Slovenski šolski muzej
V torek, 22. januarja smo šli v okviru dela z nadarjenimi učenci v Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Tam smo imeli najprej učno uro. Obleči smo si morali posebne obleke, v katerih so bili včasih v šoli. Punce smo imele posebne halje, fantje pa brezrokavnik. Potem smo odšli v učilnico. Imeli smo učno uro naših babic in dedkov iz leta 1907. V učilnici so bile lesene mize in klopi za učence ter kateder za učiteljico. Ker so bile klopi zelo majhne, smo bili zelo stisnjeni. Zraven je bila tudi velika tabla za pisanje. Učenci smo s kredo pisali na majhne tablice. Na koncu smo zapis zbrisali z majhno gobico. Vsak učenec je imel tudi berilo in učni list. Ko je prišla učiteljica v razred, smo vstali in pozdravili z »Bog daj, gospodična učiteljica«. Ona nam je odgovorila z »Bog daj, učenci«. Za vse, kar smo hoteli povedati, smo morali dvigniti roko in ko nas je poklicala, smo stavek začeli z »gospodična učiteljica« in nato nadaljevali. Ko smo govorili, smo morali stati. Včasih so govorili gospodična učiteljica, ker so se smele učiteljice poročiti samo z učitelji, teh pa je bilo zelo malo, zato jih je večina ostala samskih. Učiteljica je bila zelo stroga. Najprej je pregledala, ali imamo čiste roke, nato smo začeli uro. Pogovarjali smo se o domači mački. Dobili smo tudi »domačo nalogo«. Po učni uri smo si z vodičem ogledali stalno muzejsko zbirko. Spoznali smo spreminjanje šolstva od pradavnine in vse do danes. Muzejsko zbirko sestavljajo razni predmeti, plakati in makete. Na koncu smo si ogledali še 15-minutni film o pouku nekoč. Potem smo odšli domov. Najbolj mi je bila všeč učna ura.
Minela Jelečevič, 6.c