Neimenovano -

1 UVOD……………………………………………………………………3

2.1 Prvi psi………………………………………………………..4

3.1 Čutila………………………………………………………………….7

6.1 Cepljenje……………………………………………………………...11, 12

7 ŠOLANI PSI…………………………………………………...…13

7.1 Pasji jezik……………………………………………………..14

8.1 Psi in magija…………………………………………………………15

9 ZNANI PSI………………………………………………………...16

11 ZAKLJUČEK…………………………………………………….18

Za seminarsko nalogo O PSIH sem se odločila, ker so psi moje najljubše živali. Ta tema se mi zdi zanimiva, ker bom izvedela veliko novih stvari o negi, vzgoji, zgodovini in prehrani psov. Vse to bom koristno uporabila pri negi in vzgoji svojega mešančka Pikija.

Psi se bolj kot katera koli druga živalska vrsta med seboj razlikujejo po velikosti, obliki in videzu.

Stoletja je človek izrabljal pasjo prilagodljivost in ustvaril različne pse za različna opravila, na primer za lov, čuvanje doma ali živine. Tako danes poznamo pse s čokatimi ali hodulje tankimi nogami, zelo poraščene ali popolnoma brez dlake, z dolgimi ali potlačenimi smrčki, navpičnimi ali ohlapnimi ušesi. Vendar pa katera koli vrsta je, pes je že od nekdaj človekov največji prijatelj.

Prav tako kot mačke, medvedje in ostale današnje mesojede živali imajo tudi psi svojega prednika v miacidu, podlasici podobni živali, ki je živela pred kakimi 60 milijoni let. Rod psov se je potem nekako začel razvijati pred 20 milijoni let s Cynodictusom, potomcem miacida, ki je bil podoben mungu. Razvoj se je nadaljeval in prva najstarejša vrsta sorodnikov je bila Hesperocyon.

Zgodnji predniki psov današnjim psom niso bili preveč podobni. Bežeči po gozdnih tleh ali celo plezajoči po drevesih so razvili hitrost, da so stekli za plenom, ali razvijali lovske navade današnjih psov. A v času pred sedmimi do petimi milijoni let se je Hesperocyon začel razvijati v pravega psa in volkove – mednje štejemotudi lisice in bližnje sorodnike, kot je rakunji pes.

Pes ni le človekov najboljši prijatelj – verjetno je celo njegov najstarejši prijatelj. Arheološki dokazi pričajo, da je bil pes prva udomačena žival. Najstarejši zapisi segajo celo 10.000 pr.n.š. Sedanje raziskave pa dopuščajo možnost, da so bili psi kot ljubljenčki prisotni še mnogo prej in da ima tri četrtine psov, ki živijo še danes, svojega prednika v volkulji, ki je živela pred 10.000 leti. Tako nekateri znanstveniki trdijo, da so se volkovi prav v času, ko so se začeli družiti z ljudmi, začeli preoblikovati v pse. Danes so volkovi redki-medtem ko so psi postali srečna zgodba.

Človek je udomačil volka, prednika vseh psov, ko je le-ta premostil pregrado med seboj človeško naselbino. Čez leta so sorodniki teh udomačenih volkov postali drugačni. Glavna spremebma je bila bolj v njihovem značaju kot pavzgledu: pes je bil pravzaprav volk, ki ni nikoli odrastel in je ostal odvisen od svoje družine. Naslednja sprememba so bili psi različnih oblik in velikosti.

Ravnokar skoteni mladički so popolnoma odvisni od svoje matere. Njihove oči in ušesa so zaprta – saj jih zaenkrat še ne potrebujejo. Njihovi smrčki pa delujejo od samega začetka; tako lahko kmalu zavohajo, kje se nahaja njihov izvor mleka.

Pasji mladički se vedno tiščijo skupaj na enem mestu, da jim je toplo. Ko so stari približno 7 dni, postanejo dovolj močni, da se plazijo po svojem prostoru, iščejo mleko in bližino matere. Vidijo in slišijo šele pri dveh tednih, a je potrebno počakati še dva ali tri tedne, da se oba čuta izostrita. Edina prava skrb v tem času sta jim hrana in spanje.

Prva dva ali tri tedne življenja psički večinoma le spijo in jedo. V naslednjih treh tednih pa že pokažejo zanimanje za življenje okoli sebe in drug za drugega. Ko se pri štirih tednih starosti učijo igrati, njihovo vedenje postaja vse bolj podobno vedenju odraslih psov. Pri 12 tednih je večina psičkov pripravljena pridružiti se ostalim odraslim psov. Mladiček je sposoben zapustiti svoj prvi dom in oditi k svojemu novemu gospodarju nekje med šestim in dvanajstim letom starosti. Za domače pse je ta starost najbolj primerna, saj se takrat lahko največ naučijo o ljudeh in se tako navežejo na svojega novega gospodarja.

Pasje telo v vsem odlično ustreza življenju lovca- je močno, hitro in opremljeno z močno čeljustjo. Čeprav so domače pasme psov skoraj vseh mogočih oblik in velikosti, pa je še vedno v vseh prepoznati prvobitni vzorec. Kratke noge, ploščat nos ali sodast prsni koš mnogih posebnih pasem psov dokazujejo, da niso tako dobro opremljeni za preživetje v divjini, kot je njihov sorodnik volk. V dolgi pasji glavi je prostor za velike možgane in za 42 močnih zob. Štirje ostri podočniki, ki se nahajajo spredaj v gobcu, so njegovo ubijalsko orožje. Velike kočnike, ki so v zadnjem delu gobca, uporablja za trganje mesa.

Pes hodi po svojih prstih, ne pa po celih podplatih kot človek. Debele blazinice in močni kremplji tvorijo »tekaške čevlje«, s katerimi stopajo po trdih tleh.

V notranjosti prsnega koša je prostor, v katerem se nahajajo močno srce in pljuča, ki vzdržujejo moč za tek na več kilometrov. Nekatere pasme, ki imajo valjaste prsne koše, kot naprimer buldog, nimajo veliko moči.

Pasje noge so izoblikovane za teke na dolge razdalje. Kosti v nogah so navadno dolge, čeprav se nekatere pasme kot je jazbečar, razlikujejo po svojih izredno kratkih nogah.

Kožuh psov je obleka za vse letne čase. Varuje kožo pred hudim mrazom in močno vročino. Pomeni praktično dve obleki v eni: debel plašč dolgih močnih varovalnih dlak prekriva spodnji plašč iz kratkega puha. Nekatere pasme so poraščene tako kot njihovi sorodniki v divjini. Druge so razvile »modernejše« kožuhe do tal segajoče, brez dlake, kodraste, ščetinaste ali celo kuštrasta pramena.

Dobermanovo kratko in tesno prilegajočo se dlako je prav preprosto negovati, pri drugih pasmah pa temu ni tako. Ostro dlako borderskega terierja je potrebno striči, medtem ko gosta dlaka afganistanskega hrta in vozlasta dlaka pulija zahtevata stalno nego.

Naravno oblikovana pasja ušesa stojijo pokonci v trikotni lijakasti obliki, da prestrežejo in posredujejo glasove. A ljudje so vzgojili različne pasme psov z ušesi različnih oblik, velikosti in lege. Vsi mladički se skotijo z mehkimi ušesi, ki visijo navzdol. Z izborom psov, katerih ušesa vse življenje ostanejo kot mladičeva, je človek razvil domačo pasmo z visečimi uhlji.

Tako kot se razlikuje kožuh, se tudi repi psov med seboj različni. Nekateri psi imajo odrezan rep, gosto odlakan rep, prirezan rep, bičast rep, peresast rep, veveričji rep, obročast rep, sabljast rep, čopast rep…

Psi doživljajo svet drugače kot ljudje. Vid imajo slabše razvit in teže zaznavajo podrobnosti. Prav tako teže ločijo barve, hitreje pa zaznavajo gibanje in se bolje znajdejo v slabši svetlobi. Razlog za to so njihove oči lovca, ki zaznajo plen - prav tako pa tudi pasji sluh, ki je bolj izostren kot naš. Psi lahko zaslišijo zvok, ki je ljudem, ki so preveč oddaljeni ali previsoko, neslišen.

Psi svoje prefinjeno čutilo za voh ne uporabljajo le za lov, pač pa tudi za raziskovanje okolice in za sporazumevanje z drugimi psi; s svojimi vonji za sabo puščajo sporočila. Pes lahko razbere sporočilo preko označevanj z urinom in iztrebki, stopinj in vonja, ki ostane v zraku. Moč voha se od pasme do pasme razlikuje, saj ima nemški ovčar 220 milijonov celic za voh, medtem ko jih ima človek le pet milijonov.

Dlake okoli oči, brki okoli gobca in dlaka pod čeljustjo so pravzaprav čutne tipalke. Manj so občutljive kot pri mačkah, a še vedno dovolj, da pes lahko z njimi tipa.

Psi krvosledniki so znani po svojem prefinjenem vohu. Kakor ostali psi sledijo tako talnim vonjem, ki so ostali od nog na tleh, kot tudi vonjem v zraku, ki so jih ljudje pustili za seboj, ko so hodili tam pred njimi. Njihovo čutilo za voh je tako občutljivo, da lahko sledijo vonjem v zraku celo dan ali več za tem, ko se je na določenem območju nahajal človek. Skrivnost množičnega ubijalca Jacka Razpadača bi bila lahko razrešena, če policisti ne bi izpustili možnosti in bi poslali krvoslednike na njegovo sled.

Območje vida se spreminja od pasme do pasme in je odvisno od oblike glave. Tipičen predstavnik vrste lahko vidi v razmaku 250°, človek in pasme s ploščatim nosom, kot je naprimer pekinžan, pa imajo sposobnost videnja le v razmaku 180°. Območje videnja z obema očesoma je v sredini. Zunaj tega območja pes z enim očesom zaznava le gibanje, ne razloči pa detajlov.

Praviloma naj odrasel pes dobi na dan en obrok. Glavni obrok je najbolje dajati psu v zgodnjih popoldanskih urah, da pes do večera dodobra izloči tekočino (urin), ponoči v miru in temeljito prebavi obrok, zjutraj pa izloči vse, kar je treba. Psi imajo izreden občutek za red, zato jih hranimo, če je le mogoče, vsak dan ob isti uri. Po obroku pes potrebuje mir.

Starost	Št. obrokov
6 - 8 teden	4 x dnevno
3. mesec	3 - 4 x dnevno
4. mesec	3 x dnevno
5. - 12. mesec	2 x dnevno
od 1 leta naprej	1 x dnevno

Pes mora vedno imeti na voljo svežo vodo, ki ne sme biti prehladna in ne preveč postana. Zamenjati jo moramo vsaj enkrat na dan, poletnih mesecih pa večkrat. V postani in topli vodi se zelo rade naselijo bakterije, ki povzročajo različna obolenja predvsem prebavil.

Osnovne potrebe psa so potreba po hrani, vodi, negi, gibanju in prostoru, kjer spi.

ČAS ZA SPANJE-Ležišče naj bo udobno, impregnirano in lahko za čiščenje. Izogibajte se ležišču z ostrimi koti. Psičkom bo morda najbolje v kartonski škatli, ki jo je laže nadomestiti z novo, če jo kuža zmoči ali pregloda. Vse posteljne prevleke morajo biti pralne.

SPREHOD-Tvoj pes potrebuje ovratnico z obeskom, na katerem je napisan tvoj naslov. Veliko bolj udobna je usnjena ovratnica. Veriga ni primerna, saj psa kaj hitro lahko z njo poškoduješ. Za ose, ki se radi snamejo z vrvice, uporabi tako, ki jo lahko skrajšaš, saj psa tako lažje obvladuješ. V tem primeru ti pride prav raztegljiva vrvica.

KRTAČENJE, ČESANJE in GLADENJE-Krtača iz naravnih ščetin je primerna za večino tipov pasje dlake. Po vsem telesu jih krtačite nežno, sprva v obratni smeri rasti dlake, nato pa še v pravi smeri.

Dolgi dlaki je potrebno razčesati vozle. A bodite skrbni, da ne potrgate vse dlake. Glavnik z redkimi zobmi je najnevarnejši.

Pri psih s kratko dlako krtačenje končamo z gladenjem s krtačo z gumijastimi zobmi ali celo s svileno tkanino, da dlaka dobi pravi sijaj.

IGRA- Igrače so zabavne in hkrati odlični pripomočki za urjenje. Ne kupujte preveč poceni igrač, ki bi jih pes lahko zglodal ali pogoltnil, in majhnih žog, ki bi se lahko zataknile v pasjem grlu in povzročile zadušitev.

PASJA KUGA je najpogostejša bolezen zlasti mladih psov. Najpogosteje obolevajo psi v pomladanskih mesecih. Čas okužbe do izbruha bolezni je 3 - 7 dni. V virusnem stadiju, ki traja od 8 - 48 ur pes postane mirnejši, je brez apetita, iz oči in smrčka se mu cedi serozni izcedek, včasih ima tudi vnete mandlje in žrelo, bruha. Telesna temperatura se mu dvigne do 41°C. Pes se lahko okuži ob neposrednem kontaktu z obolelim psom, z lizanjem in žrtjem okuženih predmetov, lahko pa ga okuži tudi človek kot prenašalec. Najzanesljivejše sredstvo proti tej okužbi je preventivno cepljenje. PARVOVIROZA - žival se okuži v neposrednem stiku z bolnim psom, pa tudi posredno z okuženimi predmeti, ki jih prinese človek. Prva bolezenska znamenja se pokažejo že 2 do 3 dan po okužbi. Pes je potrt, ne je, sili ga na bruhanje, v prvih dneh obolenja opazimo vnete očesne veznice in vnete mandlje. Omenjenim znakom se pridruži močna driska, ki je običajno krvava. Bolezen traja v klasični obliki 3 - 5 dni, prizadene pse vseh starosti, najbolj pa mlade. Posebej občutljivi so mladiči v starost 2 - 5 mesecev, pri katerih je smrtnost največja. Obolele živali ne smemo siliti z nobeno tekočino ali hrano, pač pa nemudoma poiščimo strokovno pomoč. Proti okužbi je najzanesljivejša zaščita preventivno cepljenje. HEPATITIS (nalezljivo vnetje jeter) je virusna okužba, ki jo na začetku karakterizira povišana temperatura. Poleg vnetja dihalnih prehodov in žrela pride do sprememb v črevesju z drisko. Značilna je bolestna preobčutljivost trebuha. Ta bolezen se pojavlja pri psu ne glede na starost, vendar najpogosteje napada mlade pse. V primerih ozdravitve pogosto ostanejo poškodbe roženice, tako da živali slabo vidijo ali oslepijo. Priporočamo občasno cepljenje. LEPTOSPIROZO (stuttgarska okužba) povzročajo različne vrste leptospirov. Ta nalezljiva bolezen se pogosto začne z oslabelostjo zadnjih nog. Nadalje opažamo izgubo apetita, utrujenost, vnetje ustne votline, bruhanje, obolenja želodca, črevesja in ledvic. Pri težjih primerih pride do zlatenice, motenj v gibanju in neprijetnega zadaha iz ustne votline. Miši in podgane so pogosto prenašalci povzročiteljev obolenja. Obstajajo metode zdravljenja, vendar se je kot najboljša zaščita izkazalo cepljenje. STEKLINA je smrtonosna nalezljiva virusna bolezen. Zbolijo ljudje in živali. Virus stekline napada izključno centralni živčni sistem. Virus se izloča predvsem s slino okužene živali, tako, da pride do okužbe večinoma zaradi ugriza obolele živali. Skozi nastalo rano zaradi ugriza virus nato potuje po živčnih poteh v centralni živčni sistem. Bolezen se razvije v več stadijih in se vedno konča smrtno. Le izjemoma se zgodi, da pride do obolenja zaradi drugačnega stika - ne zaradi ugriza - s slino okužene živali. Znaki stekline pri domačih živalih so se v zadnjih desetletjih zelo spremenili. Največkrat se obolenje pri psu kaže z značilnim "steklim", besnim in agresivnim obnašanjem. Pes hlasta okrog sebe in skuša ugrizniti vse, kar mu pride pred gobec, golta neužitne predmete (kamenje) in se nasploh drugače obnaša kot običajno. V končni fazi pride do izgube zavesti, paralize in se konča s smrtjo živali. Človeku, ki ga je ugriznil pes, za katerega se sumi, da je obolel za steklino, se nudi pomoč z ustreznim serumom. Vsak ugriz - še posebno nepoznanega psa - je potrebno prijaviti pri svojem zdravniku. Le-ta pa, če je potrebno poškodovanca napoti na antirabično ambulanto, ki nato nadalje ukrepa. Serum proti steklini (Muriejevo cepivo) je za človeka neškodljiv, stoodstotno zanesljiv pa je le 24 ur po ugrizu. Zaščitno cepljenje domačih živali (ne samo psov) je sedaj edini možni način, da se odvrne možnost obolenja tako ljudi kot živali.GLISTE so najpogostejši črevesni zajedalci pri psu. Do starosti 3 mesecev je nujno vršiti "čiščenje", dehelminizacijo vsake 3 tedne, nato do 1 leta starosti vsake 3 mesece, pri odraslih psih pa 2-3 krat letno (obvezno pred vsakim cepljenjem). S črevesnimi zajedalci okužen pes predstavlja nevarnost tudi za človeka, ki se prav tako lahko okuži. Odstranjevanje glist je nujno za zdrav in nemoten razvoj. TRAKULJA se lahko pri psu pojavi v vsaki starostni dobi. Psi s trakuljo čutijo močno srbenje v predelu danke in vlečejo ("sankajo") zadnji del telesa po tleh. Točno diagnozo da laboratorijski pregled iztrebkov - kaprološki pregled. Vsekakor je potrebno psa zdraviti, a v nobenem primeru, če dobro ne poznamo preparata in doziranja, ki sta potrebna za uspešno zdravljenje. Lastnikom psov, pri katerih je okužba psov z zajedalci pogost pojav, priporočamo, da se posvetujejo z veterinarjem. BOLHE ne povzročajo samo kožnih obolenj, lahko so tudi prenašalci nalezljivih bolezni in trakulje. Čeprav ima pes lastni občutek za čistočo, je treba te zajedalce uničevati z učinkovitimi sredstvi. V specializiranih trgovinah ali pri veterinarju je na razpolago obilo različnih preparatov (ovratnice, tablete, sprayi, ampule). Popolnoma so neškodljivi za psa, a zelo učinkoviti. Uporabljajo se po priloženih navodilih. KLOPE najdemo v gozdu in na travnikih preko celega leta. Odrasla žival je pritrjena na rastlino (vejo) z zadnjima nogama. Spusti se na gostitelja (psa), kjer ostane nekaj dni in sesa kri. Po vsakem sprehodu po gozdu, grmičevju ali travniku psa temeljito pregledamo in odstranimo eventuelne parazite, ki se še niso prisesali. Prisesanega klopa odstranimo previdno, da mu ne ostane glava v ranici. Lahko ga premikamo v levo ali desno, ali ga natopimo z oljem, alkoholom, jodom, ali pa čakamo, da nekoliko zadebeli in ga potem zlahka odstranimo. Na tržišču se dobijo posebne klešče, s katerimi klopa brez problemov odstranimo.

______________________________________________________________________________________________________________________

Mladič zahteva posebno pozornost, ker je najmanj odporen proti povzročiteljem bolezni, ki jim je vedno izpostavljen. Naravno prejema mladič z materinim mlekom tudi kvalitetna obrambna sredstva proti nalezljivim boleznim, vendar ga ščitijo samo določen čas - praviloma samo do 7. ali 9. tedna življenja. Proti parvovirozi se cepi mladiča 15. dan starosti. To prvo cepljenje pa ni potrebno, če je bila psica med brejostjo cepljena. Drugo zaščitno cepljenje proti parvovirozi naj bi se nato opravilo v starosti 12 tednov (3 meseci), ta imuniteta zadostuje nato za eno leto.

Mladiča je treba v času od 5.-9. tedna starosti prvič zaščitno cepiti proti pasji kugi, hepatitisu in leptospirozi. Da bi odpornost ojačal in učvrstil, mora lastnik med 12.-14. tednom vršiti drugo zaščitno cepljenje.

Po 4. mesecu starosti se mladiča cepi prvič proti steklini. Cepljenje se ponavlja 1x letno.

Psi, ki so bili naučeni, kako se prilagoditi našemu življenju, so tako kot mi veseli, ker živijo z nami. Mnogi psi so pripravljeni na učenje, a včasih od njih zahtevamo preveč! Urjenje vzame veliko časa, potrpežljivosti in našega vedenja o tem, kako psi vidijo svet.

Sprehod s psom, ki nenehno vleče za povodec, ni prav nič prijeten za nikogar od nas. Mladički se lažje naučijo lepih navad, a starejšemu psu, ki se je navadil slabih, moraš nuditi pomoč.

Prijetno je živeti z dobro naučenim psom, ki je zadovoljen, da nam v vsem ugaja. Izšolani psi nam radi ustrežejo, rešujejo naloge, prav tako pa so lahko izredno prijazni in skrbni.

Ne pusti svojemu novemu psičku, da se po svoje zabava na vrtu. Ostani z njim in ga nauči pravil. Psiček ničesar ne ve o trati in cvetlicah, ve pa, kako zabavno je kopati-dokler ga i ne poučiš drugače.

«SEDI» je eden najpogostejših ukazov. Pes, ki sede, ko mu to ukažeš, je vedno pod nadzorom. Lahko ga pelješ kamor koli želiš, ker lahko zaupaš njegovemu vedenju.

Izobraževalni tečaji, kjer se lahko naučiš, kako vzgojiti svojega psa, potekajo v večjih krajih. Nekatere pse učijo lepega vedenja, druge tekmovalce poslušnosti, različnih spretnosti ali pa jih pripravljajo na lepotne razstave. Dober tečaj je prav tako priložnost za druženje tako za tvojega psa, da se lahko spozna s prijatelji in se nauči biti v njihovi bližini, kakor tudi zate, njegovega lastnika! Za ljubljenčka ni pomemben vojaški slog poslušnosti, prav pa je, da ga naučimo primernega vedenja. Učenje hoje poleg noge, sedenje, priti poleg, kadar ga pokličeš, in stoja poleg bodo zagotovili, da ti in tvoj pes ne bosta zašla v težave.

Mnogi psi uživajo v treningu agilityja, ko se učijo premagovati ovire s skoki in plazenjem skozi tunele, tekom med količki, hojo po majavi deski itd. To je zelo zabavno in tudi zdravo gibanje-a ne za mladičke, ki se ob tem preveč naprezajo.

Psi za razstave se učijo lepega vedenja na razstavnem prostoru-lepo hodijo, se postavljajo, dovolijo sodnikom, da jih pregledujejo itd. Prav tako se morajo naučiti, da je razstavljanje zabavno: nervozen in nezadovoljen pes sodnika ne more preveč navdušiti.

Mnogi psi uživajo v treningu agilityja. Ko se učijo premagovati ovire s skoki in plazenjem skozi tunele, tekom med količki, hojo po majavi deski itd. To je zelo zabavno in tudi zdravo gibanje-a ne za mladičke, ki se ob tem preveč naprezajo.

Psi se zelo trudijo, da bi nas razumeli, mi pa jim pri tem lahko pomagamo tako, da poskušamo razumeti njihov jezik po obrazni mimiki in drži telesa pa tudi po njihovem glasu. Prijateljsko mahanje z repom ali godrnjanje z zaprtim gobcem je lahko razumeti, zato se mnogi lastniki hitro naučijo prepoznavati njihove poteze in izražanje. Na pasjem obrazu je lahko opaziti veliko izrazov. Nekateri psi se celo naučijo posnemati človeški nasmeh, tako da ustnice potegnejo nazaj in pokažejo zobe kot ljudje.

Klasičen primer pasjega izražanja in tudi najbolj očarljivih pasjih kretenj je njegovo vabilo k igri. V drži za igranje se pes spusti na prednje šape, medtem ko zadnje skupaj z repom moli kvišku. Obraz ima sproščen, gobec odprt in je videti, kot bi se smejal. Sporočilo je jasno: ˝ Pridi in igraj se z mano! ˝

Psi z jasnimi znaki naznanijo, da nameravajo napasti. Agresiven pes se z vso svojo težo postavi pokonci, z dvignjenimi ušesi in repom, razkriva zobe in grozeče strmi. Še bolj nevaren je nervozen pes, ki ga je hitro strah: kotičke ust pomakne nazaj, ušesa splošči in rep mu visi navzdol. Vedno bodi pozoren na pretečo grožnjo in bodi previden.

Sporočila, ki jih psi sprejemajo s smrčki, imajo v sporazumevanju veliko vlogo. Ko se dva psa srečata si prav tako kot mi «sežeta v roke» ali rečeta «Živijo».

Tudi nas psi pozdravljajo na enak način in se o nas veliko naučijo iz našega vonja.

Volk je vedno prežal na temnih straneh mitologije in legenda o volkodlaku spominja na današnjo vsakdanjost. Vloga psa pa je manj preprosta. Nekatere religije so ga imele za umazanega in brezbožnega, mogoče zaradi njegovih navad. A mnoge druge so ga častile kot zaupanja vrednega čuvaja. Od starodavnega Egipta, ko je bog s pasjo glavo Anubis, vodil duše umrlih na sodbo, do srednjeveške Mehike, kjer je čivava dušo svojega gospodarja vodil čez reko mrtvih, je pes nadzoroval prestop iz enega sveta v naslednjega.

Kot v življenju so psi svoje gospodarje spremljali tudi v legendah in jim bili zvesti čuvaji. Celo Noahova Arka se je zanesla na psa, ki je s svojim smrčkom začepil razpoko. In legenda pravi, da imajo psi od tistega časa dalje hladen in vlažen smrček.

V evropski mitologiji je mnogo čarovnih psov steklo preko nočnega neba. Včasih so lovili mesec, včasih človeško dušo. Vodja love je bil lahko poganski bog, od grške Artemide do skandinavskega Odina, ali junak kot kralj Arthur.

Po hebrejskem izročilu je nekoč živel zlobni plemič Dando, ki je odšel na lov na prosti dan sabat, in tako mora zdaj loviti za vedno.

V starodavnem Egiptu so verjeli, da je Sirius, zvezda v ozvezdju Velikega psa, pes čuvaj, ki pazi reko Nil. Ponavljajoči pojav Siriusa, najsvetlejše zvezde na nebu, je naznanil prihod dobe poplavljanj in tako ljudem omogočil, da so se pravočasno umaknili na višja področja.

S Siriusom, najsvetlejšo zvezdo v ozvezdju Velikega psa, je bila v egipčanski mitologiji povezana boginja plodnosti, Izida. Vzhajanje Siriusa je sovpadalo s poplavljanjem reke Nil – in ta naplavljena voda naj bi pomenila Izidine solze, ko je jokala za svojim ubitim bratom Ozirisom, in tako omogočila plodnost polj ob Nilu.

Pes kurir, ki je v prvi svetovni vojni rešil britanski vojni rešil britanski bataljon. V popolni zasedi so ga vojaki poslali s sporočilom v glavni štab, naj jim pošljejo okrepitev. Kljub strašnim ranam je prehodil 6,5 kilometra in podlegel poškodbam takoj, ko je opravil svoje poslanstvo.

Antis

Nemški ovčar, ki je letal s pripadniki čeških zračnih sil in RAF-a v 2. Svet. Vojni. Rešil je ljudi, ko je odkril približevanje sovražnikovega letala; rešil je ljudi iz bombardiranih hiš; na Češkoslovaškem pa življenje svojega gospodarja. Je edini nebritanski pes, ki je bil odlikovan z Dickinovo medaljo.

Barry

Najbolj znan pes reševalec iz švicarskega samostana sv. Bernarda, 1800 – 1812. Rešil je več kot 40 življenj.

Plemiški škotski deerhound sira Walterja Scotta je bil velik kot poni, a se je ustrašil vsake mačke. Velikokrat so ga portretitali, zato je ob prihodu slikarja vedno zavzdihnil.

Prvi vesoljski popotnik, izstreljen v Sputniku II (1957). Čeprav je poznana kot Lajka, je to pravzaprav ime pasme. Bila je obsojena na smrt v vesolju, ker o njeni vrnitvi ni bilo govora. Leta 1998 so znanstveniki objavili formalno opravičilo za njeno žrtvovanje.

V zaključku seminarske naloge sem ugotovila, da je trditev: »Pes je človekov najboljši prijatelj« resnična. Človek je psa v bistvu »ustvaril«, saj ga je udomačil. Pes brez človeka ne mora živeti, odvisen je od prehrane, ki mu jo človek pripravi, od časa, ko ga človek preživi z njim. Brez človeškega prijatelja bi bil plašen, agresiven in bi se zatekel v krdelo, kjer se po obnašanju spet približa volku. Da si bi olajšal življenje je človek psa prilagodil različnim okoliščinam. Tako imamo pse, ki pomagajo slepim, iščejo ranjence, strupene snovi, ali pa osamljenim zapolniti prosti čas – to lahko potrdim tudi sama, saj brez mojega Pikija bi se zelo dolgočasila.

3. VERHOEF VERGALLEN, E. Enciklopedija psov. Ljubljana: Prešernova družba, 1997.

STAROST (povprečno dni)	RAZVOJ MLADIČA
7-12	Odpiranje oči
13-15	Odpiranje ušesnih kanalov
14-21	Izraščanje zob
21	Nekoordinirana hoja
12-15	Psiček spregleda
18	Lajanje – prvi poskus
18-20	Igranje
21	Samostojno izločanje urina in blata. Vid je že razvit.
21-27	Dohranjevanje iz posode
25-28	Igra se z drugimi mladiči
28	Obdobje socializacije

OŠ Antona Globočnika Postojna, šol.l.2003/2004

Učenka: Monika Kocman

Razred: 7.b devetletke

Mentor: Anton Perenič

KAZALO VSEBINE

Antis

Barry