagotavljati analizo svojega delovanja in načrtovati ukrepe za ohranjanje tega, kar je dobro, in odpravljanje slabosti oziroma šibkih točk. Pri tem šola načrtuje tudi ustrezne strategije za reševanje specifičnih vzgojnih in učnih problemov, ki izhajajo iz njenega okolja.«(Medveš, 2002,5).

Razvojna naloga Učitelj svetovalec oziroma pogovorne ure z učenci so na naši šoli gotovo prvi odraz k demokratizaciji, saj smo želeli nesebično v sam proces vključiti prvega in najpomembnejšega akterja v procesu izobraževanja-to je učenca, ki pa mu ob stran stoji učitelj, ki mu lahko pri njegovih težavah pomaga z nasveti ali drugo obliko svetovanja. Tu se pokaže vloga učitelje ne le kot podajalca učne snovi, temveč kot človeka, ki je pripravljen prisluhniti učencu, ko ima težave. Strategija naše šole pri reševanju učnih in vedenjskih težav, dilem pred poklicno odločitvijo in najstniških negotovosti je takšna kot je opisana in predstavljena s pomočjo odgovorov na vprašalnik.

Prepričana sem, da smo na pravi poti, da pa je to proces, ki se mora nadaljevati in nadgrajevati in da je ob tem potrebna tudi podpora zunanjih dejavnikov, kot je na primer Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport, Zavoda za šolstvo, ki naj poskrbijo, da se ta model komunikacije vpelje na vseh osnovnih šolah pri nas.

Ob tem ne gre zanemariti, da bodo s to obliko dela z učenci zadovoljni tudi starši, ki pogosto iščejo pomoč za svojo nemoč pri vzgoji prav pri učiteljih.


4 UPORABLJENI VIRI

1. Medveš, Z.(2002).Nova paradigma pravičnosti v šoli. V Sodobna pedagogika 5/2002(str. 24-42),