HOJLA!
HOJLA!
P.S.:Zahvalili bi se radi vsem, ki so nam
pomagali s svojimi pisanimi in risanimi prispevki, učiteljem in
vodstvu šole. Tudi zaradi njih lahko beremo letošnjo številko
šolskega glasila.
Vaša Erna Jurca, 7.c
 |
Tiger ustvarja |
Tiger o nasilju  |
Tiger razmišlja  Tiger na modni pisti |
|
Tiger poroča Tiger
zabava |
Tiger sprašuje |
|
________________________________________________________________________
Sem edinec in
živim v čisto navadnem mestu, v čisto navadni družini in
čisto navadnem stanovanjskem bloku sredi mestnega vrveža. S
svojim življenjem sem bil dokaj zadovoljen. Imel sem kopico
prijateljev, razumevajoča starša, ki v nasprotju z drugimi
nista bila veliko zdoma. Skratka, tu mi je bilo zelo všeč –
dokler nisem nekega dne izvedel nepričakovano novico.
Bil je deževen jesenski dan. Kot vsak dan sem se tudi tega dne s
težko torbo razposajeno vračal domov iz šole. Odprl sem vrata
stanovanja in nepričakovano zagledal doma oba starša. Veselo
sem stekel k njima. Očka mi je velel, naj sedem, češ da se
moramo pogovoriti nekaj zelo resnega. Ubogal sem. »Saj veš, da
z mamico že dolgo iščeva večje stanovanje«, je začel.
Prikimal sem. Nato pa je kot strela z jasnega priletelo:
»Končno sva ga našla!«
Izvedel sem, da se bomo preselili na čisto drugi konec države,
v mesto, ki se imenuje Črni Grad. Sprva nisem mogel verjeti
svojim ušesom, saj sem mislil, da se bo ves svet sesul pred
menoj. Razočaran sem odšel v svojo sobo, saj sem potreboval
nekaj miru. Po prvih trenutkih razočaranja pa sem na vse skupaj
začel gledati s pozitivne strani in ugotovil, da stvar sploh ni
tako grozna, kot se mi je zdela v prvem trenutku. Potolažil sem
se s tem, da bom pač spoznal nove prijatelje, s starimi pa bom
lahko še vedno imel občasne stike.
Čez nekaj dni smo že odpotovali. Čakala nas je dolga pot do
cilja. Mesto je bilo daleč od mojih pričakovanj. Bilo je staro,
zapuščeno in zelo dolgočasno na prvi pogled. Nato smo končno
prispeli do naše nove hiše. Bila je ogromna, saj je imela kar
šest spalnic. Starša sta pripravljala vse potrebno za
nastanitev, jaz pa sem se odločil, da pojdem pohajkovat po
mestu. Naravnost zgrožen sem bil nad dolgočasnostjo v tem sivem
in zamegljenem mestu. Večino hiš je bilo sive barve, v celem
mestu pa nisem opazil niti malo živahnosti in mestnega utripa.
Ko sem nekaj časa tako zamišljeno taval, se je nepričakovano
vame zaletela neznana postava. »Pazi, kod hodiš«, je
zakričala name. Začudil sem se, saj se je vendarle ona zaletela
vame. Brez odgovora je odšla naprej. Ko sem se še nekaj časa
sprehajal, sem opazil nekaj nenavadnega. Vsi ljudje, ki sem jih
srečeval, so bili mrkega obraza. Kamor koli sem se ozrl, povsod
so se ljudje prepirali med seboj. Po vsem tem, kar sem videl, sem
postal žalosten tudi jaz. Zamišljenega obraza sem se vračal
domov in po poti razmišljal, da si bom v tem mestu le stežka
našel prijatelje. Zaupal sem se staršema, ki sta me
potolažila, da bo kmalu bolje.
Njune vzpodbudne in tolažilne besede mi niso pomagale.
Razočaran sem brez večerje odšel spat. Še pozno v noč sem
premišljeval o preteklih dogodkih in od žalosti potočil solze.
Končno me je premagal spanec. Nežno me je zajela sapica vetra
in ne da bi se zavedal, sem se znašel v prečudoviti palači,
grajeni iz samega kristala. Pred menoj se je nenadoma pojavila
ženska postava v prečudoviti beli obleki, na kateri so se
svetili številni diamanti.
»Saj si ti Anže?« me je vprašala. Komaj opazno sem ji
prikimal. »Dobrodošel v tovarni smeha in ljubezni«, mi je
prijazno zaželela dobrodošlico.
»Kdo ste vi?« sem jo nejeverno vprašal.
»Galleja sem in vodim to tovarno«, mi je odgovorila. Nato me je
nežno prijela za roko in me popeljala skozi tovarno. Ko me je
predstavila prav vsem zaposlenim, mi je zaupala, da sem
»izbranec«, saj le jaz lahko rešim mesto pred propadom.
Začuden sem jo vprašal: »Zakaj ravno jaz?« »Zato, ker si
tudi ti to želiš!« mi je odgovorila.
Torej, smeh in ljubezen bom moral prinesti s seboj v to čudno
mesto, sem si mislil. Toda, to ne bo mačji kašelj. Vedel sem,
da bom moral premagovati številne nevarnosti.
Sklenil sem, da brž pojdem presenečenjem naproti. V nahrbtniku
sem nosil skrinjico, v kateri sta bila smeh in ljubezen. Nekaj
časa sem mirno hodil po gozdni poti dokler, ni pred mano
skočila, pa saj ne boste verjeli – Sfinga!
»To pot smeš preskočiti, samo če rešiš tole uganko«, me je
ogovorila. Strinjal sem se. Zastavljena uganka se mi je zdela
zelo znana, toda kljub dolgem premišljevanju, sem se spomnil, da
sem to uganko prebral v knjigi, ki sem si jo izposodil v
knjižnici. Odgovor je bil na dlani, seveda pravilen in pot mi je
bila odprta. Taval sem in taval, toda poti ni bilo konca vse
dotlej, dokler ni pred menoj stala ogromna stena. Poti nazaj ni
bilo več in sklenil sem, da moram steno preplezati. Dal sem vse
od sebe. V začetku sem z lahkoto premagoval steno, sčasoma pa
je postajala vse bolj trd oreh. Spodrsnilo mi je in začel sem
padati v globino … Nenadoma me je ujela ogromna papiga in
poletela sva naravnost do mesta. Iskreno sem ji bil hvaležen in
se ji zahvalil. »Jaz sem služabnica gospe Galleje, ki mi je
ukazala, naj pazim nate«, mi je rekla. Še preden sem ji pomahal
v slovo je odletela.
Ozrl sem se proti nebu in zagledal Gallejo. »Ker si izkazal
zvrhano mero poguma, ti dovoljujem, da lahko odpreš skrinjico«,
mi je rekla. Ni mi bilo potrebno dvakrat reči. Odprl sem jo in
zajela me je žareča svetloba. Začel sem lebdeti in se dvigati
proti nebu …
Prebudil sem se. Razočaran sem ugotovil, da so to bile le sanje.
Pogledal sem skozi okno in glej ga čudo: hiše, ki so bile še
včeraj sive in zanikrne, so bile sedaj pisanih in živahnih
barv, ljudje nasmejani in veseli, travniki cvetoči … Navdušen
sem stekel ven in srečal osebo, ki me je prvi dan nadrla. V
trenutku mi je zastal korak, ona pa se mi je opravičila.
Srečeval sem prijazne ljudi, spoznaval dobre sošolce …
O, da bi le bilo vedno tako! Mogoče pa tisto včeraj, niso bile le sanje?
Anže Grželj, 6. a
_____________________________________________________________________________________
Žabec Kviki, žabec Kvaki,
vsak bila sta v svoji mlaki.
Ker
sramote sta se bala,
sta si pisma napisala.
»Pridi,
dragi žabji brat,
v mlako kdaj me obiskat.
V dvoje nama bo lepo,
Sam živeti je težko.«
Sara Dekanj, 4.a
Poletje že
prihaja,
sonce nam nagaja
V šoli že težko zdržimo,
počitnic se že veselimo.
Učiteljice se
jezijo,
starši pa norijo,
jaz pa štejem dneve,
da zaključijo ocene.
Peter Kozina, 4. A
Tam v hiši živi
en mlad fantič,
ki noče biti pridanič.
Kupil mi je
rožce,
poslal mi lepe vrtnice
zavite v poljubčke tri.
Kača Klopotača,
po cesti koraka
pa sreča medveda,
ki ji živce najeda.
Andreja Čeh, 4.a
Spomladi zvončki nam cvete,
ptiči nova gnezda si splete,
v gozdu spet je kot je treba,
v času tem pomlad si prepeva.
Nik Causevig, 4.a
Medvedek
sladkosnedek,
zelo rad ima medek,
zjutraj vstane in
čebelicam med vzame.
Čebelice se
jezijo,
medvedka lovijo,
medvedek beži
in medek zgubi.
Tina Jojič, 4.a
Slovenija
je majhna država
Leži na jugu Evrope.
Omenjena je bila že v davnih časih.
Večkrat je že bila pod tujimi gospodarji.
Edino zadnjih nekaj let je zares samostojna.
Njeni prebivalci smo zelo zavedni
In ponosni na svojo zgodovino.
Jezikov se radi učimo,
Ampak še raje potujemo po svetu.
In se vračamo zopet domov.
Nekateri pa ostanejo v tujini.
Postojna je znana po jami.
Omenjajo jo že v zgodovini.
Skupna dolžina jame je približno 24 km.
Turisti jo zelo radi obiskujejo.
Obenem si ogledajo še Predjamski grad.
Je približno 10 km iz Postojne.
Najbolj znan prebivalec gradu je bil Erazem.
Ali poznate to zgodbo?
Vam jo na kratko predstavim?
Erazem je bil slavni roparski vitez.
V gradu je živel v 15. stoletju.
Ropal in napadal je trgovske karavane.
Oblegali so ga nasprotniki.
Po izdaji so ga uspeli ubiti.
Iz gradu je skrit izhod, ki privede na vrh pečine.
Valentina Volk, 4a
_______________________________________________________________________________________________________________
Ali ste vedeli, da imamo na šoli zelo slavna človeka? Preberite si njuni zgodbi.
Zdaj sem star 73
let. To sem jaz, Gašper Štajnrajh. Povedal vam bom zgodbo o
svoji slavi.
Ko sem bil star približno 20 let, sem z letalom odletel v
Anglijo. Gledal sem veliko kuharjev in si močno zaželel, da bi
to postal tudi jaz. In nekega petka sem se prijavil. Nestrpno sem
čakal. Že v ponedeljek so me sprejeli. Prvič v svojem
življenju sem končno lahko kuhal v Angliji. Tako vesel še
nisem bil. Toda strah me je bilo, ker nisem še nikoli kuhal.
Prelistal sem nekaj kuharic, stopil sem v kuhinjo in pričel
kuhati. Skuhal sem ribjo juho z rastlinsko omako in kaktusom.
Moje juhe ni jedel vsak, kaktus pa so poskusili vsi, vsem je bilo
dobro, dokler jim nisem povedal sestavin. Ker so me izvolili, sem
odprl restavracijo z imenom Gradusfilfiudus. Ime restavracije pa
Nori kuhar. V grad Gradusfilfiudus je prihajalo veliko ljudi.
Kuhal sem nove juhe, omake in sladice. Začnimo pri Mačji juhi.
Povedal vam bom recept: deset mačjih krempljev, tri mačje
dlake, pasji rep, mišja ušesa ter voda in sol. Omaka pa je iz
blata mušnic in naravnega izvlečka ptiča. Sladica ima veliko
oči, saj je narejena iz ribjih, mačjih ter pasjih oči. Dodamo
tudi zgneteno travo in blato. Vsi so jedli in pili mačje solze.
Postal sem slaven. In slovel sem po celi Angliji kot nori kuhar,
dokler nisem izgubil receptov. V juhe, omake, sladice sem stavil
napačne stvari. Vsi so se obrnili in odšli. Grad
Gradusfilfiudus je propadel, snel sem napis Nori kuhar. Propadel
sem in vračal sem se v domovino. Vsega je konec.
Vrnil sem se pred 18 leti. In zdaj vam pripovedujem mojo staro
zgodbo. Prav rad se spomnim vseh mojih receptov in gradu
Gradusfilfiudusa.
Gašper Štajnrajh, 4. B
Bila sem še
mlada, stara kakih 12 let. Hotela sem se vpisati v dramski
krožek in izbrali so me.
Bila sem zelo vesela. Že prvi dan smo pričele z vajami za naš
prvi nastop. Med vajami smo vse bile živčne. Motile smo se. Na
nastopu smo znale vse.
Drugi nastop je bil še lažji. Vse besedilo smo znale. Nekega
dne je učiteljica povedala, da bomo potovali v Avstrijo in tam
imeli tri nastope. Začele smo vaditi novo igro. Tudi pri tej smo
se na začetku motile. Vendar smo jo po treh tednih že znale.
Odšli smo v Avstrijo. Vsi trije nastopi so bili posrečeni.
Potovale smo še v mnoge kraje in imele mnogo napornih nastopov.
Postale smo znane po celem svetu. Odločile smo se, da bomo
začele snemati film. Našle smo režiserja in vse, ki bi jih
potrebovale za snemanje filma. Mene so izbrali za glavno vlogo.
Film je končno doživel premiero. Postal je zelo znan in z njim
tudi jaz. Posnela sem še mnogo filmov. V vsakem časopisu in
reviji je bila moja slika in intervju. Vsak dan so k meni
prihajali oboževalci in novinarji, ki so hoteli moj avtogram.
Vendar je k meni začelo prihajati vedno manj oboževalcev in
novinarjev. Mojih slik v časopisih skoraj ni bilo več. Kmalu ni
nihče več prihajal k meni. Preveč sem že bila stara. Nihče
več ni rabil mojega avtograma ali intervjuja, nikogar več nisem
zanimala.
Upokojila sem se in sedaj živim samsko, mirno in lepo
življenje.
Polona Rudolf, 4. b
Ste si že kdaj želeli biti nevidni in priti nekam, kjer vas ne bo nihče videl? Preberite, kako je to uspelo našim četrtošolcem.
Moja želja, da bi postala nevidna, je vse bolj rasla. Odšla sem k čarovnici, ki mi je naredila čudežni napoj, a opozorila me je, da deluje samo 5 ur.
Spila sem zvarek in postala
nevidna. Odšla sem na valeto. Seveda nisem storila prav, a ker
sem bila nevidna, mi je bilo čisto vseeno. Uživala sem. Bila je
dobra glasba, hrana in pijača. Plesala sem, poslušala glasbo in
res sem se imela lepo. To, kar me je čarovnica opozorila, sem
že pozabila. Saj veste, kako pravijo, skozi eno uho noter, skozi
drugo pa ven. Ta moja filozofija me je drago stala. Kakor ste že
slišali, je moja nevidnost trajala samo 5 ur. Ko sem hotela
poskusiti čokoladno pecivo, sem občutila, da moja nevidnost
izginja. Morala sem se izmuzniti množici učenk in učencev, kar
ni bilo lahko. Skrila sem se za zvočnik in počakala, da se je
množica pomaknila bolj k vratom, kajti v gneči bi me malokdo
opazil. Skrila sem se za zaveso, saj je zavesa vodila vse do
vrat. A bila je kaplja čez rob, ker sem se večkrat butnila v
zid. Bila sem srečna, da sem ostala živa, a da sem bila zdrava,
ne morem reči, saj so moji možgani doživeli hud pretres.
Odšla sem domov in se ulegla v posteljo.
»Ta večer sem se imela lepo,« sem pomislila in zaspala.
Sanja Nikolič, 4.b
PLAŠČ NEVIDNOSTI
Nekega dne sem si želela postati nevidna.
Poiskala sem plašč nevidnosti, ki je imel rok trajanja dva
tedna. Ogrnila sem si ga in odhitela ven.
Doma sem začela pestovati morskega prašička Minka. Mama se je
čudila, kdo ga pestuje, ko pa ni nikogar doma razen nje. Odšla
sem v šolo. Sledila sem hišniku do prostora, kjer je vstop
nezaposlenim prepovedan. Seveda ni slišal. Ko sem hodila za njim
je mislil, da piha veter. Ko sem prišla do vhoda, sem se
zgrozila, saj sem zagledala triglavega psa. Obrnila sem se in
odšla v trgovino. Pohitela sem k moji najljubši hrani in jo
hitro ter brez pomisleka vzela.
Tako so minili trije dnevi. Ko je prišel četrti dan, sem odšla
na ples. Tam je bila šele žurka! Na žurki sem bila do
polnoči. Potem sem šla spat za eno uro. Ko sem se zbudila, sem
odšla k zdravniku. Same vragolije sem počela. Trkala sem na
vrata, da je že pobesnel. Pa se nisem mogla zadržati. Končno
sem odšla. Ampak nisem zavila domov, temveč k zobozdravniku.
Začela sem iskati podatke po računalniku.
Pride peti dan. Joj, samo še devet dni sem imela časa. Peti dan
sem izrabila za sončenje. Seveda sem bila pod plaščem nevidna.
Potem sem šla v banko, dvignila denar in jo zopet mahnila po
svoje. Šesti dan je bil zelo vroč, zato sem odšla v
slaščičarno. Potem sem več ali manj vsak dan hodila v
slaščičarno. Prišel je zadnji dan, ko sem bila nevidna. Kar
naenkrat sem pozabila, da nisem več nevidna. Kakšna škoda!
Drugi so opazili, jaz pa še vedno nisem popravila vedenja.
Vprašali smo me, kaj delam. Seveda – ljudje so me videli.
Sara Valentič, 4.b
Ko sem se nekega večera odpravljal spat,
sem si želel postati neviden. Umil sem se in odpravil spat.
Gledal sem skozi okno in zagledal zvezdni utrinek. Takrat sem si
želel postati neviden. Ob tej želji sem hitro zaspal.
Naslednje jutro sem opazil, da sem neviden. Šel sem se umit in
preobleč. Na ramena sem dal torbo in odšel v šolo. Preobul sem
se in se odpravil v razred. Tam me nihče ni videl, zato sem se
ob naslednjem odmoru odpravil domov. Tudi tu mi je bilo dolgčas.
Šel sem se sprehajat po Postojni. Vstopil sem v vrhniške
pekarno. Tam sem hotel kupiti kruh, ker nam ga je doma zmanjkalo.
Vstopil sem in lepo pozdravil: »Dober dan. Rad bi črno
štruco«. Prodajalka se je tako ustrašila, da je padla v
nezavest. Odšel sem iz trgovine in šel dalje. Odločil sem
se, da bom strašil ljudi naokoli. Ura je bila pol enih. Vedel
sem, da so moji sošolci končali s poukom. Šel sem jih
strašit. To je bila prava zabava. Vse sošolce sem prestrašil
in vsi so vzklikali: »Duh, joj duh«. Zelo sem se zabaval. Tudi
učiteljico sem prestrašil. vendar mi je bilo žal, ker je bila
zelo prijazna do mene. Po tej zabavi mi je bilo zopet dolgčas.
Želel sem biti viden. Ta želja se mi je tudi uresničila. Postal sem viden in odšel domov. Naslednje jutro so mi
sošolci pripovedovali samo o tem, jaz pa sem se le smehljal.
Če želiš postati neviden, mi verjemi, da se ti bo želja
uresničila. To željo pametno izkoristi in če misliš strašiti
sošolce, imej naslednje jutro jeklene živce.
Sanjin Lulič, 4.a
Nekega
dne sem stekel na trideset let staro podstrešje. Na podstrešju
sem našel odejo. Zdelo se mi je, da je nihče ne potrebuje. Vzel
sem jo in se z njo pokril. Za tem sem se šel pogledat v
ogledalo. Ustrašil sem se. Postal sem neviden. Ničesar nisem
moral storiti.
Mama me je poklicala iz kuhinje, naj pridem na kosilo. Rekel
sem, da bom prišel, ko se bom nehal igrati. Vse sem hotel
storiti, samo da ne bi bil neviden. Nič mi ni pomagalo. Stekel
sem s podstrešja. Mama me je spet poklicala. Bila je utrujena.
Ulegla se je na kavč in zaspala. To sem komaj čakal. Začel sem
premišljevati. Čez nekaj časa sem se spomnil, da ima izvirno
vodo zmešano z limono. Hitro sem jo popil. Mama se je zbudila.
Videla je, kako čakam kosilo.
Vprašala me je, če sem se že nehal igrati in če čakam
kosilo. Rekel sem: »Da.« Če si neviden, je zelo strašno.
|
Ste že kdaj doživeli kakšen prav poseben dan, ki ga ne boste pozabili? Je bil to srečen dan ali malce manj srečen? Kaj vse se je dogajalo našim tigrom, preberite v naslednjih zgodba in prispevkih.
To je bil eden
težjih dni v mojem življenju. Z družino smo se odpravili
nabirat gobe. Sama nisem navdušen jedec gob, vendar sem vseeno
šla zraven. Plazili smo se skozi temen gozd, mimo jase, po
travniku…Domov smo se vrnili s polno košaro gob. Tu pa so se
začele moje težave.
Mama je na mojem vratu opazila klopa. Ta majhna zajedalska
živalica se mi je zarila v kožo in mi pila kri. Mama se je
takrat odločila za tvegano operacijo. Nadela si je rokavice, v
roke je prijela pinceto ter olje in stvar se je začela. Od vsega
strahu sem padla v nezavest in ni mi bilo treba dati uspavala. Ko
sem se zbudila majhne nadloge ni bilo več. Z zadovoljstvom sem
sedla k mizi in poskusila spečene gobice, ki jih je medtem
pripravil ati. Potem sem odšla v svojo sobo. Naenkrat sem v
želodcu začutila močne krče in čudne bolečine. Začutim
močno potrebo na stranišče. Noge me tokrat niso pustile na
cedilu.
V zelo kratkem času sem sedela na straniščni školjki. To je
bilo olajšanje! Neprijeten vonj, ki je se nastal v stranišču,
sem poskušala odpraviti. V roke sem vzela osvežilec zraka in
pritisnila na gumb za razpršitev. »Avč, kako peče«, sem se
zadrla. Ker razpršilna luknja ni bila obrnjena v pravilno smer,
sem si poškropila v oči. V paniki sem iskala vodo in brisačo.
Z zaprtimi očmi sem se spotaknila v bide in padla po tleh. Takoj
se je na vratih prikazal moj rešitelj, mama. Hvala Bogu!
Pomagala mi je do lijaka, da sem si splaknila oči in nato do
postelje. Tam sem se ulegla in mama mi je v oči kapnila
kapljice. Po desetih minutah sem spregledala. Sedaj vem, kako se
je počutila Esmeralda, ko je spregledala po operaciji. Želela
sem si, da bi se ta dan čim prej končal. Oblekla sem se v
pižamo in se odpravila spat. Premišljevala sem in tedaj mi je
na misel prišlo, da nisem naredila domače naloge. Boom! Z glavo
se zaletim v strop. Ker imam sobo na podstrešju in spim na
pogradu, sem se logično zadela v glavo, ko sem v naglici
dvignila svoj trup. Od bolečin sem zaspala in nič me ni moglo
zbuditi.
To pa je bil res narobe dan. Vsega tega pa so bile krive tiste neužitne gobe. Nikoli več jih ne bom jedla. In upam, da tudi takšnega dneva ne bom več doživela.
Sara Lavrenčič, 7. d
MOJ NAJ DAN
Moj naj dan je vedno nekaj posebnega, saj se mi tolikokrat zgodi kaj prijetnega. Dovolj je že da se odpravim v kino in si ogledam kakšen zanimiv film ali odidem z mamo po nakupih ali pa dan preživim z družino ali s prijatelji. Zame je skoraj vsak dan nekaj posebnega.
Andreja Slamič, 5. a
MOJ NAJ DAN
Moj naj dan je,
ko nisem zaspan,
ko je sončen dan, ko se zunaj igram
in ko vse okoli sebe rad imam.
Moj najljubši
dan je, ko prijatelje imam,
ko nisem sam, in ko čisto naravo okoli
sebe imam.
Moj naj naj dan
je, kadar drugim pomagam
in cel dan ne omagam.
Zlatko Nikolič, 5. a
Zelo sem bila vesela, ko se je rodila moja sestrica. Naslednji dan pa sem morala v kolonijo in sem jo videla samo za minuto, nato pa celih deset dni ne. Ker je v koloniji veliko zabave, bi vsak rekel, da bom na sestrico pozabila, vendar sem se vsak dan spomnila nanjo. Ko sem prišla domov, sem videla sestrico, ki bila zelo majhna, vendar večja kot takrat, ko sem jo videla prvič. Sedaj je moja sestrica stara dve leti in imam jo zelo rada. Nikomur je ne bi prodala za ves denar tega svetu.
Cilka Blažon, 5.c
Moj najlepši dan
Svoj najlepši
dan se doživel na Hvaru, ko sem imel deset let.
Na Hvaru smo bili na počitnicah in si ogledovali kraje. Nekega
dne smo šli na majhen otok. Bil je dokaj zapuščen, krasila ga
je samo ena vas. Ladjo, s katero smo se peljali, so krmarili
mladeniči, ki so to zelo dobro znali, sicer pa ladja ni bila
velika. Ko smo se z otoka vračali na Hvar, smo zagledali
delfine. Prave žive delfine. O njih sem potem še dolgo sanjaril
in tega ne bom nikdar pozabil.
Matevž Žnidaršič, 5.c
Lani poleti sem šla na obisk k prijateljici in igrali sva se z vodnimi baloni. Napolnili sva jih z vodo in se z njimi obmetavali. Če sva nerodno prijeli, sva bili mokri. Zelo sva se zabavali in domov sem prišla vsa mokra. Na ta dan imam zelo lep spomin.
Teja Rener, 5.c
___________________________________________________________________________________________________________________________
Poglejte in preberite, kako so se naučili pisati, pripovedovati in risati naši prvošolčki v osemletki.
KATERA VPRAŠANJA OZIROMA SKRBI SE TI MOTAJO PO GLAVI?
Ne boste verjeli, da imajo
našil mali tigerčki prave, resne skrbi. Ko smo jih obiskali in
povprašali po tem, kaj jih skrbi so imeli prav zelo resne
odgovore. Delimo jih z vami in mislim, da bi se morali prav vsi
zamisliti ob teh vprašanjih.
SKRBI
ME …
…
da starši ostanejo brez službe.
…
da je v Sloveniji mafija.
…
za starše, brata in sorodnike.
…
da bo na Zemlji zmanjkalo pitne vode.
…
moje vedenje v šoli in kričanje.
….
da bodo sloni izumrli.
…
moja prihodnost.
…
da bo na zemljo padel komet.
…
da se bom drogirala.
…
da bo povsod suša.
…
da bo pri nas vojna.
…
da bom ropar.
…
da bo Čopka (zajček) umrla.
…
da pride SARS do Postojne.
Nočem
biti mrtev.
ZANIMA
ME…
… kako je otrokom v Afriki.
…
ali bodo Američani našli Husseina in Osamo Bin Ladna.
….
ali bomo dobili zdravilo za raka.
… če je Slovenija dobila obljubljen
denar.
…
če bo še več prometnih nesreč kot lani.
…
ali je res, da bo satelit padel na Zemljo.
… če se bo letalo kdaj zabilo v naš
blok.
…
kdaj bo konec sveta.
…
ali bodo vesoljci kdaj obiskali Zemljo.
… če se bo stalil led na Antarktiki.
…
če so sinji kiti dovolj zaščiteni.
…
kako bo v Sloveniji čez milijon let.
KAJ
PA ČE…
… ne bom dobil službe?
…
me kdo ukrade?
…
me oropajo?
TIGERČKI
3.a in 3. B
____________________________________________________________________________
Šolsko leto se
približuje koncu. Vzeli si bomo dva meseca počitnic in se zopet
srečali septembra. Vendar je med nami kar nekaj takih, ki jih
drugo leto ne bomo več videvali po šolskih hodnikih. Kako
razmišljajo naši najstarejši tigri ob zaključku osmega
razreda in koncu osnovne šole? Preberite!
Biti v osmem
razredu je prijetno, pa tudi na trenutke neprijetno Osmarji se
moramo od prvega šolskega dne truditi za šolski uspeh,
temeljito razmišljati pri mali maturi, vaditi plesne korake…
No, ja, kaj bi stokali. Da garamo so opazile tudi ravnateljica in
naše super učiteljice ter nam za nagrado podarile pouka prost
dan. Sijajno, le škoda, da jih nimamo več. Torej, da smo pridni
in da smo malce bolj pomembni, vedo že vsi nadrejeni na šoli,
le podrejeni se ne vdajo in to le zaradi nevoščljivosti.
Mlajši nas imajo za važne, posesivne, tečne, polne samih sebe
in včasih se z njimi celo malce strinjam. Toda kmalu bo vsega
konec. S septembrom nas bo nasledila naslednja generacija, mi pa
bomo v srednji šoli zopet na dnu. Pa če svet ni krivičen.!
Jana Mahorčič, 8. A
… nato pa je
prišel tisti trenutek, tisto prelomno leto, ko smo prestopili z
razredne na predmetno stopnjo. Tu smo imeli vsako uro drugega
učitelja, vsak je drugače učil, imel drugačen odnos do
učencev in z vsakim smo se drugače razumeli. Sprva je bilo vse
tako tuje, a smo se kmalu navadili. Tu smo se morali večinoma
sami znajti in imeli smo večjo odgovornost. Seveda so nam
velikokrat stali ob strani tudi učitelji. Pomagali so nam, tega
pa vendar ne smemo zanemariti, kajti tudi to je košček tistih
lepih spominov, ki nam ostanejo ob koncu šole. Na poti do
končane osnovne šole pa nam le ni bilo vedno z rožicami
postlano, bilo je tudi nekaj trnov, tistih grenkih trenutkov.
Mnogokrat smo morali prenašati izbruhe učiteljev, mnogokrat so
se nam dogajale tudi krivice, a vendar smo tudi to zmogli. Ko pa
se tako obrnem in pogledam za sabo, se mi pred očmi naslika
čudovito doživetje osmih let, čudovit razred in čudoviti
sošolci in sošolke, ki so znali pomagati in te razbremeniti, ko
si bil potrt in ko si mislil, da življenje nima več smisla.
Kristina Stankovič, 8.b
Na
nek način sem zelo vesela, da se osnovna šola končuje. Sem
takšna, da se stvari zelo hitro naveličam. Tako sem se v osmih
letih naveličala stvari, ki se vsak dan dogajajo po istem
zaporedju. Vstanem ob šestih, grem v šolo, pridem domov,
napišem nalogo, se učim, odidem h kakšnemu krožku, se dobim s
prijateljicami (tega se v bistvu še nisem naveličala) in nato
je tu večer. Na približno tak način mi je minilo teh osem let.
Saj navsezadnje ni bilo tako slabo.
Po drugi strani pa sem zelo skeptična glede srednje šole. Zdi
se mi, da šele zdaj začenjam zares živeti, da prevzemam nase
neko veliko odgovornost, ki jo bom morala nositi do konca
življenja. Morda pa je res tako.
Šele zdaj sem se zamislila nad tem, kako zelo me je teh osem let
spremenilo. Na nek način sem se zresnila, saj sem se začela
zavedati, da ti v življenju ni vedno postlano s cvetjem in da se
moraš velikokrat močno potruditi, da premagaš vse ovire in
prebrodiš krize.
Lahko rečem, da bom osnovno šolo zelo pogrešala:
Razredničarko, učitelje, še posebej pa sošolce. Včasih
postanem prav melanholična, ko razmišljam o tem. Toda potem se
hitro potolažim, saj vem, da me na novi šoli čakajo novi
prijatelji, novi učitelji (na katere se bom pač morala
navaditi) in novi izzivi.
Ula Tomaduz, 8.a
Saj ne more biti
res. Si morete misliti, kako hitro čas beži. Enkrat prideš,
drugič greš. Ne moremo mu slediti.
Seveda je začetek vedno težak. To vem že od nekdaj. A splača
se ga prebroditi in iti naprej. Za njim namreč pridejo novi
dnevi. To so tisti čudoviti dnevi in tedni, ki sem jih
preživela s svojim razredom; učiteljico, sošolci in
sošolkami, sedaj dobrimi prijatelji. Vsak dan je bilo polno
smeha, govorjenja, kričanja, skratka velikega hrupa. Nikoli ni
bilo tišine in nihče ni mogel biti pri miru. Vedno se je kaj
dogajalo, naj je bilo karkoli. Bili pa so tudi težki in hudi
dnevi. Ti dnevi so bili polni žalosti, skrbi in solza.
Ti dnevi, največkrat polni smeha, se iztekajo. Kmalu se bomo,
vsak po svoji poti naproti razšli in razkropili na vse strani.
Prestopili bomo prag novih šol, polnih novega znanja in ljudi.
Kljub temu upam, da se vezi, ki so se tkale ta dolga štiri leta
med nami, ne bodo pretrgale in bomo za vedno ostali dobri
prijatelji. Takšni kot smo sedaj.
Maja Batagelj, 8.b
Zdi se, kot da bomo z zaključkom OŠ končali najpomembnejše poglavje v našem življenju. Pravzaprav konec 8. razreda sama sploh ne jemljem kot konec; prej kot nov začetek, novo pot in priložnost da spoznaš nove zanimive ljudi in postaneš bolj odrasel. Odrasti pa je relativen pojem, ima svoje prednosti in slabosti. Ena izmed najboljših prednosti odraščanja so prav gotovo novi pogledi na svet, širjenje obzorij in to, da je v tem času izoblikuješ kot oseba; kot človek s svojim unikatnim mišljenjem, začneš spoznavati samega sebe in zgradiš temelj, na katerem boš v prihodnosti zgradil vilo ali le skromno bivališče. Vsi vemo, da hiša brez temeljev ne more stati. Prav zato so ta štiri leta tako pomembna. Obdobje srednje šole pa je gotovo tudi eno izmed težjih, zaradi iskanja samega sebe in zaradi takšnih in drugačnih pasti, ki bodo prežale na nas v tem času.
Doris Vatovec, 8.a
______________________________________________________________________________________________________________
Najstniki imamo svoje vzornike, mlade ali
malo manj mlade, znane ali malo manj znane ljudi, ki so nam
všeč, ker so nekaj posebnega in jih občudujemo. Preberimo, kdo
so vzorniki tigrom v sedmih razredih..
KDO
JE MOJ VZORNIK
Zdi se mi, da se
z leti spreminjajo moji vzorniki. Večinoma imam svoj stil
oblačenja in razmišljanja in vedno silim v svojo smer. Kot
vzornica mi je všeč Avril lavigne. Ameriška pevka, zelo mlada,
ki je uspela ustvariti hite in dobro glasbo. Zaslovela je po
celem svetu. Všeč mi je njena osebnost in tudi zunanjost.
Vzornice so mi tudi športnice in športniki, ki so s trdim delom
prišli do vidnih rezultatov. Morda bo to uspelo tudi meni.
Vzorniki so zato, ker se po njih zgledujemo, se podobno oblačimo
in obnašamo, čeprav to zame ravno ne drži. Všeč mi je, če
je nekaj samo mojega. Zase lahko rečem, da sem samostojna in
imam svoje misli in predstave. Jaz imam mnogo vzornikov v
različnih stvareh. Vsi pa si želimo postati tako slavni in vsaj
malo podobni svojim vzornikom.
Sara Lavrenčič, 7d
Veliko ljudi ima svojega vzornika. Mogoče
zaradi slave, uspeha, denarja,… So seveda tudi ljudje, ki
nimajo vzornika, a so izjeme. Ker jaz nisem nobene izjema, imam
svojega vzornika. To je moj brat. V nekaj stavkih bom poskušala
povedati, kaj o njem.
Že kot majhen se je podal v vode glasbe. Kot otroka so ga
starši vpisali v glasbeno šolo. Začel se je učiti igrati
harmoniko. Ni mu šlo slabo od rok. Kmalu za njim so vpisali še
mene. Poskušala sem mu biti čim bolj podobna. Hodil je in še
zdaj hodi na različna tekmovanja in nastope. Bil je že dvakrat
drugi v tekmovanju harmonikarjev v Sloveniji. Nekajkrat je igral
celo v Filharmoniji. To ni mačji kašelj. To so uspehi, ki jih
je prigaral s trudom. To pri njem res spoštujem. Zdaj se šola v
Ljubljani, na srednji glasbeni šoli in v srednji šoli za
elektrotehniko in računalništvo. Kar dve šoli! Ni lahko in
velikokrat so »hudi« tedni in se vlečejo. »Toda z močno
voljo lahko narediš vse,« mi velikokrat pravi.
Prav zaradi uspehov, ki jih je dosegel v kratkem času, je moj
vzornik. Tudi jaz si želim iti po njegovih stopinjah in upam, da
mi bo uspelo. Vsi si želimo biti čim bolj podobni našemu
vzorniku in njegovim načelom.
Ana Rovan, 7.d
_____________________________________________________________________________________
Skoraj vsak
učenec se najbolj veseli tedna, ki ga preživi v šoli v naravi
ali pa na taboru. Tudi jaz sem ena izmed njih. Vsako leto sem
težko čakala na ta teden in tudi letos je bilo tako.
V nedeljo zvečer, dan pred odhodom, so potekale priprave na
odhod. Pakiranje mi je šlo dobro od rok hitro sem pripravila
prtljago. Zato pa je ostalo več časa staršem., ki so mi ves
večer pridigali, kaj smem in česa ne smem, kakšna naj bom, naj
poslušam učitelje in še bi lahko naštevala. Po vsem tem je
napočil zaslužen čas počitka. Sicer nisem veliko spala, a
vseeno.
Zjutraj me je namesto sonca, zbudil oče. Zunaj je bilo oblačno
in nič kaj prijazno. Hitro sem se oblekla, pozajtrkovala,
pregledala prtljago in že sem bila pripravljena za odhod. Bila
sem zadovoljna, ker me je na postajo pripeljal oče in mi ni bilo
treba nositi težke potovalke. Tam je bilo že polno mojih
prijateljev in sošolcev. Vsi smo bili nestrpni in komaj smo
čakali, da spravimo prtljago in vstopimo v avtobus. Veseli,
kljub slabemu vremenu, smo se usedli na avtobus in se
»razkomotili«. Še v istem trenutku je bilo kot v panju. Vsi
smo klepetali, kolikor smo bili dolgi in široki. Učitelji so
nas poskušali umiriti, toda brez uspeha. Prav vsi smo si imeli
veliko za povedati in nobeden ni imel namena biti tiho. Tako smo
se kratkočasili in pot je minila s svetlobno hitrostjo. Prišli
smo do znaka, na katerem je pisalo Tolmin. Takrat pa se je čas
ustavil. Vsaka naslednja minuta je bila cela večnost. In
končno! Prispeli smo do dijaškega doma Soča. Vsak je hitro
pograbil svojo potovalko in že smo bili v recepciji, natrpani
kot kake sardine v konzervi. Tukaj so nas razvrstili po sobah,
kakor smo se dogovorili že v šoli. Nekaj uvodnih besed, pozdrav
in že smo korakali po stopnicah. Prišle smo do sobe 416 in bile
smo popolnoma navdušene. Sicer ni bil hotel s petimi zvezdicami,
toda bilo nam je prav udobno. Prvo nameščanje prtljage v omare
in potem nekaj časa za počitek ter klic domov. Kasneje smo se
zbrali v učilnici, kjer je imel ravnatelj doma še svoje
»pridiganje«. Pravo nakladanje. Po vsem tem je sledilo kosilo
in bilo je prav okusno, vsaj za tiste, ki smo bili lačni.
Popoldne smo si ogledali Tolmin, ki je kar zanimivo mesto. Šli
smo mimo čistilnih naprav, naprej do nekega travnika, kjer smo
utrdili znanje iz šole. Orientacija-ta je zelo pomembna posebej,
če se izgubiš, kjer ni žive duše. Dan se je prevesil v
večer. Po večerji pa smo pisali dnevnik. Nobenemu se ni nič
več ljubilo, tudi meni ne, a vseeno sem napisala nekaj povedi.
Čez dan smo se spoznali z vzgojitelji, ki so bili vedno tam,
tako da smo jih dodobra spoznali. Napočil je čas umivanja in
že nas je čakala postelja. Do zadnjega smo zaspali in sanjali
lepe sanje.
Zjutraj smo se zbudile same. Najprej jaz in Martina, kasneje pa
je tudi Sara pomolila glavo izpod odeje in vstala. Odločile smo
se, da bomo pospravljale in na koncu je bila zmaga naša. Oblekle
smo se, odšle na igrišče, kjer smo imeli jutranjo telovadbo.
Tam smo se malo ogreli, kajti jutranji hlad nas je pošteno
premrazil. Na igrišču smo se dogovorili vse potrebno in odšli
na zajtrk. Po njem smo se razdelili v tri skupine in vsaka je
krenila svojo pot.
Mi smo si odšli ogledat Nemško kostnico, potem pa smo se zbrali
na manjšem hribu, kjer nam je zgodovinar Edi povedal kar nekaj
podatkov o 1. in 2. sv. vojni. Vrnili smo se, po kosilu pa je
sledil počitek, ki ga je vsak preživel po svoje. Popoldne smo
si ogledali »Tminsko« pustovanje, ki je bilo zanimivo. Zvečer
pa nas je čakalo pustno rajanje v domu in pogovor s spodnjimi
sosedi, dijaki. Bili so prav zanimivi. Toda spati je tudi
potrebno, da o teženju učiteljev sploh ne govorimo.
V četrtek smo si ogledali tolminsko čistilno napravo. To
sestavljajo trije veliki bazeni, kateri čistijo vodo. Tukaj
spoznaš, kakšni packi smo ljudje. Nikoli pa nam ni bilo
dolgčas. Niti med počitkom. A pustimo zdaj to. Popoldne nas je
čakalo streljanje z lokom. Kar dobro, a? Vsi smo bili pravi
Robin Hood-i. Toda pozor, počakajte! Skupini sta se zamenjali in
Mojca nam je pokazala in razložila prilagoditve na okolje pri
paličnjakih in avstralskih skakačih. Zadnji večer smo
priredili ples in se neizmerno zabavali. Plesa je bilo konec in
spet običajno priganjanje učiteljev k spanju.
Zadnji dan, petek je bil tu. Sledilo je pospravljanje,
pripravljanje, čiščenje… Vseeno smo si še ogledali lepa
Tolminska korita in Hudičev most. Nato pa je napočil čas
slovesa. Vsi smo bili žalostni, ker smo morali že iti. Spravili
smo se na avtobus in pomahali v slovo.
Sama pri sebi pa sem kar malo pogrešala dom, brata in starše. Tako skomignem z rameni si rečem: »Vsega lepega je enkrat konec!«
 |
Ana Rovan, 7. D
____________________________________________________________________________________
Učenci 7. b
razreda smo letos odšli na tabor v Fieso. To je manjši kraj na
slovenski obali. Pet dni smo preživeli v domu Breženka, kjer je
bilo čisto in lepo urejeno. V istem domu so bili tudi učenci iz
osnovne šole v okolici Podčetrtka, to se pravi s čisto drugega
konca Slovenije. Z njimi smo se zelo dobro razumeli.
V petih dneh smo se seznanili z orientacijo, potapljaško opremo,
lokostrelstvom, in plezanjem. Prehodili smo tudi celo slovensko
obalo in si ogledali posebnosti, kamnine in organizme, ki jih
lahko najdemo le tam. Vse te dejavnosti so se točkovale in
skupine so se kar trudile nabirati točke, da bi dobile priznanje
za najboljšo skupino. Na taboru smo imeli tudi pustno rajanje,
saj je bil ravno takrat tudi pust. Z učitelji smo se dobro
razumeli in teh pet dni je minilo kot bi mignil. Imeli smo se
lepo in mislim, da bi vsi radi teh pet dni kdaj ponovili.
Kristina Živic, 7.b
1.dan:
Z avtobusom smo se odpeljali proti Rogli. Med vožnjo smo se
ustavili na Trojanah. Ko smo prišli v dom na Rogli, smo dobili
urnik. Že po kosilu smo odšli na smučišče, kjer smo se
razdelili v skupine. Bil sem najboljši v skupini. Že prvi dan,
smo se vozili s tremi vlečnicami. Po večerji smo odšli spat.
2. dan: Dopoldan smo se šli smučat, popoldan pa smo si ogledali
vas Gorenje, kjer smo bivali.
3. dan: Tudi tretji dan smo dopoldan smučali. Popoldne pa smo
se šli sankat. Pri tem sem nerodno padel in si poškodoval
hrbet, zato sem naslednji dan težko smučal.
4. dan: Spoznali in presmučali smo vse proge. Popoldan smo
imeli pouk, zvečer pa poslovilni ples.
5. dan: To je bil dan odhoda. Do dveh urah smučanja smo odšli
na kosilo. Po kosilu smo se vračali proti Postojni. Na Trojanah
smo kupili znane trojanske krofe.
Vsak dan smo
morali napisati dnevnik in ga prebrati, ko smo bili skupaj.
Čeprav smo se do Rogle in Gorenj vozili zelo dolgo z avtobusom,
mi je bilo zelo lepo.
Dominik Derenčin, 5.c
____________________________________________________________________________________
Končno je prišel dan, ko je bilo tekmovanje za zlato Vegovo priznanje. Letos je to tekmovanje organizirala naša šola. Bilo me je strah, čeprav sem se do težko pričakovanega dneva mrzlično pripravljala. Ob pol devetih zjutraj sem odšla v šolo. Tam nas je že čakala ravnateljica, ki nas je lepo pozdravila in nam dala kratka navodila, nato smo odšli v učilnice, kjer nam je učiteljica razdelila liste. Imeli smo dve uri časa, da rešimo težke naloge. Ko sem začela pisati, mi je vlilo pogum to, da nekateri niso znali skoraj nič, saj so vedno znova prebirali naloge. Čas je zelo hitro tekel in ko sem naloge še tretjič pregledala, sem oddala in odšla iz učilnice. Šla sem v jedilnico, kjer so nam postregli s pizzo. To je malo ublažilo moj strah pred čakanjem rezultatov. V času, ko smo čakali na končne rezultate, smo si lahko odšli ogledat Predjamski grad. Večina jih je odšla, jaz pa sem se odločila, da bom raje počakala s prijateljicami, ki so se pripravljale za predstavo. Predjamski grad sem si namreč ogledala pred kratkim. Po prihodu vseh tekmovalcev na šolo so nam člani dramskega krožka zaigrali zelo zanimivo igro. Na razglasitvi rezultatov sem izvedela, da sem v občini dosegla četrto mesto. Rezultati na državni ravni, pa so bili čez teden dni objavljeni na internetu. Dobila sem zlato Vegovo priznanje. Bila sem presrečna. Le malo jih ve, kakšen občutek je, če dobiš zlato Vegovo priznanje.
Karmen Prodanovič, 7.a
Vodstvo šole
povabi vsako leto na šolo pesnika oz. pisatelja, ki učencem
razloži nekaj utrinkov iz svojega življenja in pisateljevanja.
Te prireditve so namenjene predvsem tistim učencem, ki radi
berejo in ki so opravili bralno značko. Tovrstne prireditve so
vedno privabile veliko učencev, saj je bil večnamenski prostor
vedno poln – nekateri so celo stali. Letos pa je pisatelj
Slavko Pregl zanimivosti iz svojega življenja razlagal praznemu
prostoru. Žalostno, mar ne? Mogoče je bilo prejšnje leto
toliko učencev le zato, ker so prireditve potekale dopoldan –
med poukom, letos pa je bila v popoldanskem času. Takrat pa
očitno nihče več nima časa.
Slavko Pregl se je rodil kot drugi izmed treh otrok l. 1945 in že vse življenje živi v Ljubljani. V šoli mu je samo telovadba delala preglavice v vseh ostalih predmetih pa je bil pravi odličnjak. Kot najstnik je resno razmišljal o vpisu na srednjo agronomsko šolo, a je nazadnje šolanje zaključil na gimnaziji Šentvid, nato pa nadaljeval na ekonomski fakulteti. Po končanem šolanju se je posvetil pisateljevanju (Nova zgodovina, Geniji v kratkih hlačah, Geniji v dolgih hlačah,…).
O današnjem
dogodku bi lahko pisali še in še, a bom raje končala. V
knjižnici si lahko konec koncev izposodite kakšno njegovo
knjigo in videli boste, da je tako kot zanimiv predavatelj in
človek, tudi pisatelj. Lahko preberete knjigo Počesane muhe –
zelo zapleten priročnik o lepem vedenju – in se naučite kaj
novega ali pa si samo preprosto obogatite »slengovski« zaklad.
Nenazadnje je treba biti v koraku s časom, kajne?
 |
Jana Mahorčič, 8.a.
________________________________________________________________________________
TIGER
O ŠPORTU
Naša šola pa ni znana samo po pesnikih in umetniških dušah. Imamo tudi izvrstne športnike. Ti urijo svoje športne sposobnosti pri učiteljih Jani Čelan, Jasni Kožar in Mitju Muhi. Njihovih dobrih uvrstitev ni ne konca ne kraja, tu si lahko preberete le nekatere.
ODBOJKA
Ekipo starejših deklic sestavljaljo:
Suzana Krasniči, Anđela Milović, Sara Lavrenčič, Brankica
Smiljanić, Mateja Žiher, Rebeka Bezeljak, Tina Filipič,
Biljana Malić, Kristina Čeh, Anita Prosen, Marjana Španić,
Melita Poniž, Arjana Malić in Anteja Ožbolt.
Ekipo starejših dečkov pa: Dean Baćić, Igor Smiljanić, Damir
Španič, Jure Petrovčič, Blaž Zavec, Boris Jović, Uroš
Ninič, Dragan Simaković in Dražen Čančar.
10.
februarja je bilo občinsko tekmovanje, kjer so učenci naše
šole dosegli 2. mesto, učenke pa 1. mesto.
Ekipa mlajših odbojkaric naše šole pa je 20. marca na
državnem prvenstvu v Logatcu osvojila 2. mesto.
Konec januarja je
bilo občinsko prvenstvo. Košarkarji naše šole so igrali proti
košarkarjem OŠ Miroslava Vilharja. Mlajši dečki so žal
izpadli iz nadaljnjega tekmovanja (34:39), mlajše deklice pa so
se uvrstile na področno tekmovanje z zmago 7:6.
13. marca je bilo v Pivki tekmovanje v košarki za mlajše
deklice. V prvi tekmi so deklice premagale Cerknico 16: 15, v
drugi tekmi pa so žal izgubile. Z drugim mestom so se tako
uvrstile na državno prvenstvo.
NOGOMET13. novembra je nogometaška ekipa naše šole premagala ekipo OŠ Prestranek (10:3). Prav tako je bila naša ekipa boljša na finalni tekmi tekmovanja in zmagala 9:4. Največ golov sta dala Španič (9) in Petrovčič (5).
13. februarja je
bilo občinsko prvenstvo, kjer smo dosegli 1. mesto. Premagali
smo OŠ Prestranek s 6:1, nato pa še OŠ Miroslava Vilharja s
6:2. Strelci so bili: Đurđević Gavranič, Vehab, Kočevar, in
Lebar.
13. februarja je
bil dvoranski atletski miting v Postojni, ki se ga je udeležilo
več kot 100 športnikov. Tudi naši tekmovalci so odnesli kar
nekaj nagrad. Najboljši so bili: Rebeka Tomaduz v teku na 30 m,
Blaž Zavec v metu medicinke, Kristina Česnik, Nuša Debevc in
Eva Brumen v skoku v daljino.
15. maja je bilo področno prvenstvo v atletiki, ki se ga je udeležilo 18 šol z več kot 500 tekmovalci. Odlično uvrstitev sta dosegli Suzana Krasniči v suvanju krogle (2. mesto) in Maja Januš 3. mesto v teku na 1000 metrov.
____________________________________________________________________________________________________________
Lepo pozdravljeni in hvala, da ste se
odzvali našemu povabilu. Prosili bi vas, da nam odgovorite na
nekaj vprašanj:
Vas glasba že
od nekdaj veseli?
Glasba kot umetnost gradi človekovo bivanje na intelektualno-duhovnem področju. Eno se pogojuje z drugim, čeprav se »finalizira« bolj duhovno-čustveno kakor razumsko.Težko se je z nekaj besedami izraziti, kaj človek išče v glasbi. Človečnost, duha, lepoto! Le-ta, na lepoto mislim, je človeka od nekdaj očarala. Tako je s tem. Vse je od nekdaj, kakor sem od nekdaj tudi sam.
Zanima nas, kako ste se odločili za poklic učitelja?
Odločitev morda ni zavestna, pa tudi čisto naključna ne. Je nekakšen odmev na moje čustvovanje, ki je tolikokrat brez kontrole, zato naivno. Ko se nato spoprimem z nujnostjo samokontrol, si v zavest prikličem stvari, ki so potrebne za kolikor toliko sprejemljivo bivanje. Gre za nekakšno teženjsko doživljanje. Vzgoja, učiteljevanje, je pomoč mlademu človeku pri njegovem razvoju, je usmerjanje človeka na pravo pot. Obsega vzgojo razuma in vzgojo značaja. Učitelj mora biti duša šole in razreda, zato je razred izraz njegove osebnosti. Če ti je to dano, oziroma položeno v zibelko, potem ni težko biti učitelj. Seveda zahteva življenje prilagajanja, znosne kompromise, zato ni vedno vse jemanje iz zibelke. Dober učitelj se rodi kakor dober pesnik. Toda svoj vzgojiteljski dar si mora tudi razviti. Temu služi njegova lastna vzgoja in nekakšno izpraševanje vesti. Kot vidite bolj govorim o vzgoji, kakor o učiteljevanju, saj se mi vzgoja zdi osnova, da šele nato začneš pridobivati znanje iz določene stroke. Če na kratko odgovorim, moram reči, da ni pri meni v odločitvi o učitelju veliko zavestnega. Preko veliko viharjev in oceanov sem pripotoval in danes sem tukaj in mi je lepo. Kje bom jutri ne vem, želim si le, da bi bil srečen, saj le tak lahko družbi ponudim nekaj lepega in dobrega.
Kdaj ste začeli delati na šoli?
Bolj kot to, kdaj sem začel delati na šoli, me angažira to, da soustvarjam ta, žal tolikokrat naporen čas in prostor. Boljše slišim na klic, da sem pričevalec nekih resnic, ki si jih je človeška družba omislila kot dobre in smo jih ljudje sprejeli, ker jih imamo radi in smo z njimi srečni. Zato tukaj odgovarjam tudi na vprašanje, če rad delam z otroki. Z otroki rad odločam o življenjskih stvareh, sem odgovoren, zato najprej strog do sebe, šele nato do drugih. Sicer pa sem v pedagoškem delu že dolgo, zato si drznem reči, da imam veliko izkušenj in velikokrat tudi prav, ko nekaj trdim.
Kako ste se šolali?
Davno je tega, morda pa tudi ne tako davno, odvisno kako sprejemaš zgodovino, ko so me starši poslali v glasbeno šolo. Bilo je v tretjem razredu osnovne šole. Prihajam iz podeželja in pot v glasbeno šolo v času, ko še ni bilo v naši kmečki izbi avtomobila, je bila zahtevnejša, kot je to danes. Po pouku sem se, ko so moji sošolci šli domov, usedel na avtobus in se odpeljal v takrat bolj oddaljeno Ajdovščino, kakor je to danes, ko so nam prevozna sredstva na razpolago po želji. Dvakrat tedensko sem se pri neki dobri učiteljici učil klavirja in teorije glasbe. Na šoli, kjer nas je bilo devetsto učencev, sva bila s sestro edina, ki sva obiskovala glasbeno šolo. S tem želim poudariti, da so bili časi drugačni in le redki smo se odločali za dodatna udejstvovanja izven obveznega osnovnega šolanja. Dvakrat tedensko sem hodil v Ajdovščino in se pozno zvečer vračal domov. Pozimi je bilo nekoliko težje, saj sem moral od avtobusa do doma prehoditi šest kilometrov dolgo vaško pot. Po končani nižji glasbeni šoli sem opravil desetleten študij solopetja. Za tem sem se vpisal na zborovodsko šolo v Italiji in jo uspešno zaključil. Študij sem nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pri prof. Marijanu Gabrijelčiču sem študiral kompozicijo, harmonijo in kontrapunkt pri prof. Danetu Škerlu.
Kako, na kakšen način prenašate svoje izkušnje na mlade?
Tu gre za vprašanje, kaj človeka konec koncev motivira, da se na določen način obnaša, živi in dela. Enako se lahko vprašam, kaj me obvezuje, da tako ravnam in ne drugače. Človek nosi v sebi zahtevo po uresničenju samega sebe. Zato se nerad vprašam na kakšen način, ampak, če dovolj in dovolj dobro. Uspeva mi različno, potolažen pa sem, če kdaj ugotovim, da dobro. Stroka, v tem primeru teoretičen del glasbe, je le obrt. V iskanju vrednot in duha se šele soočim s pravo dimenzijo, po kateri vsi tako hrepenimo, pa je tolikokrat tako blizu, da je žal ne opazimo.
Ste delali že kje drugje, razen na šoli?
V glavnem imam z delom na šoli zapisano delovno dobo. Se pravi, da poučujem skoraj dvajset let. Vzporedno pa vseskozi vodim različne pevske zbore.
Napisali ste knjigo s pesmicami.
Drži. Napisal sem kar nekaj knjig, tako poezij kot proze, uglasbil kar nekaj del in veliko teh je bilo izvajanih in tudi posnetih tako za radio, kakor za televizijo. S svojimi zbori sem posnel veliko radijskih in televizijskih oddaj in izdal sedem zvočnih kaset. Še vedno zelo intenzivno ustvarjam in upam, da bom ljudem še kaj lepega ponudil.
S pevskim zborom ste bili že v drugih
državah. Nam lahko poveste, kje ste bili in kako so izgledali ti
nastopi?
Da, z različnimi pevskimi zbori sem nastopal vsepovsod. V Sloveniji skoraj ni kraja, kjer ne bi dirigiral, oziroma imel koncertov. Prepotoval sem velik del Evrope, od Italije, Hrvaške, Bosne, Srbije, Avstrije, Madžarske, Češke, Slovaške, Nemčije, Francije, do res velikih turnej po Argentini, Urugvaju, Paragvaju, Braziliji in Avstraliji. Povsod sem imel lepe koncerte. Nastopi izgledajo zelo različno, odvisno od kraja in poslušalcev. V glavnem stremim za tem, da so profesionalno opravljeni. Seveda, ko greš toliko med ljudi po svetu, doživiš marsikaj. Vsekakor mi je stik z ljudmi na koncertih pomembna vrednota in reči moram, da so katera srečanja prav ganljiva. Posebej, ko na drugem koncu sveta koncertiraš in prepevaš od domotožja izmučenim Slovencem. Takrat doživiš vrednost in pomembnost tega, da sva oba potrebna, če hočem preživeti. Prijatelja!
Ali ste kdaj obupali nad nami?
Človek mora upoštevati celotno naravo, vse razsežnosti, svojo individualno in družbeno bit. Potrebno je spoštovati vse tisto, do česar se je človeštvo dokopalo v zgodovinskem razvoju in mu dalo vrednost. Obupati pomeni zapustiti ta svet. Potem si mrtev in te ni. Zato ne priznavam tega, da bi kdaj nad čem obupal. In ker vem, da ne bom nikoli obupal, zagotovo tudi vem, da bom vedno in samo upal. V tem je moč, svetloba in dimenzija, ki jo merimo z enotami ljubezni.
Hvala za pogovor. Želimo vam še naprej uspešno delovanje na glasbenem področju in srečo v življenju.
_______________________________________________________________________________________________
O članih skupine
GAME OVER, ki jo sestavljajo Steffanio, Mark in Denis, je bilo
že veliko napisanega. O tem, da so fantje res nasmejani in
simpatični mladeniči, pa so 23. maja, ko so nastopili v
Postojni, prepričali tudi mene.
Ta dan so se srednješolci s plesom četvorke vpisali v
Giunnessovo knjigo rekordov. Ob koncu plesnega rajanja je
nastopila še skupina Game Over in s tem popestrila že tako
prijeten dan. Čeprav je fante čakalo še veliko obveznosti, so
me prijazno sprejeli in bili pripravljeni odgovoriti na nekaj
vprašanj. Odgovarjal je Mark, kajti Denis je med tem pridno
delil avtograme, Steffanio pa je počival.
Živjo! Kako
to, da ste se odločili za pop glasbo?
Ne ustvarjamo le
pop glasbe. Naš stil je mešanica popa, rocka, hip-hopa, latino
in nekaj rapa. Res pa je, da je glavna nit pop glasba, kajti ta
nam je tudi najbolj všeč.
Vam je všeč
slava? Kakšen občutek imate, ko se ljudje obračajo za vami?
Vse to je cena tistega, kar delamo in to imamo radi.
Zakaj ste
spremenili imena?
Naša imena niso popolnoma spremenjena, v bistvu so izpeljana
iz naših pravih imen. Jaz sem namreč Marko.
S čim bi se
ukvarjali, če ne bi pristali v glasbi?
To zelo težko rečem, saj smo že od malega sanjali, da se
bomo ukvarjali z glasbo in sanje so se nam uresničile.
Ali ustvarjate
že za naslednji album?
Da, tudi to počnemo, Steffanio že piše besedila.
Zakaj niste
tudi vi nastopali na Emi 2003, tako kot Bepop?
Menimo, da je vmes veliko politike, kar pa nam ni všeč in
zato nismo nastopili.
Kateri domač
in kateri tuj izvajalec vam je najbolj všeč?
Od domačih so nam prav vsi všeč, ker smo tudi mi v teh
poslih. Enako je s tujimi. Poslušamo vse zvrsti glasbe in od
vsakega izvajalca nam je kaj všeč, kljub vsemu pa prisegamo na
črnsko glasbo.
Kaj vas
najbolj osrečuje?
To kar delamo – glasba.
Ko sem brala vaše zahvale na
Cd-ju, sem imela občutek, da ste edinci, saj ste omenili samo
starše. Pa ste?
Ne, jaz imam mlajšega brata, Denis pa mlajšo sestro.
Steffanio pa je res edinec.
Hvala, da ste
bili pripravljeni govoriti z nami in adijo.
Ob koncu sem
ugotovila, da imajo fantje zelo natrpan urnik, saj se jim je po
končanem nastopu mudilo v Maribor. Postojno so zapustili z
novimi mobiteli, plišastimi medvedki, lizikami, pa še kaj bi se
našlo.
Dekleta, ne sekirajte se. Da bi kaj novega izvedele o fantih, a
ne bo treba čakati na izid njihovega albuma ali koncerta v
Postojni. Počakajte, da pride Mark k svoji zlati babici v
Postojno ali pa Denis k sorodnikom, za katere ne ve ali pa noče
povedati priimka.
Vsem želim veliko zabave in dobre glasbe.
 |
Jana Mahorčič, 8a
_________________________________________________
Šestošolci smo izpolnjevali anketni
vprašalnik o nasilju v našem okolju, o nasilju med nami in o
tem, kdaj smo žrtve nasilnega vedenja drugih.
Anketni vprašalnik je izpolnjevalo 52 učencev. Poglejmo, kako
smo odgovarjali na vprašanja in kakšne so naše ugotovitve.
 |
Kaj je to nasilno
vedenje? Vsi imamo o tem približno enotno predstavo To, da je
nekdo fizično napaden, se pravi, da z njim nekdo obračuna s
pestmi, je za nas v največji meri nasilje v prvotnem pomenu
besede. Vse pa kaže, da smo manj občutljivi za besedno nasilje,
čeprav tudi to boli in še kako.
Ko smo
ugotavljali najbolj pogoste oblike nasilja v našem okolju, nas
je kar 78% menilo, da je najbolj pogosto pretepanje, sledi
norčevanje, opravljanje in grožnje, sramotenje in izsiljevanje.
Večina smo bili
že žrtve nasilnega vedenja drugih. Več kot polovica nas je že
bila pretepenih; pretepanje smo sprejeli kot možen način
reševanja naših sporov. To je najlažji način, ki zahteva le
moč in ni potrebno razmišljanje in razgovor. Pogosto nam je za
nasilno dejanje kasneje žal. Zavedamo se, da smo že toliko
odrasli, da moramo obvladovati naše vedenje, da z nasiljem
ničesar ne rešimo in je taka navada zelo slaba popotnica za
življenje, ki je pred nami.
Nasilno vedenje
je pogosto posledica jeze, čustva, ki ga vsi poznamo. Kar 80%
nas navaja , da smo jezni, če nam kaj ni prav, 36%
šestošolcev pa je v takih primerih besnih, kar pomeni, da so
hudo jezni.
Na koga stresamo
šestošolci svojo jezo? Največkrat na samega sebe, na starše
in na vrstnike in prijatelje. Redkeje so tarča naše jeze bratje
in sestre, učitelji, dogodki v okolju in cel svet.
 |
Svojo jezo
največkrat pokažemo tako, da smo slabe volje, kričimo, se
zapremo vase, nekateri tudi napademo človeka ali kakšno stvar.
 |
Vsi se zavedamo ,
da je neobvladljiva jeza problematična, če je pogosta, če je
močna, če traja dalj časa, če slabo vpliva na odnose. Takšna
jeza ima veliko rušilno moč za jeznega posameznika in ljudi v
okolici.
 |
In kako vidimo, da je nekdo jezen?
Kaj je tisto, kar
v nas vzbudi agresijo? Kar 67% šestošolcev trdi, da jih drugi
razjezijo in 30%, da je to takrat, ko jih je več v skupini.
Strinjamo se, da ni lahko ob sebi upoštevati tudi drugih, kar se
pokaže predvsem v skupini. Težko počakamo, da smo na vrsti;
svoje nestrinjanje burno in napadalno sporočamo, ne znamo
razložiti stališča z besedami, ampak uporabimo »krajšo« pot
– neobvladano agresijo.
 |
Kje vidimo rešitve? Kdo nam lahko pomaga? Pričakujemo pomoč
staršev, učiteljev, policije in vrstnikov.
In kako se
nasilju lahko ubranimo? Večina misli, da je najbolje, če se
umaknemo oziroma izognemo, drugi svetujejo, da poiščemo pomoč,
nekateri bi se zadeve lotili sami. Kaj menite, je nasilno dejanje
pametno pozabiti???
Podatki ankete
kažejo, da se zavedamo, da je nasilneža treba ustaviti, da
moramo reagirati na nasilje nas trdi polovica, 48% , da je
potrebno poiskati pomoč, 25% prijaviti nasilje policiji ali
zdravniku . Dobra tretjina pa ocenjuje, da je dobro, če se
nasilju umaknemo.
Umakniti se ni vedno mogoče, vedno pa je žrtev tista, ki se
lahko odloči, da o nasilju spregovori komur koli, samo, da ne
trpi sama.
Marko Kočevar, 3. a
_____________________________________________________________________________________________________________________
Na naši šoli
učenci, še posebej v višjih razredih, veliko dajo na to, kako
izgledajo. Vsi nekako skušajo slediti modnim trendom, tako z
oblačili kot tudi s frizurami. Mislim, da na modnem področju ne
zaostajamo za Ljubljančani, pozna pa se tudi vpliv sosede
Italije. Letos je še posebej v modi jeans z različnimi vzorci
in motivi, kar takoj opaziš, če se sprehodiš po naši šoli.
Trenutno je zelo »in« olivno zelena barva z različnimi
vojaškimi vzorci. Če pogledamo učence v noge, pa nam je takoj
jasno, da so trendi obutve na naši šoli yellow cab, superge in
špičaki, ki pa jih nosijo le najbolj pogumne učenke.
 |
 |
 |
 |
 |
Na šoli je med
dekleti veliko kratkih in razmršenih frizur. Pri oblačilih pa
prevladujejo majčke z najrazličnejšimi motivi. Letos so v modi
tudi džekiji (jopiči) na zadrgo ali gumbe. Veliko je belih
srajčk najrazličnejši modelov.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Objavljamo nekaj fotografij modno oblečenih učencev na šoli, žal pa je še veliko takih, ki mi jih morali, pa jih nismo mogli ujeti v fotografski objektiv.
Še nasvet: Bodite samozavestni, sledite modnim trendom, pa čeprav samo z modnimi dodatki.
_______________________________________________________________________________________________
1.Kako
se imenuje Spielbergov (Steven) filmski vesoljček?
2.Naštej tri filme, kjer igra Julia Roberts?
3.Kateri film je letos dobil oskarja za najboljši film?
4.Jon Bon Jovi bo v kratkem izdal novi album (osmega po vrsti).
Kako bo naslov albuma?
5.Kako je naslov novemu albumu Tinkare Kovač?
6.Koliko spotov za svoje pesmi ima pevka Avril Lavigne?
7.Kako je naslov prvi uspešnici skupine Bepop?
8.Kako se imenuje trenutno najuspešnejši slovenski raperski
duo?
9.Kako se imenuje najboljši angleški nogometni igralec?
10.Za katero moštvo F1 vozi Ralf Schummacher?
11.Katero mesto je dosegla SLO na Eurosongu?
12.Kdo sta naj smrklja in smrkavec leta 2002?
13.Katera trgovina z oblačili je sponzor izbranim dekletom iz
Popstarsa?
14.Kdo sestavlja novo izbrano skupino iz Popstarsa?
15.Katerim skupinam je menedžerka Natka?
16.Kdo je najvišji član skupine Game Over?
17.Pred kratkim je rodila Catherine Zeta Jones. Ima fantka ali
punčko?
18.Kdo je miss Slovenije za leto 2003?
19.Kako se imenuje modni kreator, ki ustvarja najbolj zanimive
obleke za naše estradne zvezde?
20.Koliko računalnikov je v računalniški učilnici?
______________________
 |
|||||||||||
| 4 |
1 |
5 |
2 |
1 |
9 |
2 |
5 |
4 |
8 |
||
|
|||||||||||
|
|
|||||||||||
|
|||||||||||
NAVODILA
Spodnje številke s kombiniranjem razvrstite v zgornji lik. Križanko rešujete enako kot kombinacijsko, le da vpisujete številke. Številke v krogcih, brane vodoravno od zgoraj navzdol, vam bodo dale končno rešitev.
| 2.št. 13 26 56 3.št. |
4.št 2224 2721 2834 2990 5173 7439 8204 5.št. 09857 19018 20396 36093 46078 51089 61304 73291 74521 |
6. št. 171324 359384 473826 508673 563983 753210 7. št. 0592400 0873166 3362876 |
8.št. 15120021 47900148 95436815 9.št. 505429608 773971315 942008952 947052528 10.št. 4152192548 5092386127 4683861343 |
__________________________
VPRAŠALNA
KRIŽANKA
1 |
|||||||||||||||||
2 |
|||||||||||||||||
3 |
|||||||||||||||||
4 |
|||||||||||||||||
5 |
|||||||||||||||||
6 |
|||||||||||||||||
7 |
|||||||||||||||||
8 |
1. Pri
enem predmetu potrebujemo na konferenco dve oceni, ena je ustna
druga pa…
2. Za učence, ki so pri določenih predmetih boljši, je
organiziran _______ pouk.
3. Predmet, ki ga ne smemo uporabljati pri računanju?
4. Če pri pouku manjkaš, moraš prinesti razredničarki…
5. Koliko učilnic je na naši šoli?
6. Pisalo s katerim ponavadi pišemo teste je…
7. Kdaj gremo ponavadi v šolo?
8. Koliko učencev je običajno dežurnih na dan v šoli?
Rešitev boste prebrali navpično v označenem stolpcu in je
tisto, kar nas poleti moti, če jih je preveč, pozimi pa, če
jih je premalo.
_____________________________________________________________________________________________________________________
KRAKOZAVER
Pred testi si najbolj živčen v celem
razredu, a test skoraj vedno uspešno opraviš. Res si glavni in
vedno prvi. To pa drugim ni všeč.
RANOZAVER (21. februar –
5. april)Nisi tako odločen, kot ostali, zato si pa vztrajen. Vedno potiho vztrajaš pri svojem. Nasploh pa si vesel in vedno dobre volje.
PINOZAVER
(6. april – 25. maj)
Gledanje filmov, to je tvoje najljubše
opravilo. Všeč so ti komedije in akcije. In mogoče prav zaradi
filmov nisi najboljši v šoli. Malo bolj se potrudi!
PEDOZAVER
(26. maj – 10 julij)
Rad počneš vse, kar ne diši po šoli.
Potrudiš se le pri predmetu, ki ti je všeč. Drugače pa si
miren, potrpežljiv in vedno nasmejan.
FEKOZAVER
(11. julij – 31. avgust)
Si eden tistih, ki ne zdrži več v šoli in
že nestrpno čakaš počitnice. Res je, počitnice bodo kmalu
tu, vendar zdaj še niso. Ne sanjaj!
TORBOZAVER (1. september
– 22. oktober)Šola je tvoja zadnja skrb. Vseeno ti je
zanjo. Vendar pazi! Lahko se zgodi, da boš prav zaradi šole
imel pokvarjene počitnice. Tega pa si verjetno ne želiš.
NINOZAVER (23. oktober –
31. december)V šoli si med najuspešnejšimi. Tudi razna
tekmovanja so na tvojem spisku, vendar s sabo nisi nikoli
zadovoljen in hočeš še več. Včasih se ustavi.
_______________________________________________________________________________________________________________________
Za vas smo se
trudili in potili:
Erna Jurca, ki
je imela glavno besedo
Tea Kosič, ki
je imela drugo besedo
Anamarija
Kočevar je poskrbela za slikovno popestritev in naslovnico
Urša Tiringer
se je sprehajala s tigrom po modni pisti
S svojimi
idejami so časopis popestrile še:
Jana Mahorčič,
Nina Vitez, Kaja Polak, Neja Marentič in Špela Ržek
Tista, ki nas je
priganjala, da smo prej vstajale, je bila mentorica Martina
Kuzman, ki je časopis tudi oblikovala. Za lep jezik je zaslužna
gospa Erika Koren Plahuta.
REŠITVE
KVIZ
1. E.T., 2. Pobegla nevesta, Čedno
dekle, Moj prijatelj se poroči…, 3. Chicago, 4. Crush, 5.
O-range, 6. 3, 7. Ti si moje sonce, 8. Murat&Jose, 9. David
Beckam, 10. Williams BMW, 11. 23, 12. Morena in Blaž, 13. S.
Oliver, 14. Maja, Jasna, Špela, 15. Game over, Power Dancers,
Bepop, Sebastian, 16. Mark 17. punčko, 18. Nataša Kranjc, 19.
Alan Hranitelj, 20. 15
ŠTEVILČNA KRIŽANKA
Vodoravno: 753210, 19018, 4152192548,
5092386127, 4, 2834, 5, 20396, 198, 94700148, 406, 508673, 4,
505429608, 773971315, 56, 3362876, 2721, 8204, 384, 453, 2990,
171324, 61304, 563983. Rešitev: 2003.
1. pisna, 2. dodatni, 3. kalkulator, 4. opravičilo, 5. enaintrideset, 6. nalivnik, 7. zjutraj, 8. eden. Rešitev: stopinje
