Fran Levstik: MARTIN KRPAN

Vsi poznate Levstikovega junaka Martina Krpana – učenca 9. razreda pa sta napisala parodijo na to delo.

POGOVOR O MARTINU KRPANU – JE OBSTAJAL ALI NE?

Nekoč sta se na dvorišču pod lipo srečala dva človeka. Prvi je bil mlad gospod, ki se je odpravljal na izlet. Drugi pa je bil starejši kmet, ki je ravnokar pripravljal drva za zimo.

Kmet: Joj, kako se mučim. Želim si, da bi bil močen kot Martin Krpan.

Gospod, ki je prišel mino, je to slišal in dejal: »Martin Krpan sploh nikoli ni obstajal.«

Kmet je naprej delal in tiho mrmral: »Kdo je ta gospod, da bo meni pamet solil …«

Kmet vpraša: «Kdo ste vi gospod?«

Gospod: «Martin sem, ki živim v tej vasi.«

Kmet: »Aha, ne poznam vas.«

Gospod: »Šele pred kratkim sem se preselil z Dunaja, gospod.«

Kmet: »Z Dunaja ste in mi ne verjamete, da je Martin Krpan res obstajal?«

Gospod: »Ne, mislim, da Krpan ni nikoli obstajal in je le junak iz knjig.«

Kmet: »No, moji predniki so živeli na Dunaju in so poznali Krpana.«

Ko je gospod to slišal, je kmetu verjel in malo spremenil svoje mnenje.

Gospod: »No, morda je res obstajal, vendar zagotovo ni bil tako močen, kot se govori.«

Kmet: »Da vsak ima svoje mnenje o njem. Jaz menim, da je obstajal in da je bil tudi izjemno sposoben in močan.«

Gospod: »Ja, vsak ima svoje mnenje, ki ga ima pravico izraziti in zagovarjati.«

Kmet: » No, če vas ne moti, bi zdaj odšel na kosilo, ker sem zelo lačen.«

Gospod: »Me ne moti. Tudi sam sem se odločil, da se odpravim naprej. Lepo se imejte in lep dan vam želim.«

Kmet: »Enako in na svidenje.«

Iz te zgodbe lahko razberemo, da vsi ljudje niso enotni v svojih mnenjih. Toda včasih kakšen svoje mnenje malo spremeni.

Gregor Kolar, 9. b

MARTIN KRPAN

Moj prijatelj iz Maribora mi je pravil, da je bil nekoč na počitnicah pri dedku in babici, ko je prišel na obisk babičin bratranec v drugem kolenu. Ime mu je bilo Jože. Prijatelj je ravno bral Levstikov roman Martin Krpan, ko je Jože vstopil v sobo. Videl je, da prijatelj bere Martina Krpana.

»Martin Krpan, to ime mi pa zveni znano. Mi lahko kaj poveš o njem?« je vprašal Jože. Moj prijatelj je odvrnil: »On je pravi slovenski junak. Tovoril je angleško sol, premagal strašnega Brdavsa …« Jože se je zamislil: »Ah, zdaj se spomnim. Takrat sem na Dunaju obiskoval gimnazijo. Nekega dne so na Dunaj pripeljali vklenjenega tihotapca soli Krpana. Nekaj dni pred tem so ga namreč prijeli. Vsi cariniki so bili njegovi prijatelji, in če ne bi posredoval cesar sam s svojimi junaki, bi Krpan nemoteno tihotapil še naprej. Ko so ga prijeli, se je njegov osel kar šibil pod težo soli. Tako sem vsaj slišal.«

«Ampak Krpan sploh ni imel osla, temveč svojo kobilico! In prijeli ga tudi niso nikoli! Cesarja je enkrat sicer srečal, toda takrat cesar ni vedel, da tihotapi sol!« je ugovarjal moj prijatelj.

»Kakšno kobilico neki!« se je razjezil Jože. »Osla, ne pa kobilico. Kako bi pa kobilica lahko nosila težo stotih funtov soli? Kako so ga peljali vklenjenega, sem pa videl na lastne oči! Krpan bi gotovo končal na vislicah ali v ječi, če ne bi bilo tistega Brdavsa!«

»Menda ga niso izpustili le, da bi premagal Brdavsa,« je nejeverno dejal moj prijatelj.

»Premagal Brdavsa? Izpustili? Kje si pa to pobral?« se je čudil Jože. »Ne, ne. Brdavs je bil Krpanov prijatelj z Vrha. Krpana je rešil iz ječe. Potem pa sta …«

»Ampak cesar je po Krpana poslal, le da bi ta premagal Brdavsa, ki je ustrahoval Dunaj in ubil še cesarjevega sina!« je še naprej ugovarjal moj prijatelj.

»Saj sem ti ravnokar povedal, da so ga na Dunaj privedli zaradi tihotapstva,« je Jože zavzdihnil. »In ne prekinjaj me! Krpan in Brdavs sta zajela cesarjevega sina kot talca. Cesar ni imel izbire, tako jima je dal, kar sta zahtevala: dovoljenje za prevoz soli. Seveda je nastali kraval s pomočjo policije in vojske takoj utišal, da ne bi ostale države izvedele, kakšne so razmere v Avstro-Ogrski. Krpan in Brdavs pa sta, predvsem Krpan, pridno izkoriščala dovoljenje za prevoz soli.«

»Zakaj pa je potem Levstik v svoji knjigi napisal drugačno zgodbo?« se je moj prijatelj oprijel še zadnje bilke. »Zakaj bi to storil? Čemu in zakaj bi Močilar Levstiku povedal napačno, predelano zgodbo?«

Jože je odvrnil: »Kaj jaz vem. Verjetno je oblast izvedla cenzuro. Ali pa sta hotela ustvariti slovenskega junaka, ki bi prebrodil vse mogoče težave. Resnica pa je taka, kot sem povedal, in nič drugačna, pa naj si ljudje izmislijo karkoli.«

Po tem pogovoru se moj mariborski prijatelj še nekaj časa ni mogel zbrati. Ali je bil Martin Krpan slovenski junak ali v resnici pravi kriminalec?

Danijel Ogrizek, 9. a