STRUŽENJE LESA

V učnem načrtu za tehnično vzgojo v 7. Razredu je praktično struženje zaradi varnosti opuščeno. V šoli pa stružnico imamo. Na sosednji šoli (OŠ Miroslava Vilharja) so nam prijazno posodili le še čeljusti za plano stružnic. Mojstra struženja smo našli v Loški dolini, ki ima bogato tradicijo obdelave lesa. Gospod Adolf Košmrlj si zelo želi svoje znanje posredovati drugim -ročno struženje namreč zamira. Mladih, ki bi se s tem ukvarjali več ni.

Upam, da je v katerem od učencev 7. razredov vzbudil zanimanje- če že ne za poklic pa vsaj za čudovito izrabo prostega časa.

EDEN REDIH LJUDI, KI SE UKVARJA S STRUŽENJEM

Gospod Kočevar se s struženjem ukvarja že petdeset let. Njegov sin ima delavnico v katerih so računalniško programirane stružnice. Sam gospod prihaja iz okolice Cerknice. Njegova sestra se je tudi nekaj časa ukvarjala s struženjem, kar nam dokazuje, da to delo ni fizično pretežko za ženske.

V ponedeljek, 18.11.2002 je gospod Košmrlj obiskal našo šolo. Je eden redkih, ki se še ukvarja s struženjem. Ta obrt je že zelo stara. Povedal nam je, da so bile včasih stružnice, ki se jih je poganjalo s pedalom, na vrhu pa je bil pritrjen obdelovanec.

Danes so stružnice na električni pogon. Tako imamo tudi v šoli. Na njej nam je gospod pokazal kako se sploh struži. Veselje ga je bilo gledati. Vsak izdelek je neverjetno hitro končal in iz kosov lesa so nastali uporabni izdelki, kot je valjar, krožniki in ročaji za orodje. Pri delu je bil zbran in se ni pustil motiti. Zaščitno obleko je sicer imel, toda zaščitnih očal ne. Pravi, da že tako zelo slabo vidi brez očal, kaj šele, da bi si nadel zaščitna očala. Gospod uporablja različna dleta, ki jih brusi sam.

Zvonec je zazvonil in ure je bilo konec. Pri prikazu so nekateri učenci tudi sami poizkusili stružiti. Sploh ni bilo tako težko, kot se je zdelo. Vsi pa smo bili veseli, saj smo spoznali dejavnost o kateri se nam prej še sanjalo ni. Bili smo bogatejši za eno izkušnjo več.

Ana Rovan in Sara Lavrenčič, 7.d

nekaj slikovnih utrinkov:

izdelki: