BISERI LOŠKE DOLINE

(poročilo)

V petek 9. januarja 2009 smo imeli učenci izbirnih predmetov Les, Likovno snovanje II in Šolsko novinarstvo izlet v Loško dolino.

Z avtobusom smo se izpred šole odpravili ob enih. Peljali smo se skozi Cerknico in ob cesti opazovali zaledenelo Cerkniško jezero. Nadaljevali smo skozi Martinjak, Grahovo, Žirovnico; na Bločicah pa smo zavili desno proti Bloški Polici in naprej proti Staremu trgu. Tam smo zavili levo in prišli v Markovec, kjer nas je že čakala ga. Marta Jozelj. Novinarji in likovniki smo tu izstopili, ostali pa so nadaljevali pot v Vrhniko. Skupaj z gospo Marto smo odšli v njeno delavnico, kjer nam je predstavila s čim se ukvarja in kaj nastaja izpod njenih rok. Izdeluje predvsem izdelke iz gline na katere nariše še motive z Notranjske. Za nekatere izdelke ima tudi certifikate Obrtne zbornice. Prav posebne so krogle, ki jih izdeluje. Kot nam je povedala, so to včasih uporabljali v premožnejših hišah kot zaščito semen in rastlin na vrtu pred ptiči in drugimi živalmi. Na izdelkih pa upodablja najrazličnejše motive, ki jih najde v vsakdanjem življenju ali pa so del ljudske zapuščine. Pokazala nam je tudi kako nastane izdelek. Najprej tekočo glino vlije v kalup in počaka, da se popolnoma posuši oziroma, da izpari vsa voda. Potem, da to v posebno peč, kjer se peče na 1100 °C nekaj ur. Nato pa mora izdelek samo še pobarvati. V dar je za konec vsak dobil majhnega ptička in pa naprstnik iz gline.

Našo pot smo iz Markovca nadaljevali v Podgoro pri Ložu. Tam smo obiskali Vojaški_kmečki muzej, ki ga vodi g. Stanislav Pucelj. V njegovi hiši se za težkimi trezorskimi vrati skriva majhna toda do stropa založeno sobica z stvarmi povezanimi z vojno. Povedal nam je, da ga zbiranje zanima že od otroštva. Ima na desetine pušk, pištol, najrazličnejše uniforme in čelade pa ogromno denarja, ki pa (žal) ni več veljaven. Kot zanimivost na je pokazal tablice, ki so jih včasih morala imeti kolesa. Nato pa smo odšli še nadstropje višje. Tam ima shranjene vsemogoče predmete naših prababic in pradedkov. Najbolj mi je v oči padel prt z napisom : » Pred svojo hišo pometi smeti pusti u miru druge ljudi «. Videli samo še veliko predmetov, ki pa meni niso ravno tuja kot npr. plug.

Potem smo se počasi odpravili nazaj proti Staremu trgu. Tam smo obiskali galerijo Ložanka, ki jo vodi gdč. Dagmar. Trenutno tam razstavlja slikarka s Hrvaške. V galeriji pa lahko kupimo skoraj ves slikarski material. Prijazna lastnica pa vodi tudi najrazličnejše tečaje risanja in slikanja. V galeriji se druga za drugo vrstijo predvsem avtorske razstave, velikokrat slovenskih avtorjev.

Gdč. Dagmar pa je tudi sama slikarka, zato smo se skupaj odpravili v neko gostilno, kjer trenutno razstavlja. Slika predvsem abstrakcije, najrajši pa za tehniko slikanja uporablja pastel. Pri svojem delu je zelo uspešna, saj je z eno svojih slik že gostovala v priznani galeriji v Portorožu.

Za konec pa smo se na poti ustavili še na Vrhniki, kjer smo »pobrali« naše sošolce, nato pa smo se skupaj odpravili še na grad Snežnik. Ob vstopu v grad na je pozdravil nagačen medved, ki je ob ustrelitvi tehtal okoli 240 kg. Naša vodička nam je razložila, da je grad zamenjal kar nekaj lastnikov, zadnji so bili tu do konca 2. svet. vojne, ko je prišel v državno last. Kot zanimivost nam je vodička povedala, da je imel grad že pred več kot sto leti nekakšno centralno kurjavo. Ker so grad lansko leto obnovili, smo si ogledali tudi tretje nadstropje, ki je bilo do lani zaprto. V glavni jedilnici smo si tudi prebrali jedilnik, po katerem smo sklepali, da niso bili ravno lačni. Na gradu si pari »obljubljajo tudi večni da«. Po končanem ogledu smo se naši vodički zahvalili in se kar malo utrujeni počasi odpravili proti domu.

Dan mi je bil zelo zanimiv predvsem zato, ker se na tako majhnem delu Slovenije skriva toliko umetnikov in pa kulturne dediščine.

Ana Simšič, 9.b